Jedro

Tožnica je izkazala, da je bila na dan 25. 7. 1997 imetnica pravice uporabe na spornih prostorih. To posledično pomeni, da je lastninsko pravico na njih pridobila ex lege na podlagi določb ZLNDL.

Za prenos pravice uporabe je zadoščala pisna pogodba in izročitev v posest, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin ID znak del stavbe 0000-517-131, k. o. 0000 X., stavba 517, del stavbe 131, do celote, ter ID znak del stavbe 0000-517-132, k. o. 0000 X., stavba 517, del stavbe 132, do celote (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 3.315,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2.Pritožnica meni, da aktivna legitimacije tožnice ni podana. Nobena izmed določb Statuta mesta Ljubljane ne izkazuje, da je univerzalna pravna naslednica Občine Ljubljana-... Prav tako o nasledstvu ni mogoče sklepati iz Odloka o organizaciji in delovnem področju upravnih organov mesta Ljubljana. Dogovori o delitvi premoženja med MOL in novonastalimi občinami vsebujejo določbo o delitvi prej skupnih nepremičnin na podlagi teritorialnega načela, vendar noben dogovor ne vsebuje seznama nepremičnin, na katere se nanaša. Ker v dogovorih sporne nepremičnine niso omenjene, je zaključek, da so bile dodeljene tožnici, nepravilen.

2.Sodišče je zmotno zaključilo, da so bili sporni prostori predmet družbene lastnine. Stavba, ki jo je družba potrebovala za opravljanje dejavnosti, nikdar ni bila podržavljena, kar izhaja iz Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. To velja tudi za konkretno stavbo na naslovu T. 2, Ljubljana. Iz cenitvenega poročila V791-BM z 31. 5. 1991 je razvidno, da je A. lastnica prostorov in ne imetnica pravice uporabe, prav tako poročilo ne omenja, da gre za družbeno lastnino. Tudi sklep Občine Ljubljana-... z 20. 6. 1991 govori o nakupu lastniških poslovnih prostorov in ne o družbeni lastnini. V Pogodbi o prodaji (v nadaljevanju Pogodba), ki je bila sklenjena po izdaji cenitvenega poročila, ni zapisano, da bi bila stavba oz. sporni poslovni prostor v družbeni lastnini. To tudi ne izhaja iz historičnega izpiska. Uporaba termina pravica uporabe v prvem in drugem členu Pogodbe lastništva ne more spremeniti.

2.V konkretnem primeru ne pridejo v poštev določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), temveč Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki je v 33. členu določal, da se lastninska pravica s pravnim poslom pridobi z vpisom v zemljiško knjigo. Ker tožnica ne razpolaga z zemljiškoknjižnim dovolilom, ni pridobila lastninske pravice na podlagi Pogodbe. V skladu z določilom 10. člena Zakona o javnem pravobranilstvu (ZJP) je moralo javno pravobranilstvo podati mnenje o veljavnosti pogodbe, s katero se ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah v primeru oseb iz 2. člena ZJP. Mnenje javnega pravobranilstva je bilo potrebno, ker je bil predmet prenosa prodaja nepremičnine, in ne, ker naj bi šlo za družbeno lastnino. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do dokazov toženke, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

2.Ker kupec ni plačal kupnine, ni prišlo do izdaje zemljiškoknjižnega dovolila in preknjižbe lastninske pravice. Kot izhaja iz 4. člena pogodbe, je kupec prejel prostore v posest že ob podpisu pogodbe in ne šele po plačilu kupnine. Ker sporne nepremičnine niso bile predmet družbene lastnine, ne drži zaključek, da je šlo pri prodaji za prenos pravice uporabe, ki se je prenašala izvenknjižno.

2.Posamezni deli stavbe na naslovu T. 2, Ljubljana, so se v zemljiško knjigo vpisali na podlagi etažnega načrta iz aprila 1999 in pogodbe o spremembi idealnih deležev v etažno lastnino s 15. 4. 1999. Pri nastajanju etažnega načrta so morali sodelovati vsi lastniki, saj so morali dovoliti vstop v svoj prostor, prav tako so vsi lastniki zaradi spremembe idealnih deležev morali podpisati pogodbo. Če bi bila občina Ljubljana-... resnično lastnica spornih prostorov, bi bila skladno z etažnim načrtom lastninska pravica vpisana nanjo. Sodišče je nekritično sprejelo pojasnilo tožnice, da ni vedela za več let trajajoči postopek urejanja etažne lastnine. Nesodelovanje v postopku kaže, da je vedela, da ni lastnica.

