Jedro

Obravnavana nepremičnina je bila olastninjena in na podlagi določb ZDen vrnjena bivši lastnici. Vrnjena je bila v last in posest z denacionalizacijsko odločbo v letu 2006, vendar je bila že s 88. členom ZDen, od uveljavitve v letu 1991, izvzeta iz pravnega prometa, kar pomeni, da na njej stvarne pravice (ne lastninske pravice ne stvarne služnosti) ni bilo mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. in IV. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne ter se sklep in sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka potrdita.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka (I. točka izreka), s sodbo pa delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta toženi stranki dolžni opustiti vsakršno poseganje v solastninsko pravico tožečih strank na nepremičnini z ID znakom 0000-592/10-0, še posebej hojo, vožnje, parkiranje in manevriranje z osebnimi, tovornimi vozili in kmetijskimi stroji preko te nepremičnine (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožeče stranke za solidarno plačilo uporabnine v znesku 5.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2016 dalje (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka) .

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka zoper tisti del odločitve, s katerim ni zmagala v sporu. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata razveljavitev izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka meni, da je dovolj konkretno utemeljila svoje prikrajšanje v posledici protipravne uporabe dela njene parcele. Glede na tožbene trditve in trditve tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki jih povzema, se ne strinja s stališčem sodišča, da se ni zadosti opredelila glede prikrajšanja, ko je zahtevala plačilo uporabnine za celotno nepremičnino. Pojasnjuje, da je kljub toženkini uporabi dela njene nepremičnine onemogočena uporaba celotne nepremičnine, saj je le celotna nepremičnina primerna za izgradnjo hiše ali objekta. Tožeča stranka preostalega dela nepremičnine ne more uporabljati, ker ga ne bi mogla prodati oz. z njim drugače razpolagati, npr. z oddajo v najem ali ustanovitvijo stavbne pravice. Lastninskopravnih upravičenj tako ne more izvrševati niti na celotni sporni nepremičnini, niti na preostalem delu. Zato je nepomembno, ali tožeče stranke lahko uporabljajo tudi asfaltirani del sporne nepremičnine, saj tega dela ne potrebujejo za dostop na sosednje parcele v lasti tožene stranke. Ravnanje tožene stranke je takšno, da onemogoča normalno uporabo celotne nepremičnine. Glede na skop ugovor tožene stranke, da ne uporablja celotne nepremičnine, temveč približno polovico, pri čemer ni sporno, da tožena stranka uporablja asfaltirano pot, čigar del sega na nepremičnino tožeče stranke, bi bilo sodišče dolžno priznati vsaj sorazmeren del vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnoprocesnega vodstvo najmanj pozvati stranki glede konkretnejšega obsega uporabljene nepremičnine. Pritožba izpodbija še stroškovno odločitev.

4. Tožena stranka v pritožbi meni, da ni jasno, ali je sodišče prve stopnje presodilo, da sporno zemljišče ni predstavljalo pripadajočega zemljišča, ali je morebiti presodilo, da so pravice tožene stranke prenehale zaradi kasnejše pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Če je sodišče dokazno ocenilo, da sporno zemljišče niti v določenem obsegu ne predstavlja takšne pripadnosti, sta podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Vprašanje funkcionalne pripadnosti zemljišča k stavbi in njegovega obsega je strokovne narave, kar se dokazuje z izvedencem urbanistične stroke, ki ga sodišče ni izvedlo. Tudi ugotovitve sodišča, ali je po spornem zemljišču že pred letom 1999 potekala dostopna pot, so deloma nejasne ali si nasprotujoče. Sodišče hkrati navaja, da naj bi pot potekala deloma ali pa sploh ne. Izpoved zakonite zastopnice druge tožene stranke potrjuje, da dostop do poslovne hiše poteka delno po spornem zemljišču ves čas. Tudi iz dopisa župana Občine B. izhaja podobno. Zato ni pravilna ugotovitev, da naj bi bil dostop do leta 1999 urejen po zemljišču last tožene stranke. Sodišče je na podlagi vsebine gradbenega dovoljenja zmotno zaključilo, da je obstoječa pot potekala po nepremičnini v lasti prednikov tožene stranke. Očitno je izhajalo iz nepravilne predpostavke, da je bilo funkcionalno zemljišče omejeno zgolj na parcelo, na kateri stoji stavba, a obsega tudi zemljišče, ki je namenjeno za njeno redno rabo. Sodišče je zmotno ocenilo ortofoto posnetek iz leta 1992. Iz njega je razvidno, da del dovozne poti poteka po nepremičnini tožene stranke in obenem po delu sporne nepremičnine tožeče stranke. Če bi sodišče izvedlo dokaz z ogledom nepremičnine, bi lahko primerjalo stanje v naravi z ortofoto posnetkom in se prepričalo o resničnosti trditev tožene stranke. Sporno zemljišče glede na svojo funkcionalnost, preteklo rabo in strokovna merila iz časa gradnje predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbi v lasti druge tožene stranke. Vsekakor pa bi moralo sodišče prekiniti ta pravdni postopek zaradi potekajočega nepravdnega postopka za ugotovitev pripadajočega zemljišča, saj pravnomočna denacionalizacijska odločba z uvedbo Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtl-1), ki je začel veljati 19. 7. 2017, ni več absolutna. Opozarja na določbo 52. člena tega zakona. Postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL-1 ima prejudicialni pomen za predmetnega. Zmotno je tudi stališče sodišča glede priposestvovanja stvarne služnosti. V skladu s 55. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) priposestvovanje služnosti ni bilo mogoče le, če je šlo za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Gre za ožji pomen kot družbena lastnina po 29. členu ZTLR. V 265. členu Zakona o združenem delu (ZZD) je opredeljen pojem družbenega sredstva. Sporno zemljišče za občino ni bilo pomembno, saj na njem ni izvajala posesti, zato ni predstavljalo materialne osnove za izvajanje funkcije. Z opustitvijo posesti je izrazila, da zemljišča ne potrebuje. Zato o upravljanju s tem sredstvom s strani občine ne more biti govora, kar pomeni, da je bilo sporno zemljišče možno priposestvovati.

