Jedro

Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja. Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je obtoženec dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe A., d. d., v znesku 12.538,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2022 dalje do plačila.

II. V nespremenjenih delih se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za dejanji je sodišče določilo kazni enega leta zapora in šestih mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora, ki se izvrši z delom v splošno korist. Obtožencu je po petem odstavku 186. člena KZ-1 odvzelo prepovedano drogo ter po prvem odstavku 73. člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep odvzema v izreku prvostopenjske sodbe naštetih predmetov, ki so povezani s proizvodnjo drog. Obtoženca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki je višjemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in - oškodovana družba zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, ki je višjemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči o premoženjskopravnem zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Oba pritožnika utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje v sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe A., d. d. Način odločanja sodišča o premoženjskopravnem zahtevku določa 105. člen ZKP, pri čemer lahko po prvem odstavku 105. člena ZKP oškodovanca napoti na pravdo s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti ali deloma, če podatki kazenskega postopka ne dajo zanesljive podlage za razsojo. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe kot izpostavljata pritožnika ugotovilo, da je obtoženec pri dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 odtujil električno energijo v skupni vrednosti 12.538,15 EUR na škodo podjetja A., d. d., in ga je za tak znesek tudi oškodoval (točka 4 sodbe). Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi pojasnilo, da je pomotoma spregledalo premoženjskopravni zahtevek na naroku za izrek kazenske sankcije (točka 10 sodbe) in o njem ni odločilo.

5. Pritožnika sicer utemeljeno izpostavljata, da je ob hkratni ugotovitvi oškodovanja v opisu dejanja ter umanjkanju odločitve o premoženjskopravnem zahtevku podano neskladje v izpodbijani sodbi, vendar po presoji sodišča druge stopnje ni podana kršitev v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj v izreku sodbe ni nasprotja, niti ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, niti niso razlogi nejasni glede odločilnih dejstev, ki se nanašajo na dejanski temelj sodbe o samem kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje je, kot po vsebini izpostavljata pritožnika, kršilo 105. člen ZKP in ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, čeprav bi moglo in moralo, pri čemer je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da je premoženjskopravni zahtevek spregledalo.

6. Sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da so bila odločilna dejstva v sodbi sodišča prve stopnje sicer pravilno ugotovljena, treba pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi zakona izreči drugačno sodbo (prvi odstavek 394. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je uporabilo pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP, saj bi bila razveljavitev sodbe samo zato, da se naknadno odloči o premoženjskopravnem zahtevku v izrecnem nasprotju s 15. členom ZKP, da se postopek izvede brez zavlačevanja.1 Obtožencu pa je bila v postopku pred prvostopenjskim sodiščem v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom omogočena učinkovita obramba. Obtoženec je namreč s priznanjem kaznivega dejanja tatvine priznal vsa dejstva v opisu dejanja, vključno z višino oškodovanja na škodo družbe A., d. d., v znesku 12.538,15 EUR, ki mu torej ni mogla ostati neznana. S premoženjskopravnim zahtevkom se je imel v postopku možnost seznaniti, saj je bil vložen že dne 15. 3. 2022, to je več kot devet mesecev pred izrekom izpodbijane sodbe, pri čemer je imel obtoženec zagotovljeno tudi kvalificirano obrambo z zagovornikom. Nenazadnje sta bili obravnavani pritožbi obtožencu in njegovemu zagovorniku vročeni v odgovor, pa na njiju nista odgovorila.

7. Za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je v obravnavanem primeru edino odločilno dejstvo višina oškodovanja s kaznivim dejanjem tatvine električne energije. Sodišče prve stopnje je na podlagi priznanja krivde ugotovilo, da je obtoženec družbo A., d. d., oškodoval za 12.538,15 EUR, kar se ujema z višino priglašenega in pritožbeno izpostavljenega premoženjskopravnega zahtevka. Pravilna pravna presoja, ki sledi iz tako ugotovljenega dejanskega stanja je, da je oškodovana družba upravičena do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, kot uspešno trdita pritožnika, saj je upravičena do povrnitve škode na podlagi prvega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Sodišče druge stopnje po obrazloženem zaključuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo višino oškodovanja, s čimer je imelo dovolj podlage za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, česar pa ni storilo in ni napravilo potrebnega pravnega zaključka in naložilo premoženjskopravnega zahtevka v plačilo obtožencu, in to zgolj iz razloga, ker ga je spregledalo. Sodišče druge stopnje je pritožbeno grajano kršitev odpravilo tako, da je pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.538,15 EUR. Ob ugotovljeni višini premoženjskopravnega zahtevka, oškodovani družbi skladno s 193. členom OZ pripadajo tudi priglašene zakonske zamudne obresti od 15. 3. 2022 dalje do plačila, ko je bil vložen premoženjskopravni zahtevek, zato je sodišče druge stopnje obtožencu v plačilo naložilo tudi priglašene zakonske zamudne obresti.

1 Sodba VSRS I Ips 59811/2010 z dne 14. 6. 2018.