2.Toženka je s sklepom o etažiranju originarno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah. Tudi če bi držalo, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na podlagi ZLNDL leta 1997 (kar ne drži), jo je izgubila na podlagi pravnomočnega sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine s 15. 4. 1999, s katerim je sodišče sklenilo, da je izključna lastnica spornih prostorov toženka. Glede na izjemno skopo obrazložitev je izkazano, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Istovetnost prostorov ni potrjena z verodostojnimi dokazi, izpoved priče pa znanja, ki ga sodišče nima, ne more nadomestiti. Zaključki o tem, da se po etažnem načrtu poslovna prostora, ki sta označena s število 55 in 56, nahajata v prvem nadstropju in se njune površine ujemajo s površinami iz cenitvenega poročila in pogodbo, o čemer naj bi prepričljivo izpovedali priči B. B. in C. C., so napačni. Površine in oznake prostorov v etažnem načrtu in pogodbi se ne ujemajo, prav tako priča B. B. ni verodostojna, ker je bila leta 1999, ko je potekalo etažiranje, stara 15 let in je lastništvo posameznega dela, ki se nahaja v drugem delu stavbe, pridobila šele leta 2010. Poleg tega priča B. B. ni sodni izvedenec. Dokaza z zaslišanjem priče C. C. sodišče ne bi smelo dopustiti, ker ga tožnica ni pravočasno predlagala. Najemne pogodbe, ki jih je tožnica sklepala z najemniki, niso relevantne, saj dejstvo, da je sebe imenovala za lastnico, za toženko ne more imeti negativnih posledic.

2.Sodišče je nepravilno zaključilo, da plačilo kupnine ne vpliva na presojo veljavnosti sklenjene pogodbe. Tožnica potrdila o plačilu kupnine ni predložila. Verodostojen dokaz o plačilu bi lahko bilo le dokazilo o nakazilu na žiro račun takratne toženke. Sodišče je napačno zaključilo, da Sklep Občine Ljubljana-..., da se sredstva iz najemnin namenijo za nakup spornih prostorov, potrjuje izpolnitev obveznosti. Tudi v tem delu je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Sodišče je v 18., 19. in 20. točki napačno presodilo, da je za prenos pravice uporabe po ZLNDL ključna neposredna posest in da so bili v konkretnem primeru za to izpolnjeni vsi pogoji. Tožnica ni mogla biti dobroverna posestnica zaradi manjka zemljiškoknjižnega dovolila v Pogodbi, zlasti pa ne po etažiranju. Listine, ki izkazujejo, da so bili prostori ves čas od sklenitve pogodbe dalje v njeni posesti, ne potrjujejo zakonite oz. lastniške posesti. Neobstoj razlogov glede tega odločilnega dejstva predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Ker je sodišče napačno odločilo o glavni stvari, je napačna tudi stroškovna odločitev. Obrazložitev ne podaja podrobnejšega izračuna stroškov (izračuna odvetniških točk in pretvorbe v EUR), niti se sodišče ni opredelilo do tega, katere priglašene postavke priznava in katere ne. Posledično toženka ne more razbrati, na kakšen način je sodišče prišlo do dokončnega izračuna stroškov in ne more preveriti pravilnosti izračuna. Zgolj sklicevanje na list. št. 98 ne zadošča. Ker je obrazložitev v tem delu pomanjkljiva, se je ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

2.Sodišče je v pretežni meri sprejelo argumente tožnice, veliko manj pa se je opredeljevalo do argumentov toženke. Zaradi neuravnoteženosti pritožnica sodbo razume kot pristransko.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah ID 0000-517-131 in 0000-517-132, k. o. X., ki predstavljata prostora v stavbi na naslovu T. 2, Ljubljana. Toženka je zahtevku tožnice nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev.

6.Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe pravilno ugotovilo, da je tožnica pravna naslednica Občine Ljubljana-..., pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na določila Zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij ter na dogovore o delitvi premoženja med MOL in novonastalimi občinami (A35-A43), iz katerih jasno izhaja delitev nepremičnin po teritorialnem načelu. Ker se obravnavani nepremičnini nahajata na območju MOL, kar v postopku ni bilo sporno, je tožnica svojo aktivno legitimacijo izkazala. Sodba je v tem delu ustrezno obrazložena, zato ne drži očitek pritožbe o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7.Iz historičnega izpiska zemljiške knjige (A34) izhaja, da so bile obravnavane nepremičnine v družbeni lastnini, na kateri je imela pravico uporabe pravna prednica toženke. To poleg historičnega izpiska potrjuje tudi sklenjena Pogodba (A6), po kateri je imela prodajalka na obravnavanih nepremičninah pravico uporabe (1. in 2. člen), ki jo je s pogodbo prenesla na pravno prednico tožnice. Cenitveno poročilo (A12) se do vprašanja pravice uporabe ali lastninske pravice (kar je pravno vprašanje) ni opredeljevalo, saj je bil namen cenitve zgolj izračun prometne vrednosti poslovnih prostorov. Ker ne drži, da bi sodišče pri odločanju spregledalo dokaze toženke, prav tako so razlogi glede obstoja družbene lastnine jasni in brez nasprotij, očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Za uveljavljanje bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa bi morala pritožnica konkretizirano navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša in kateri konkretni listini v spisu nasprotuje, ter pri tem opisati konkretno mesto v dokumentih, iz katerih naj bi bil podatek nepravilno prenesen v odločbo. Temu bremenu toženka, ki z uveljavljanjem očitka protispisnosti podaja zgolj kritiko dokazne ocene, ni zadostila.

