Jedro

Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega R.K. se ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede tega obdolženca razveljavi in obtožnica Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt 2822/2009 z dne 17.6.2016, spremenjena dne 14. 3. 2018, da je R.K. v aprilu 2007 v Mariboru, pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktor družbe N. d.d, s sedežem na Iztokovi ulici, z namenom, da bi komu drugemu pridobil premoženjsko korist, izrabil svoj položaj, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, ko je v nasprotju z načelom poslovanja vestnega in poštenega gospodarstvenika po 263. členu ZGD (Zakon o gospodarskih družbah Uradni list RS, št. 42/06), dne 6. 4. 2007 z družbo T. d.o.o. podpisal kompenzacijo z dne 14. 3. 2007, s katero je delno pobotal terjatev v znesku 413.250,00 EUR, ki jo je imela družba N. d.d. do družbe T. d.o.o. na podlagi pogodbe o odkupu terjatve z dne 13.2.2007 s terjatvama, ki ju je družba T. d.o.o. izkazovala do družbe N.d.d. na podlagi izstavljenih računov št. 70000023 z dne 30. 1. 2007, v višini 199.500,00 EUR in št. 70000075 z dne 27. 2. 2007, v višini 213.750,00 EUR, ki se nanašata na dela na objektu »A« in nato 30. 4. 2007 z družbo T. d.o.o. podpisal še kompenzacijo z dne 19. 4. 2007, s katero je delno pobotal terjatev, ki jo je imela družba N. d.d. do družbe T. d.o.o. na osnovi danih kreditov z zamudnimi obrestmi v znesku 286.504,40 EUR s terjatvijo, ki jo je družba T. d.o.o. izkazovala do družbe N. d.d. na podlagi izstavljenega računa št. 70000138 z dne 30. 3. 2007 v višini 286.504,40 EUR, ki se nanaša na dela na objektu »Most" čeprav je K vedel, da terjatve družbe T. d.o.o. do družbe N.d.d. na podlagi navedenih računov ne obstajajo, saj družba T. d.o.o. zaračunanih del ni opravila in torej gre za fiktivne račune, s tem pa je družbi T. d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist v skupni višini 699.754,40 EUR ter mu je šlo za to, da bi družbi T. d.o.o. pridobil tako premoženjsko korist, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika, po 1. točki prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku, z a v r ž e. II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, ki se nanašajo na obdolženega R. K. in se dajo izločiti iz skupnih stroškov, potrebni izdatki obdolženega R. K. ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

III. Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega G. J. se sodba sodišča prve stopnje glede tega obdolženca po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega R.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in obdolženega G:J.storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic (pravilno: pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. Po drugem odstavku 244. člena KZ je obdolženemu R.K.izreklo kazen dve leti zapora in na podlagi 38. v zvezi s 35. členom KZ že stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov, v višini enega dnevnega zneska 40,00 EUR, kar znaša 8.000,00 EUR in določilo, da mora obdolženi to denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se denarna kazen ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obdolženemu G.J. je na podlagi drugega odstavka 244. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora in na podlagi 38. v zvezi s 35. členom KZ stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov,v višini enega dnevnega zneska 30,00 EUR, kar znaša 4.500,00 EUR. Odločilo je, da mora obdolženec denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se denarna kazen ne da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer ta ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče družbo N. d.d. - v stečaju, za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obeh obdolžencev proračun, dolžna pa sta plačati sodno takso in sicer obdolžen iR.K. v zneskih 400,00 EUR in 80,00 EUR ter obdolženi G.J. v zneskih 180,00 EUR in 40,00 EUR. Odločilo je še, da bosta morala obdolženca solidarno plačati tudi stroške pooblaščenca oškodovanke, če bodo priglašeni in nato odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - zagovornik obdolženega R.K. zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP, kršitev 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Višjemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in obtožnico zavrže oz. sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornica obdolženega G. J. zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba zagovornika obdolženega R.K. je utemeljena, ob odločanju o pritožbi zagovornice obdolženega G. J. pa je višje sodišče pri uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ugotovilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

K pritožbi zagovornika obdolženega R.K.:

