Jedro

Vse novo nastale občine, pravne naslednice Mesta Ljubljane, so do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in o ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko - pravnih razmerij enotni sosporniki, niso pa nujni sosporniki. Zahteva, da bi do sprejema delitvene bilance, na aktivni strani morale v sodnih postopkih nastopati le vse novo nastale občine skupaj, bi pomenila odvzem pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se glavna obravnava začne znova in se pravdni postopek prekine. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila prvotožeča stranka Mestna občina Ljubljana iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožbo zaradi plačila odškodnine vložilo Mesto Ljubljana, pri katerem je tožena stranka opravljala funkcijo sekretarke upravnega organa. Na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij so na območju bivšega Mesta Ljubljane in ljubljanskih občin nastale nove občine, poleg Mestne občine Ljubljana še devet občin. Vse navedene občine so univerzalni nasledniki (tudi) Mesta Ljubljane in zato (do razdelitve premoženjsko pravnih vprašanj med občinami) enotni sosporniki. Zaradi tega bi prvostopno sodišče moralo uporabiti 196. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem se učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki, razteza tudi na sospornike, ki ne opravijo posameznih pravdnih dejanj. Prvotožeča stranka tako meni, da je upravičeno (kot pravni naslednik tožeče stranke) prevzela pravdo in da je v skladu z 198. členom ZPP upravičena vlagati predloge in pravna sredstva. Vrhovno sodišče pa je že zavzelo stališče, da med pravnimi nasledniki Mesta Ljubljane in ljubljanskih občin ni nujnega sosporništva. Predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so na podlagi Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (Ur. l. RS, št. 60/94 - 75/98) na območju Mesta Ljubljane poleg Mestne občine Ljubljana bile oblikovane še ostale, v uvodu odločbe naštete občine, ki so pravni nasledniki prvotnega Mesta Ljubljane. Ta zakon je torej določil nasledstvo vseh teh občin. Sodišče prve stopnje pa je nato, ker v pravdo niso vstopile vse občine, ki so pravne naslednice Mesta Ljubljane (to so občine Horjul - Dobrova - Polhov Gradec, Velike Lašče in Medvode), zavzelo napačno stališče in postopek prekinilo. Sodišče prve stopnje je namreč razlogovalo, da bi le v primeru, da bi navedene tri občine na kakršenkoli način (tudi konkludentno) izrazile soglasje s tem, da vstopajo v pravdo kot nasledniki oziroma da z vloženo tožbo prednika Mesta Ljubljane soglašajo, sodišče vse navedene občine lahko štelo kot skupne upravičence, ki bi lahko nadaljevali pravdo brez formalnega prekinjanja postopka. Sodišče prve stopnje je torej vse novo nastale občine kot pravne naslednice štelo za nujne sospornike. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Potrebno je namreč pritrditi pritožbi, da so vse novo nastale občine, pravne naslednice Mesta Ljubljane, do sklenitve sporazuma o delitvi premoženja in o ureditvi drugih medsebojnih premoženjsko - pravnih razmerij enotni sosporniki, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, niso pa nujni sosporniki. Že iz razloga, ker so enotni sosporniki, se torej razteza, če zamudijo posamezni sosporniki kakšno pravdno dejanje, tudi nanje učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (196. člen ZPP). Ni pa mogoče zahtevati, da bi do sprejema delitvene bilance, na aktivni strani morale v sodnih postopkih nastopati le vse novo nastale občine skupaj, saj bi takšna zahteva pomenila odvzem pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja Ustava RS v 23. členu. Vprašanje delitve premoženja in ureditve medsebojnih premoženjsko - pravnih razmerij pa tudi ne pomeni predhodnega vprašanja v tej pravdi, kot je to zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vprašanje delitve premoženja je namreč vprašanje notranjega razmerja med posameznimi pravnimi naslednicami, ki pa navzven nima učinka v tem smislu, da bi bilo zaradi tega potrebno prekinjati tekoče sodne postopke. Ker torej ni podan nobeden od razlogov za prekinitev postopka, je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je postopek prekinilo, zato je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi prvotožeče stranke, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljni postopek (3. točka 365. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.