5. Pravdni stranki sta medsebojno odgovorili na pritožbi in predlagata njuni zavrnitvi.

6. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

O predlogu za prekinitev postopka

7. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ponovnega predloga za prekinitev tega pravdnega postopka do pravnomočne rešitve nepravdnega postopka N 11/2017, katerega predmet je določitev pripadajočega zemljišča1 po ZVEtL-1, ki je začel veljati 19. 7. 2017, pred njim pa je veljal Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), je pravilna, čeprav iz drugih razlogov. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je ZVEtL-1 pričel veljati šele po odločanju prvostopenjskega sodišča o prvem predlogu za prekinitev postopka2 in zato takrat tudi ni mogel veljati 52. člen ZVEtl-13. Kasnejše zatrjevanje dejstva, da je tožena stranka predlog za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe pri upravni enoti vložila že 7. 10. 2016, tako ni bilo prepozno, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, saj je to dejstvo za toženo stranko postalo pravnorelevantno šele z uveljavitvijo novega zakona. Vendar pa na odločitev ne vpliva, saj 13. člen ZPP določa, da lahko sodišče samo reši predhodno vprašanje (ali obstaja kakšna pravica), od katerega je odvisna rešitev v tem pravdnem postopku, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Ker s posebnim predpisom ni določeno drugače, je sodišče prve stopnje lahko samo obravnavalo ugovor tožene stranke, ali obstoječa sporna asfaltirana pot, ki delno leži na parc. št. 592/10, k.o. X, last tožečih strank, predstavlja pripadajoče zemljišče k poslovnemu objektu druge tožene stranke na parc. št. 191, k.o. X. Rešitev tega vprašanja ima učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, kar pomeni, da ni ovir za morebitno drugačno odločitev v nepravdnem postopku.