4. Zagovornik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče vodilo postopek brez zahteve upravičenega tožilca. Navaja, da je bila zoper obdolženega dne 18. 12. 2014 uvedena preiskava zaradi domnevne storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ. Pod točko I.A sklepa o uvedbi preiskave je bilo obdolženemu očitano, da je s prodajo delnic družbe C. A.D., ki so bile v lasti družbe N. d.d., po prenizki ceni oškodoval družbo N. d.d.. Pod točko I.B pa je bil obdolženemu očitan podpis kompenzacije z družbo T. d.o.o. oziroma storitev kaznivega dejanja, glede katerega ga je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo spoznalo za krivega. Okrožni državni tožilec je dne 11. 5. 2016 izjavil, da zaradi pomanjkanja dokazov odstopa od pregona za kaznivo dejanje, opisano pod točko I.A sklepa o uvedbi preiskave, Okrožno sodišče v Mariboru pa je dne 13. 6. 2016 izdalo sklep I Kpr 33129/2014, s katerim je preiskavo zoper obdolženega K. ustavilo v celoti, tako glede očitanega kaznivega dejanja pod točko I.A, kot tudi glede očitanega kaznivega dejanja pod točko I.B. Nato je okrožni državni tožilec dne 17. 6. 2016 zoper obdolženega R.K. vložil obtožnico, v kateri mu očita storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena KZ zaradi podpisa kompenzacij, torej dejanje, opisano pod točko I.B sklepa o uvedbi preiskave, ki je bila medtem že ustavljena. Zoper sklep o ustavitvi preiskave se okrožni državni tožilec ni pritožil, temveč je pritožbo vložila le oškodovanka, družba N.d.d., in sicer dne 13. 9. 2016. Še isti dan je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom I Ks 33129/2014 pritožbi ugodilo in sklep o ustavitvi preiskave v delu, ki se na nanaša na kaznivo dejanje pod točko I.B, razveljavilo.

5. Zagovornik se sklicuje na določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, ki določa, da se v primeru, ko se zoper sklep o ustavitvi preiskave pritoži le oškodovanec in je pritožbi ugodeno, šteje, da je s tem oškodovanec prevzel kazenski pregon. Državni tožilec je obtožnico zoper obdolženega vložil po tem, ko je preiskovalna sodnica preiskavo glede predmetnega kaznivega dejanja s sklepom že ustavila. Sklep sicer res nikoli ni postal pravnomočen in ni imel učinka res iudicata, kot je pravilno ugotovilo Višje sodišče v Mariboru. A ker se državni tožilec zoper sklep ni pritožil in je pritožbo vložila le oškodovanka, je okrožni državni tožilec izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku, zato je njegova obtožba postala brezpredmetna.

6. Obramba je zato že na predobravnavnem naroku dne 12. 6. 2017 vložila ugovor zoper vodenje kazenskega postopka, z opozorilom, da domnevno oškodovana družba N. d.d., ki se je edina pritožila zoper sklep o ustavitvi preiskave, s čimer je prevzela pregon, nato v prekluzivnem roku 15 dni ni vložila obtožnice, zato se šteje, da je od pregona odstopila. Ker ni zahteve upravičenega tožilca, je obramba predlagala, da se kazenski postopek ustavi. Višji državni tožilec je na naroku v odgovoru na ugovor obrambe menil, da 15-dnevni rok oškodovanca kot tožilca ni prekluzivni rok, kar je po mnenju zagovornika očitno napačno. Rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP je namreč prekluzivni rok in ga ni mogoče podaljšati1. Pooblaščenec oškodovanca je na istem naroku navajal, da se je z ugoditvijo pritožbi oškodovanca kazenski postopek vrnil v fazo pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar naj bi procesno pomenilo, da je sodišče še vedno kot upravičenega oz. edinega, ki je zahteval kazenski pregon zoper obdolženca, smatralo državnega tožilca.

7. Po navedbah zagovornika je takšno pravno napačno interpretacijo pooblaščenca oškodovanca, v izpodbijani sodbi dobesedno povzelo tudi sodišče prve stopnje (stran 9 izpodbijane sodbe), kar je v nasprotju z izrecno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP in je zato stališče sodišča, da naj bi bil upravičeni tožilec državni tožilec, očitno napačno in arbitrarno. Z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave, namreč državni tožilec ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Slednja bi zato morala, v skladu z določbo tretjega odstavka 186. člena ZKP v prekluzivnem roku 15 dni od prejema obvestila o zaključku preiskave, vložiti obtožnico. Ker tega ni storila, niti v skladu z drugim odstavkom 184. člena ZKP v istem roku ni zahtevala dopolnitve preiskave, se šteje, da je od pregona odstopila, zato bi moral biti kazenski postopek, na podlagi tretjega odstavka 186. člena ZKP, s sklepom ustavljen. Po mnenju zagovornika je zato sodišče postopek vodilo brez zahteve upravičenega tožilca, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato višjemu sodišču predlaga, da na podlagi 393. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zavrže obtožnico.

