Jedro

Tožena stranka (kot revizijski organ v upravnem postopku) in sodišče prve stopnje sta ocenila, da pobeg pred konkretno grozečim nasiljem ni bil ugotovljen. Glede na revizijsko odločitev (odprava odločbe prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje) bodo listinski dokazi, na katere se sklicuje tožnik v pritožbi, pomembni v ponovnem postopku na prvi stopnji, v upravnem sporu pa pomenijo pritožbeno novoto.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 102/99-5 z dne 30.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 12.5.1999. Z njo je ta ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote Š. pri J. z dne 14.4.1998, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca, za čas od 22.11.1941 do 12.5.1945, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. Ugotovila je, da je bil tožniku uveljavljan status priznan na podlagi nepopolno ugotovljenega (nejasnega) dejanskega stanja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da je po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/97, v nadaljevanju ZZVN) žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogojih iz tega člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja - begunec oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem, pa tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da v obravnavanem primeru dejansko stanje v postopku na prvi stopnji ni bilo popolno ugotovljeno. Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca, je odločilnega pomena dejstvo, da je bila oseba izpostavljena nasilnim dejanjim ali prisilnim ukrepom, ki so jih izvajale okupatorske oblasti in da je pobegnila, da bi se tem dejanjem oziroma ukrepom izognila. Dejstvo, da je tožnikova družina med vojno živela v P., so potrdile zaslišane priče, vendar pa iz podatkov upravnega spisa ni mogoče ugotoviti razlogov, zaradi katerih se je družina preselila iz vasi S.P. v P. Tožnik v tožbi navaja, da je vas S.P. spadala v izselitveno območje, da so bili vsi člani družine na seznamu okupatorske komisije in predvideni za izselitev, kar je bil tudi razlog, da je družina pred prisilno izselitvijo sama pobegnila. O tem naj bi, po tožbenih navedbah, obstajali tudi podatki v arhivih. Ker navedena okoliščina, ki je po presoji sodišča bistvenega pomena za pravilno odločitev, v spornem primeru ni bila razjasnjena, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je odločbo prve stopnje odpravila in vrnila zadevo v ponovno odločanje, pravilna.

Zoper navedeno sodbo tožnik vlaga pritožbo. V pritožbi navaja, da prilaga zatrjevane dokumentacije: potrdilo Arhiva Slovenije, potrdilo Muzeja narodnoosvoboditve M. in popisni list nemške naselitvene družbe. Prilaga tudi dopis, s katerim je dne 4.4.2000 iste dokumente poslal toženi stranki. Upa, da bodo ti dokumenti zadostovali za priznanje statusa begunca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja (v konkretnem primeru begunca) mora biti po določbah ZZVN izpolnjeno več pogojev, med drugim tudi izkazani pobeg prav pred konkretno grozečim nasiljem. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta ocenila, da navedena bistvena okoliščina ni bila ugotovljena. Glede na revizijsko odločitev tožene stranke in zavrnjeno tožbo je zadeva zopet pri organu prve stopnje, ki bo moral (po dopolnitvi postopka) znova odločiti.

Tožnik v pritožbi pravzaprav ne navaja pritožbenih razlogov. Iz njegove pritožbe tudi ne izhaja ali in v čem izpodbija pravno in dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje. Pač pa je iz nje razvidno, da se sklicuje na tri nove listinske dokaze. Ker je le te (po navedbah pritožbe) poslal toženi stranki 4.4.2000 (torej po izdaji revizijske odločbe z dne 12.5.1999), bodo ti dokazi pomembni pač v upravnem postopku pri upravni enoti, v upravnem sporu pa pomenijo pritožbeno novoto (71. člen ZUS), ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, v tem primeru odločbe, s katero je bila zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo predlagane dokaze lahko uveljavljal pri ponovnem odločanju organa prve stopnje.

Glede na navedeno in ker tudi niso podani pritožbeni, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.