O zahtevku na vznemirjanje lastninske pravice

8. Tožeča stranka je postala lastnica nepremičnine 592/10, k. o. X, na podlagi dedovanja po denacionalizacijski upravičenki, ki ji je bila s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo v letu 2006 vrnjena v last in posest. Lastninska pravica temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ki ni bila niti odpravljena niti razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, prav tako niso bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki. Toženi stranki sta se zahtevku upirali najprej s trditvami, da sta z več kot dvajsetletno uporabo priposestvovali služnostno pravico poti, ki v obstoječem asfaltiranem delu delno poteka po delu nepremičnine tožečih strank. Kasneje sta, še pred prvim narokom za glavno obravnavo, poleg priposestvovanja ugovarjali še, da predstavlja obstoječa asfaltirana pot pripadajoče zemljišče k poslovni stavbi druge toženke in je tako na podlagi zakona postala njena last. 9. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ima na spornem delu parcele 592/10, k.o. X, pravico do posesti. Pravilno je stališče, da tožena stranka na spornem zemljišču ni mogla priposestvovati služnostne pravice na delu obstoječe asfaltirane poti. Nepremičnina je bila vse do lastninjenja v postopku denacionalizacije v družbeni lastnini. ZTLR je razlikoval možnosti priposestvovanja lastninske pravice in stvarne služnosti. Po 29. členu ZTLR je bilo priposestvovanje lastninske pravice na družbeni lastnini vselej onemogočeno, torej že ob samem dejstvu, da je bila nepremičnina družbena lastnina. Po izrecni določbi 55. člena ZTRL pa ni bilo mogoče priposestvovati stvarne služnosti na nepremičninah, ki so predstavljale družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Opredelitev pojma družbenega sredstva v družbeni pravni osebi je vseboval 265. čl. ZZD. V skladu z navedeno določbo so bila družbena sredstva, ki jih upravljajo delavci ali drugi delovni ljudje v družbeni pravni osebi tiste stvari, denarna sredstva in materialne pravice, ki so bile materialni pogoj za njihovo delo oziroma materialna osnova uresničevanja funkcije v tej družbeni pravni osebi. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 34/2000 zavzelo stališče, da tako opredeljen pojem "družbenega sredstva v družbeni pravni osebi" izraža načelo pripadnosti takega sredstva v upravljanje določeni družbeni pravni osebi. Prepoved iz 55. člena ZTLR se je zato nanašala le na tista družbena sredstva, ki jih je imela v upravljanju družbena pravna oseba.4 Družbena pravna oseba je bila lahko tudi takratna občina, ki je imela nepremičnino v upravi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna nepremičnina v upravljanju tedanje občine, kar pomeni, da jo je uporabljala kot osnovo za uresničevanje takratnih „družbenopolitičnih funkcij“, kamor je sodilo tudi upravljanje z zemljišči. Upravljanje z nepremičninami namreč predstavlja del področja z ravnanjem z nepremičninami. V okvir delovnega področja upravljanja z nepremičninami sodi tudi dajanje nepremičnin v rabo, v najem ali v zakup. Ravno dejstvo, da je občina sodelovala pri asfaltiranju poti ter posegla v nepremičnino in dovolila uporabo tudi toženkam, kar v postopku ni sporno, pomeni, da je z družbenim sredstvom upravljala za uresničevanje svojih takratnih interesov. Tudi ugotovitev sodišča, da so pot uporabljali tudi lastniki drugih sosednjih zemljišč, kaže, da je bila sporna nepremičnina lahko v splošni rabi, take nepremičnine pa so uživale najmanj tako varstvo, kakšno je bilo predvideno za družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi. Zatrjevana posest dela nepremičnine, ki je bilo do lastninjenja v družbenem upravljanju takratne občine, tako sama po sebi še ne pomeni, da nepremičnina ni bila v njenem upravljanju. To pomeni, da služnosti na delu nepremičnine do lastninjenja ni bilo mogoče priposestvovati. Nepremičnina je bila olastninjena in na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji - ZDen vrnjena bivši lastnici. Vrnjena je bila v last in posest z denacionalizacijsko odločbo v letu 2006, vendar je bila že s 88. členom ZDen, od uveljavitve v letu 1991, izvzeta iz pravnega prometa, kar pomeni, da na njej stvarne pravice (ne lastninske pravice ne stvarne služnosti) ni bilo mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem.5 Zaradi takšnega statusa nepremičnine tako ni mogla izteči zatrjevana dvajsetletna priposestvovalna doba.

10. Tudi če bi bilo priposestvovanje služnosti kljub zgoraj navedenemu mogoče, tožena stranka ni uspela dokazati, da bi zatrjevano stvarno služnost po obstoječi asfaltirani poti priposestvovala s potekom dvajsetletne priposestvovalne dobe, saj je bilo v dokaznem postopku prepričljivo ugotovljeno, da je pot v takšni širini, delno po sporni nepremičnini 592/10, nastala šele leta 1999, prej pa je potekala gramozirana pot pretežno po nepremičninah toženih strank in se počasi širila v nepremičnino tožečih strank zaradi potrebe po vedno večjem obsegu voženj z večjimi kamioni in s stroji. Ugotovljeno je, da so za dostopanje do svojih nepremičnin toženi stranki pričeli uporabljati del asfaltirane poti, ki poteka po parceli tožečih strank, šele v letu 1999, prej pa so tam le občasno parkirali, saj je potekala gramozirana pot pretežno po nepremičninah v lasti toženih strank. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost teh ugotovitev, ki imajo oporo ne le v listinskem gradivu, pač pa tudi v izpovedbi zakonite zastopnice druge tožene stranke. Pritožbeno izpostavljanje le dela njene izpovedi ne ovrže prepričljive dokazne ocene, ki je opravljena v povezavi z aeroposnetki iz leta 1992 in 2000, gradbenim dovoljenjem in drugimi dopolnjujočimi dokaznimi listinami. Gradbeno dovoljenje iz leta 1978, ki govori o takrat obstoječi poti investitorja na njegovi nepremičnini, v povezavi z okoliščinami ureditve poti v letu 1999, ne potrjuje, da je pot potekala v sedanji asfaltirani širini tudi z uporabo dela, ki poteka na nepremičnini tožečih strank, za dostop z vožnjami. Vsebina dopisa župana občine, da predstavlja obstoječa pot dovoz do poslovne stavbe, ne omaje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je obseg asfaltirane poti od leta 1999 naprej dovolj zanesljivo mogoče ugotoviti že s primerjavo aeroposnetka iz leta 2000 s starejšim posnetkom, je bil dokaz z ogledom nepremičnine na kraju samem zaradi takšne primerjave utemeljeno zavrnjen kot nepotreben.

11. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, saj so jasne in niso v medsebojnem nasprotju. Ker je do leta 1999 potekala gramozirana pot pretežno po nepremičnini v lasti toženih strank in so na preostalem manjšem delu nepremičnine tožečih strank le občasno parkirali z avtomobili, šele po letu 1999 je bila asfaltirana pot v (sedaj) obstoječi širini občutno razširjena in so tam šele pričeli uporabljati del, ki poteka po nepremičnini tožečih strank za dostop in vsakršne vožnje, toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi pred letom 1999 nepremičnino tožeče stranke uporabljala za dostop in vožnjo do svojih nepremičnin. Stvarno služnost pa je mogoče priposestvovati le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju skozi celotno priposestvovalno dobo. Od leta 1999 pa do leta 2006, ko je denacionalizacijska upravičenka postala lastnica nepremičnine, z dedovanjem pa tožniki, priposestvovalna doba za priposestvovanje stvarne služnosti dostopa v obstoječi širini poti z vožnjami z vsakršnimi vozili in stroji, še ni mogla poteči. 12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da asfaltirani del sporne nepremičnine predstavlja pripadajoče zemljišče k poslovnemu objektu tožene stranke, ki je bil zgrajen v letu 1979 in dograjen v letu 1989. Sicer drži, da se vprašanje pripadnosti in obsega pripadajočega zemljišča lahko ugotavlja tudi s pomočjo izvedenca urbanistične stroke. Vendar je imelo prvostopenjsko sodišče o tem že na podlagi zgoraj ugotovljenih odločilnih dejstev ter ostalega procesnega gradiva dovolj podlage za odločitev. Dejstvo je, da je bil vse do leta 1999 za toženo stranko dostop z vožnjami urejen po njeni nepremičnini, po makadamski (gramozirani) poti. Gradbeno dovoljenje za izgradnjo poslovnega prostora ji je bilo izdano z ureditvijo po obstoječi poti, ta pa je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v povezavi z aeroposnetki in tudi zaslišanjem zakonite zastopnice druge tožene stranke, že potekala po delu zemljišča v lasti pravdnih prednikov prve toženke, saj je bila pot na zemljišče tožeče stranke v asfaltirani širini razširjena šele v letu 1999. Ugotovljeno je tudi, da je do gradbenega posega (z asfaltiranjem poti po delu nepremičnine tožeče stranke) prišlo v nasprotju z določili ZDen, in da se je pravni prednik tožene stranke v letu 1995 celo že dogovarjal z občino o zamenjavi spornega dela zemljišča, a do dogovora ni prišlo. Vse te okoliščine pa tudi po presoji pritožbenega sodišča izključujejo, da bi bil asfaltirani del poti na delu sporne nepremičnine tožeče stranke lahko opredeljen kot pripadajoče zemljišče po ZVetL-1, torej tisto, ki bi bilo že v preteklosti namenjeno redni rabi poslovnega objekta (na zemljiški parceli 191, ki je obdana s parc. št. 592/1, ta pa meji s sporno nepremičnino 592/10 in javno cesto). Upravno dovoljenje takrat spornega dela nepremičnine tožeče stranke ni mogel predvidti kot ureditev površine, ki bi služila objektu. Iz vsebine tega upravnega akta na pripadnost in obseg pripadajočega zemljišča ni mogoče sklepati. Tudi zato, ker tožena stranka ni konkretizirano opredelila dokazov glede poizvedb pri arhivu, GURS in upravni enoti, v katere bi lahko izvedenec dodatno vpogledal, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi v mnenju obravnaval isto procesno gradivo, kot ga je že sodišče. O zahtevku za plačilo uporabnine

