Jedro

Z ustavitvijo postopka imenovanja notarja, ki se je začel in tudi končal po uradni dolžnosti, ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka. Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za pravosodje ustavilo postopek imenovanja notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Slovenski Bistrici, ki je bil začet na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu Republike Slovenije št. 35 z dne 11. 3. 2022. V obrazložitvi je navedeno, je bil postopek ustavljen, ker izbirnega postopka ni bilo mogoče zaključiti zaradi odstopa enega od članov komisije za izvedbo izbirnega postopka, katere naloga je, da preveri strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN).

2. Zoper odločitev o ustavitvi postopka je tožnica vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri svoj pravni interes utemeljuje s sklicevanjem na doseženo oceno strokovne usposobljenosti na pisnem preizkusu, na katerem je v primerjavi z ostalima dvema kandidatoma za notarja dosegla najvišje število točk, zaradi česar obstoji po njenem mnenju gotovost, da bi bila, če bi se postopek nadaljeval, na notarsko mesto izbrana prav ona. Ker je bil izbirni postopek voden in zaključen pravilno in v skladu z zakonom, bi minister, pristojen za pravosodje, moral po njenem mnenju postopek nadaljevati in opraviti izbiro. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja odpravi ter vrne zadevo organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na upravno sodno prakso v postopkih imenovanja notarjev in navaja, da sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja ni upravni akt po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) in tudi ne akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z ustavitvijo postopka ni bilo poseženo v pravico ali v pravno varovani interes tožnice. Zato sodišču predlaga, da tožbo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

4. Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. V upravnem sporu ni mogoče dopustiti tožbe zoper katerokoli (upravni) akt, ampak le zoper tistega, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika. Zato je po prvem odstavku 36. člena ZUS-1 sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, kar med drugim obsega tudi presojo, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora oziroma, ali je pravni in dejanski položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 pa je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

7. Sklep o ustavitvi postopka imenovanja notarja po presoji sodišča ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni po vsebini odločeno o nobeni materialnopravno priznani pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice (ali kateregakoli drugega kandidata).1 Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, tožnica pa z zatrjevanjem, da bi moral pristojni minister že začeti postopek imenovanja notarja končati s sprejemom vsebinske odločitve oziroma z izbiro najprimernejšega kandidata, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa tožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog.2 Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ima posameznik, ki se poteguje za imenovanje na prosto notarsko mesto, zgolj pravico z drugimi kandidati pod enakimi pogoji kandidirati za notarsko mesto, nima pa pravice biti imenovan.3 Sklep o ustavitvi postopka predstavlja tako po svoji naravi odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena zgolj poteku tega postopka.

8. Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer po izrecni določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 dopusten upravni spor, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan oziroma ustavljen. Tudi v tem primeru pa je za dopustnost upravnega spora po najnovejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS4 (za razliko od pred tem uveljavljene sodne prakse5) med drugim bistvena tudi presoja, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima stranka le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.

9. Z izpodbijano odločitvijo, sprejeto v postopku imenovanja notarja, ki se je začel in tudi ustavil po uradni dolžnosti,6 po ugotovitvi sodišča ni bilo poseženo v nobeno strankino pravico ali pravno korist, niti se z izpodbijanim sklepom o ustavitvi postopka tožnici ne nalaga nobena obveznost, njen pravni položaj pa je enak kot pred ustavitvijo postopka.7 Zato sklepa o ustavitvi postopka imenovanja notarja v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati niti na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 10. Po določbi 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom med drugim tudi, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnika, ali pa so te posledice zanemarljive, razen če gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja. V obravnavanem primeru po presoji sodišča ne gre za takšno pravno vprašanje, saj so za odločitev pomembna pravna vprašanja že rešena v izoblikovani upravno sodni praksi.8

11. Ker torej akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno nima nobenih posledic za tožnico, in ker tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, je sodišče tožbo brez vsebinske obravnave zavrglo iz razloga po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 12. V zadevi sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo treba tožbo zavreči iz navedenih razlogov že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, saj niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča o tožbi.

K točki II izreka:

13. V tožbi je tožnica predlagala, naj sodišče toženki naloži povrnitev stroškov, ki so ji nastali med sodnim postopkom.

14. O navedenem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem nosi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Sklepi Vrhovnega sodišča RS I Up 142/2021 z dne 13. 10. 2021, I Up 133/2020 z dne 22. 10. 2020 in X DoR 59/2019 z dne 8. 1. 2020. 2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 3 Odločitve Vrhovnega sodišča RS I Up 51/2003 z dne 2. 4. 2003, I Up 763/99 z dne 19. 3. 2003 in I Up 179/2018 z dne 27. 8. 2018. 4 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010. 6 Sklepa Vrhovnega sodišča RS X DoR 59/2019 z dne 6. 3. 2019 ter I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 7 Sklep Upravnega sodišča RS I U 328/2022 z dne 31. 3. 2022 in Sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022. 8 Odločitve Upravnega sodišča RS I U 887/2009 z dne 3. 2. 2010, I U 62/2014 z dne 27. 8. 2014, I U 2027/2017 z dne 6. 11. 2018, I U 133/2020 z dne 22. 10. 2020, I U 328/2022 z dne 31. 3. 2022 ter odločitve Vrhovnega sodišča RS I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, I Up 194/2010 z dne 27. 7. 2010 in I Up 120/2022 z dne 24. 8. 2022.