Jedro

Terjatev iz naslova premalo izplačane plače se lahko odstopi (cedira) drugemu delavcu, saj ni mogoče šteti, da temelji na zaupnem razmerju med delavcem in delodajalcem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka in v 1. odst. 2. tč. izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 4.834,04 DEM v tolarski protivrednosti in ustreznimi obrestmi (1. tč. izreka) in mu povrniti stroške postopka v znesku 23.394,00 SIT (1. odst. 2. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo (2. odst. 2. tč.izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu, v katerem je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku iz pritožbenih razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da so bila potrdila o premalo izplačani plači predvidena za uporabo v primeru stečaja oz. za sodelovanje v postopkih lastninskega preoblikovanja podjetja, pri čemer bi natančen način uporabe takšnih listin določila skupščina podjetja. S tem, ko je omogočila realizacijo terjatev iz potrdil, je povsem neupravičen zahtevek za izplačilo terjatve v gotovini. Nadalje gre pri vtoževanem zahtevku za takšno vrsto terjatve, ki se na tožnika ni mogla prenesti s cesijo, pri čemer tako prenešena terjatev ne more učinkovati, saj tožena stranka o njenem odstopu ni bila obveščena. Poleg tega se ne strinja z izračunom terjatve, ki zajema daljše obdobje od vtoževanega. Tožnik tudi ni upravičen do višine terjatve, ki je dejansko izračunana v bruto višini, temveč zgolj v neto znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v izpodbijanem delu preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP).

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je zmotna trditev pritožbe, da so bila izdana potrdila delavcem o premalo izplačani plači zgolj za primer stečaja ali lastninjenja podjetja, saj tožena stranka ni dokazala, da je v spornem obdobju izvajala postopek zniževanja plač v skladu s kolektivno pogodbo. S tem, ko je delavcem izdala ustrezna potrdila z izračunom premalo izplačane plače in nadalje s sklepom skupščine z dne 8.4.1992 določila, da mora biti realizirano izplačilo v gotovini najkasneje po izteku dveh let od datuma izdaje potrdil, pri čemer zoper njo ni bil uveden stečajni postopek, je dala možnost vsakemu delavcu, da se odloči, ali se bo zaradi premalo izplačanih plač zadovoljil z delnicami oz. sodelovanjem v lastninjenju podjetja, ali pa bo glede svoje terjatve zahteval plačilo v gotovini. Zato je zgolj v njegovi presoji, za kakšno možnost se bo odločil, zaradi česar tudi ni podanih nobenih pravnih zadržkov za odstop takšne terjatve drugemu upniku. Plača je sicer namenjena delavcu, kot plačilo za opravljeno delo, s katero razpolaga delavec sam, ki nenazadnje lahko tudi soglaša, da se njeno izplačilo nakaže za poravnavo drugih obveznosti (dolgovi, krediti in podobno), ali pa jo kot terjatev odstopi drugi osebi. Nadalje plača ne temelji na morebitnem zaupnem razmerju med delavcem in delodajalcem in pri njej ne gre za terjatev, ki bi nasprotovala pravnemu prometu. Zato navedba pritožbe o nezakonitosti odstopa terjatve iz naslova plače na tožnika, ne more biti utemeljena. Pri tem pa dejstvo o neseznanitvi tožene stranke, da je med njunima delavcema prišlo do prenosa oz.

odstopa terjatve, v danih okoliščinah ni odločilno. Opustitev obvestila o odstopu terjatve bi namreč imelo pomen, če bi se s tem povzročila tožniku škoda, kar pa ne velja za konkreten primer. Zato pritožba v tem obsegu ni utemeljena.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba glede višine prisojene terjatve. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožena stranka obračunala delavcem premalo izplačano plačo v bruto višini. Ker gre delavcem izplačilo plače le v neto višini, je na tej podlagi tožnik upravičen do cedirane terjatve zgolj v neto znesku.

Glede tega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri presoji zahtevka ni upoštevalo navedenega dejstva oz. ni ugotovilo, koliko je tožnik (po ustreznem obračunu davkov in prispevkov) dejansko upravičen do vtoževane terjatve. Zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. čl. ZPP).

V ponovljenjem postopku bo moralo sodišče razčistiti, v kakšni višini je tožnik upravičen do vtoževane terjatve oz. ugotoviti kaj mu od vtoževanega zahtevka dejansko lahko dosodi po višini, kot tudi preizkusiti pritožbeno navedbo, če se izračun premalo izplačane plače pravilno nanaša na obdobje, v katerem je tožnikov oče prejemal znižano plačo. Ko bo sodišče dopolnilo postopek v nakazani smeri, bo lahko v zadevi ponovno razsodilo, kot tudi o stroških postopka, katerih odločitev je pridržana za končno odločbo (3. odst. 166. čl. ZPP).