8. Višje sodišče zagovorniku pritrjuje, ko najprej, glede na podatke kazenskega spisa pravilno, povzema kronologijo oz. procesna dejanja sodišča, državnega tožilca, zagovornika in oškodovane družbe N. d.d. - v stečaju (dejanske okoliščine), nato pa tudi, ko naj tej podlagi pravilno zatrjuje, da je postopek z obtožnico tekel brez zahteve upravičenega tožilca (pravna podlaga).

9. Ob sklicevanju na določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP ima zagovornik prav, da se postopek v primeru uspešne pritožbe oškodovanca zoper sklep o ustavitvi preiskave ne vrne v prejšnje stanje. Kaj takšnega namreč veljavni ZKP ne določa. Nasprotno, navedena določba ZKP je jasna in ne dopušča nobene drugačne razlage v škodo obdolženega. Ker se državni tožilec zoper sklep preiskovalne sodnice o ustavitvi preiskave sploh ni pritožil, temveč se je pritožila le oškodovanka in je bilo njeni pritožbi ugodeno, je pravilno stališče zagovornika, da se postopek v takem primeru preprosto nadaljuje z oškodovancem kot novim upravičenim tožilcem. Pravilno zagovornik zatrjuje tudi, da se oškodovanec zoper sklep o ustavitvi postopka ne pritoži v korist državnega tožilca, temveč zaradi lastnih interesov v postopku. Nepravilno je zato stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, sicer povzeto iz obrazložitve sklepa I Ks 33129/2014 z dne 13. 9. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat ugodil pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave, in sicer, da se oškodovanka upravičeno zavzema, da se izpodbijani sklep razveljavi ter tako omogoči državnemu tožilcu, da nadaljuje kazenski pregon. Takšno stališče je namreč tudi po prepričanju višjega sodišča napačno, saj je v izrecnem nasprotju z veljavno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP.

10. Višje sodišče je sicer že v odločbi II Kp 33129/2014 z dne 6. 12. 2016, v točki 6 obrazložitve jasno zapisalo, da bo oškodovanka po pritožbi višjega državnega tožilca prav gotovo nadaljevala kazenski pregon za predmetno kaznivo dejanje - I.B, ker je preiskovalni sodnik za to kaznivo dejanje preiskavo ustavil kljub temu, da državni tožilec glede tega kaznivega dejanja ni odstopil od kazenskega pregona. S tem je višje sodišče že jasno izrazilo stališče, ki ga v pritožbi pravilno utemeljuje zagovornik, da se torej postopek zaradi uspešne pritožbe oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave, lahko nadaljuje le z oškodovanko kot novo upravičeno tožilko. Ob navedenem je treba poudariti, da je oškodovanka ta sklep višjega sodišča prejela in se je torej seznanila z njegovo vsebino in razlogi. Najkasneje takrat je zato za oškodovanko začel teči nedvomno prekluzivni 15-dnevni zakonski rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP za dopolnitev preiskave oz. vložitev obtožnice.

11. Drugačna razlaga določb ZKP je po mnenju višjega sodišča nedopustna. Pri tem je treba izhajati iz osnovnega in temeljnega namena kazenskega postopka, ki ga določa prvi odstavek 1. člena ZKP, to je vodenje postopka na podlagi zakonskih pravil, ki naj zagotovijo, da se nihče, ki je nedolžen, ne obsodi, storilcu kaznivega dejanja pa izreče kazenska sankcija ob pogojih, ki jih določa kazenski zakon, in na podlagi zakonitega postopka. Primarno torej kazenski postopek ni namenjen varstvu pravnega interesa oškodovanca. A ne glede na to, v obravnavani zadevi je bila oškodovanka poučena o svojih pravicah in opozorjena na posledice opustitve njihovega uveljavljanja, v skladu z veljavnimi določbami ZKP (obvestilo o pravici prevzema pregona preiskovalne sodnice z dne 6. 9. 2016 in tudi sklep Višjega sodišča v Mariboru II Kp 33129/2014 z dne 6. 12. 2016), pa teh pravic ni (pravočasno) uveljavila. Pri tem niti ni odločilno, kdaj je zanjo iztekel 15-dnevni rok iz tretjega odstavka 186. člena ZKP, saj je nedvomno dejstvo, da kazenskega pregona zoper obdolženca sploh ni nadaljevala.