8.Ker je sodišče pravilno ugotovilo, da je bila stavba na T. 2 v Ljubljani v družbeni lastnini (točka 22 obrazložitve), je nebistven očitek pritožbe glede razloga podaje mnenja Javnega pravobranilstva (A7) k veljavnosti sklenjene Pogodbe.

9.Pritožnica neutemeljeno izpostavlja, da tožnica ni pridobila lastninske pravice, ker ni razpolagala z zemljiškoknjižnim dovolilom. Kot je pravilno pojasnilo sodišče v 26. točki obrazložitve, je za prenos pravice uporabe zadoščala pisna pogodba in izročitev v posest, pri čemer vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven. Pritožbeni očitek, da tožnica ni pridobila zemljiškoknjižnega dovolila, ker ni plačala kupnine, je zmoten, saj plačilo kupnine ne vpliva na presojo veljavnosti pogodbe, poleg tega zgolj okoliščina nepredložitve potrdila še ne pomeni neplačila kupnine.

10.Nesodelovanje tožnice v postopku etažiranja ne potrjuje zavedanja, da ni lastnica spornih prostorov. Tožnica na podlagi pravnomočnega sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine s 15. 4. 1999 tudi ni izgubila lastninske pravice, saj ta sklep ne predstavlja podlage za originarno pridobitev lastninske pravice.

11.O istovetnosti prostorov, ki so bili predmet Pogodbe, s prostori, ki so predmet pravde, se je sodišče prepričalo na podlagi etažnega načrta. Ta potrjuje, da se poslovna prostora nahajata v prvem nadstropju, njune površine pa se ujemajo s površinami iz že predloženega cenitvenega poročila tožnice z 31. 5. 1991 in Pogodbe. Istovetnost prostorov sta potrdili tudi priči B. B. in C. C. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da obravnavana prostora, ki sta predmet pravdnega postopka, predstavljata prav prostora z oznakami 0000-517-131 in 0000-517-132. Pritožba neutemeljeno graja verodostojnost priče B. B. Slednji je po predočenju etažnega načrta izpovedal, da gre za prostora tožnice, ki sta imela prej drugačno oznako, kar na njuno istovetnost ne vpliva. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedlo dokaz z zaslišanjem priče C. C., čeprav je tožnica njegovo zaslišanje predlagala po prvem naroku. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča, da tožnica za pričo C. C. brez svoje krivde prej ni mogla izvedeti.

12.Pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica izpodbija dobro vero tožnice, so za odločitev nerelevantni, ker je slednja izkazala, da je bila na dan 25. 7. 1997 imetnica pravice uporabe na spornih prostorih. To posledično pomeni, da je lastninsko pravico na njih pridobila ex lege na podlagi določb ZLNDL.

13.Pritožnica neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev, saj ne drži očitek, da preizkus njene pravilnosti ni mogoč. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stroškovnik tožnice, iz katerega je razvidno, katere stroške postopka je priglasila in kateri so ji bili priznani ter v kakšni višini. V sodni praksi je ustaljeno stališče, v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti stroškov po višini, torej po vseh posamičnih postavkah, zadostuje, če je odmera na pregleden način opravljena na stroškovniku, ki je sestavni del spisa.

14.Pritožbeni očitek, da se je sodišče veliko manj opredeljevalo do argumentov toženke kot se je do argumentov tožnice, je pavšalen, pa tudi sicer neutemeljen, saj se je sodišče prve stopnje do vseh odločilnih navedb obeh pravdnih strank opredelilo.

15.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Tožnici so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v višini 875 točk ter materialni izdatki v višini 17,5 točk, skupaj 892,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša 535,50 EUR, povečano za 22 % DDV pa 653,31 EUR. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ).

-------------------------------

1VSL sklep II Cp 2305/2018, VSL sklep IV Cp 4825/2010, VSL sklep I Cp 3746/2011, VSL sklep II Cp 1952/2021, VSL sklep I Cpg 1292/2013, VSL sklep I Cp 2374/2015.

Zveza:

Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (1997) - ZLNDL - člen 2, 2/1 Zakon o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij (1994) - ZUODNO - člen 2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.