Jedro

Uporaba avtorskih del in varstvo avtorske pravice oziroma premoženjskih upravičenj, ki iz nje izhajajo, ni upravna zadeva. Avtorsko in sorodne pravice ter njihovo varstvo namreč ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, sodno varstvo pa je zagotovljeno v pravdnem postopku.

Sodno varstvo človekovih pravic poleg 23. člena zagotavlja tudi četrti odstavek 15. člena Ustave. Vendar iz teh jamstev ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi molka organa tožene stranke, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za tako tožbo, kot je to določeno v drugem in tretjem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka zahteva izdajo odločbe, s katero naj Ministrstvo za kulturo odloči, da je RTV Slovenija tožeči stranki in javnosti dolžna zagotoviti dostopnost 106 avtorskih del R. K. z odkupom pravic na vseh njegovih avtorskih delih, ki jih ima RTV v posesti. Tožbo je zavrglo, ker tožeča stranka na poziv sodišča ni predložila dokazil, da je pred vložitvijo tožbe zaradi molka organa, toženo stranko pozvala, naj v nadaljnjih sedmih dneh izda odločbo. Poleg tega po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti o molku organa, saj ne gre za upravnopravno razmerje med tožečo in toženo stranko temveč za civilno pravno razmerje med tožečo stranko oziroma R. K. in RTV Slovenija.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo, ker meni, da gre v obravnavani zadevi za varstvo človekovih pravic, presojo teh kršitev pa naj bi sodišče opustilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in odloči, da je sodišče prve stopnje o tožbi dolžno odločati po vsebini.

4. Tožena stranka v odgovoru navaja, da ne gre za upravnopravno razmerje.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo pritožnikovo tožbo, ker je ob njenem preizkusu ugotovilo, da niso izpolnjeni vsi, z zakonom predpisani pogoji za odločanje o tožbi zaradi molka organa.

7. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožnik sam v povzetku tožbe navedel, da vlaga tožbo "na osnovi odločitve MK št. 6154-1/2016/53 z dne 20. 4. 2016", saj je to zavrnilni upravni akt, če se šteje, da je upravni organ odločil negativno za pritožnika. Če se ta dopis šteje kot sporočilo, da Ministrstvo za kulturo o tem ne bo odločalo, pa gre po mnenju pritožnika za molk navedenega ministrstva. S tožbenimi predlogi pa pritožnik zahteva od sodišča, da presodi, da je Ministrstvo za kulturo pristojno za izdajo odločbe, da je RTV Slovenija z odkupom avtorskih pravic dolžna zagotoviti dostopnost 106 avtorskih del R. K. Tudi po pozivu sodišča prve stopnje je pritožnik odgovoril, da vlaga izpodbojno tožbo in tožbo zaradi molka organa.

8. Glede na to, da je (kot je navedeno v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa) Upravno sodišče o izpodbojni tožbi že odločilo s sklepom I U 686/2016 z dne 16. 5. 2017, je moralo glede na prej povzete tožbene navedbe v tem upravnem sporu preizkusiti obstoj procesnih predpostavk za odločanje o tožbi zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje je pritožnika v pozivu na predložitev dokazil o izpolnjevanju pogojev za vložitev tožbe zaradi molka organa poučilo o pogojih, ki jih ZUS-1 predpisuje za vložitev take tožbe. Kot Vrhovno sodišče povzema v 2. točki obrazložitve tega sklepa je sodišče prve stopnje presodilo, da za odločanje o tej tožbi ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 28. člena, ki mora biti izpolnjen tudi v primerih iz tretjega odstavka 28. člena.

9. Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je namreč v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče o "neuporabnosti" sklicevanja sodišča na zakonsko podlago, ki določa navedeni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa. S sklicevanjem na pisanja, ki jih je naslovil na RTV Slovenije, pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da je pozval Ministrstvo za kulturo, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo to ministrstvo moralo izdati. To pomeni, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen že iz tega razloga. Zgolj dejstvo, da je pritožnik neuka stranka, pa ne utemeljuje niti očitka o pristranskem sojenju niti očitka o kršitvi pravice do učinkovitega sodnega varstva njegovih človekovih pravic, ker da sodišče ni presodilo, kot je v tožbi zahteval. 10. Poleg tega je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi o tožbi zaradi molka organa ni mogoče govoriti, ker ne gre za upravnopravno razmerje med tožečo in toženo stranko, temveč za civilnopravno razmerje med tožečo stranko oziroma R. K. in RTV Slovenija. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 202/2017 z dne 23. 5. 2018, pojem upravne zadeve opredeljuje 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožbo zaradi molka organa je torej mogoče vložiti le, če bi upravni organ moral izdati odločbo o upravni zadevi. Uporaba avtorskih del in varstvo avtorske pravice oziroma premoženjskih upravičenj, ki iz nje izhajajo, za kar se pritožnik zavzema, pa ni upravna zadeva. Avtorsko in sorodne pravice ter njihovo varstvo namreč ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, sodno varstvo pa je zagotovljeno v pravdnem postopku (6. točka drugega odstavka 32. člena Zakona o pravdnem postopku in II.4. točka 101. člena Zakona o sodiščih).

11. Na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v upravnem sporu njegovo tožbo obravnavati zaradi uveljavljanja kršitev človekovih pravic. Sodno varstvo človekovih pravic poleg 23. člena zagotavlja tudi četrti odstavek 15. člena Ustave. Vendar iz teh jamstev ne izhaja, kot zmotno meni pritožnik, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-341/99 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 85/01) navedlo, da pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena in da lahko zakon določi procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči. Poleg tega iz odločbe U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11) izhaja, da vsaka zakonska določitev procesnih predpostavk še ne pomeni omejitve pravice do sodnega varstva, ampak je določitev procesnih zahtev oziroma predpostavk lahko tudi zgolj določitev načina uresničevanja pravice do sodnega varstva v skladu z drugim odstavkom 15. člena Ustave. To pomeni, da pritožnikova gola trditev o kršitvi pravice do sodnega varstva zaradi nesprejema vsebinske odločitve o tožbi, ne zadostuje za ugotovitev zatrjevane kršitve.

12. ZUS-1 v 4. členu sicer določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodno varstvo človekovih pravic je namreč po četrtem odstavku 15. člena Ustave zajamčeno v vseh sodnih postopkih in ne le v upravnem sporu. Zato je upravni spor kot subsidiaren za varstvo človekovih pravic opredeljen tudi v drugem odstavku 157. člena Ustave, to pomeni, da je tožbo zaradi varstva človekovih pravic v upravnem sporu tudi na podlagi te ustavne določbe mogoče uveljavljati le, če ni drugega sodnega varstva. Po navedenem torej zgolj zatrjevanje kršitev človekovih pravic samo po sebi ne pomeni niti, da je tožnik vložil tožbo po 4. členu ZUS-1 niti, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke. Nenazadnje pritožnik ni navedel, niti konkretiziral človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki naj bi jih Ministrstvo za kulturo kršilo njemu. Tako kot v pritožbi je tudi v tožbi zatrjeval kršitev človekovih pravic avtorja in pravic javnosti, ne pa svojih.

13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso bili ugotovljeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (drugi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).