13. Tožeča stranka utemeljeno izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine. Tožeča stranka je v tožbi (list. št. 4) trdila, da zaradi toženčeve uporabe ne more uporabljati cele svoje nepremičnine in je uveljavljala uporabnino za celotno površino parcele v izmeri 495 m2 v višini 2,10 EUR na m2, kar je zaokrožila na 1.000 EUR na leto, in zahtevala uporabnino za petletno uporabo nepremičnine. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da uporablja približno polovico sporne nepremičnine, in sicer tisti del, ki predstavlja asfaltirano pot na tej nepremičnini. Kljub temu, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka uporablja le del nepremičnine tožeče stranke, ki v naravi predstavlja del asfaltirane poti, tožeča stranka ni pojasnila pred sodiščem prve stopnje, zakaj meni, da kljub le delni uporabi njene nepremičnine ne more uporabljati celotne nepremičnine in s tem prikrajšanja v celotni njeni uporabi. Navedbe, s katerimi tožeča stranka šele v pritožbi podrobneje pojasnjuje, zakaj ne more uporabljati tudi drugega dela nepremičnine (ker je le celotna nepremičnina primerna za gradnjo objekta, ker le neuporabljenega dela ne more oddati v najem, ga prodati ali na njem ustanoviti stavbne pravice, ...), so nedovoljene pritožbene novote, saj ne opraviči, zakaj teh navedb ni predstavila že pred sodiščem prve stopnje (1. odst. 337. člena ZPP). Iz tega izhaja, da tožeča stranka sicer ne more uspeti s celotnim zahtevkom, s katerim zahteva plačilo uporabnine za celo nepremičnino, lahko pa z manj. Iz trditev pravdnih strank je razvidno, da temelj zahtevka ne more biti sporen. Ob ugotovitvi, da tožena stranka uporablja le obstoječi asfaltirani del nepremičnine tožečih strank, so tožniki upravičeni do uporabnine v tem obsegu. Pri tem okoliščina, da lahko tožniki to pot uporabljajo, ob tem, ko je bilo v letu 1999 s širitvijo prvotne gramozirane poti in njenim asfaltiranjem nedovoljeno poseženo v njihovo nepremičnino, ne more biti ovira za priznanje uporabnine glede s strani toženih strank uporabljenega dela poti. Zato bi bila tožeča stranka upravičena do uporabnine v obsegu uporabe dela sporne nepremičnine s strani tožene stranke, kar pomeni, da bi ji šel sorazmeren del vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje bi moralo med pravdnima strankama v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), kot pravilno opozarja tožeča stranka, razčistiti, koliko m2 znaša tisti del asfaltirane poti, ki ga tožene stranke nesporno uporabljajo in sega na nepremičnino tožečih strank. V primeru nasprotujočih trditev pa bi to lahko ugotovilo z morebitno dopolnitvijo dokaznega postopka (z ogledom na kraju samem ali s postavitvijo sodnega izvedenca, kot je predlagala tožeča stranka).

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Ker je sodišče prve stopnje glede zahtevka za plačilo uporabnine zmotno uporabilo materialno pravo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, in je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo v III. točki izreka in stroškovni odločitvi razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 355. čl. ZPP). V delu glede zavrnitve predloga za prekinitev postopka in ugoditve negatornemu zahtevku pa je treba izpodbijano odločbo potrditi, saj pritožba tožene stranke ni utemeljena (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ob tem, ko je sodišče prve stopnje v pretežni meri opravilo dokazni postopek, vrnitev zadeve temu sodišču ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak bi bil ravno z novim sojenjem pred pritožbenim sodiščem, ki bi terjalo ponovitev (in dopolnitev) dokaznega postopka, postopek lahko občutno podaljšan (2. odst. 354. čl. ZPP), hkrati pa bi bilo z ugotavljanjem dodatnega sklopa pravno relevantnih dejstev in njihovo subsumpcijo pod pravno normo šele na pritožbeni stopnji bistveno okrnjena tudi pravica stranke do pritožbe.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).

1 Predlog za določitev pripadajočega zemljišča je tožena stranka vložila marca 2017. 2 Predlogu je bilo s sklepom sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2017 ugodeno, s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1665/2017 z dne 6. 12. 2017 pa je bila ta odločitev spremenjena tako, da je bil predlog za prekinitev postopka zavrnjen. 3 1. odst. 52. člena ZVEtL-1 je uvedel pravilo: če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine . 4 Glej odločbe VSL I Cp 2298/2011, II Cp 17442/2012 in druge. 5 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 346/2014.