12. Bistvena in ključna za sprejem pravilne odločitve o pritožbi zagovornika je presoja, ali je postopek na podlagi obtožnice državnega tožilca tekel na podlagi zahteve upravičenega tožilca. Glede na nedvomno ugotovljeno dejstvo, da se državni tožilec zoper sklep o ustavitvi preiskave ni pritožil (kar dejansko pomeni opustitev procesne pravice do pritožbe), je pravilno stališče zagovornika, da državni tožilec, skladno z jasno določbo četrtega odstavka 181. člena ZKP, z ugoditvijo pritožbi oškodovanke zoper sklep o ustavitvi preiskave ni bil več upravičeni tožilec v postopku, temveč je z vložitvijo pritožbe to postala oškodovanka. Povedano drugače, državni tožilec je s tem izgubil položaj upravičenega tožilca v postopku. Ker pa se je postopek, kljub navedenim okoliščinam, nadaljeval na podlagi vložene obtožnice državnega tožilca in je bila na tej podlagi izdana izpodbijana sodba, je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, kar pomeni uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato je višje sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega R.K. odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa v točki I. (393. člen ZKP).

13. Odločitev o stroških kazenskega postopka v delu, ki se nanaša na tega obdolženca, je posledica zavrženja obtožnice in temelji na citiranih določbah ZKP v izreku točke II. tega sklepa.

K pritožbi zagovornice obdolženega G. J. :

14. Sodišče prve stopnje je obdolženega G. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic (pravilno: pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic) po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ. V razlogih sodbe, v zadnjem odstavku na strani 24 obrazložitve, je ob sklicevanju na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije2, pravilno kot zmotno ocenilo stališče obrambe, da je vnaprejšnji dogovor med storilcem in pomagačem odločilnega pomena pri presoji pomagačeve krivde. Pravilno je poudarilo, da pomoč, kot najmanj intenzivna oblika udeležbe, v objektivnem pogledu pomeni dejavno podporo storilcu ter ustvarjanje ugodnejših pogojev za izvršitev osnovnega kaznivega dejanja, po subjektivni plati pa pomoč pomeni sodelovanje pri tujem in ne pri svojem kaznivem dejanju. S tem je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo vsebino in pomen pomoči, kot naklepne podpore storilcu kaznivega dejanja, vendar le na teoretični ravni, izostali pa so nujno potrebni razlogi glede oblike oziroma vsebine pomoči obdolženega G. J. pri konkretno obravnavanem kaznivem dejanju.

15. Pomagač podpira tuje dejanje, lahko po dogovoru s storilcem, lahko pa povsem na lastno pest, pri čemer ni nujno, da storilec za njegovo podporo sploh ve (t.i. skrivna pomoč). Med pomočjo in izvršenim dejanjem mora obstajati vzročna zveza, vendar se ne zahteva vzročnost v smislu formule conditio sine qua non. Ravnanje pomagača je sicer lahko - ni pa treba, da je - nujni pogoj za izvršitev dejanja glavnega storilca3. 16. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo zavzeti stališče oziroma oceniti zagovor obdolženega G. J., ki je povedal, da K. sicer na videz pozna, da pa nista nikoli sodelovala, medtem ko je K. navedel, da je obdolženega J. prvič videl na sodišču in da prej z njim ni imel nobenega kontakta. Ocena tega dela zagovora obdolženega J. je, glede na konkreten očitek obdolžencu v opisu kaznivega dejanja, „da je s tem, ko je sestavil in podpisal vse tri fiktivne račune, K. omogočil, da je na njihovi podlagi s sklenitvijo kompenzacij pobotal terjatvi“, nujna za presojo in utemeljitev njegove vloge kot pomočnika pri storitvi kaznivega dejanja. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljeno kršitev, ob tem pa posebno pozornost namenilo tudi novim dejanskim in procesnim okoliščinam zaradi zavrženja obtožnice zoper obdolženega R.K.. Višje sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja, ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca zahteva KZ torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost)4. 18. Sklep višjega sodišča v tem delu oziroma točki III. izreka temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

19. Zaradi narave in vsebine sprejete odločitve o pritožbi zagovornika obdolženega R.K. in pritožbi zagovornice obdolženega G. J., ki po uradni dolžnosti ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne uveljavlja, višje sodišče ni opravilo seje v navzočnosti strank (378. člen ZKP), ki jo je sicer predlagal zagovornik obdolženega R.K.. Izvedba javne seje bi bila namreč nesmotrna in neekonomična5. 1 Zagovornik se sklicuje na: mag. Štefan Horvat: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 425. 2 VS RS I Ips 256/2007 z dne 15. 11. 2007. 3 dr. Matjaž Ambrož, Pomoč in njene meje v kazenskem pravu, Zbornik znanstvenih razprav, letnik 2011; str. 70 in 74. 4 VS RS I Ips 317/2001 z dne 5. 6. 2003. 5 Tako tudi VSL II Kp 13523/2011 z dne 18. 10. 2016.