Jedro

Ker je bil tožnik v času delovnega razmerja za določen čas razporejen na drugo delovno mesto, trajnega značaja, je njegovo delovno razmerje izgubilo značaj začasnosti in zato ni bilo več zakonito sklenjeno za določen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z 11.1.2001 ni prenehalo in da je od tega datuma dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo in mu za čas od 12.1.2001 do 16.4.2001 zagotovi pravice iz delovnega razmerja vključno z vpisom delovne dobe v delovno knjižico in izplačilom nadomestila plače na podlagi mesečnega bruto zneska 393.682,67 SIT, za čas od meseca maja 2001 do meseca aprila 2002 pa mu izplača po višini določene mesečne neto zneske razlike plače med plačo, kot jo je prejemal pri novem delodajalcu in plačo, kot bi jo prejemal pri toženi stranki, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamične zapadlosti mesečnih zneskov do plačila.

Ugotovilo je, da je tožnik dne 10.7.1999 in 11.1.2000 pri toženi stranki sicer zakonito sklenil delovno razmerje za določen čas zaradi izvedbe dela, ki je projektno organizirano, najprej za šest mesecev, nato pa za eno leto, vendar je na podlagi drugo sklenjene pogodbe o zaposlitvi njegovo delovno razmerje prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je bil že 27.1.2000 razporejen na drugo delovno mesto trajnega značaja, hkrati pa delo na projektu, zaradi katerega je sklenil delovno razmerje, z 11.1.2001 tudi še ni bilo zaključeno in mu je tudi zaradi tega delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da je bilo tožnikovo delovno razmerje za določen čas zaradi projektno organiziranega dela v pogodbi o zaposlitvi hkrati datumsko časovno omejeno, sicer ni soglašalo, da bi tožniku z 11.1.2001 delovno razmerje nezakonito prenehalo, ker projekt še ni bil dokončan. Strinjalo pa se je, da je zaradi naknadne razporeditve na delovno mesto z delno trajnim značajem dela tožnikovo delovno razmerje po zakonu samem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da je bilo tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki zakonito sklenjeno za določen čas, le-to brez soglasja tožene stranke ni moglo preiti v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožena stranka v vmesnem obdobju tožnika izrecno razporedila na drugo delovno mesto, oziroma ga zadolžila tudi za druga dela le v okviru sklenitve njegovega delovnega razmerja za določen čas.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru je navajal, da dejansko tudi delo, za katero je sklenil delovno razmerje za določen čas, ni imelo narave začasnosti, saj je samo uvajanje trajalo več let in si je po njegovi uvedbi hotela tožena stranka očitno le pridržati možnost opravljanja teh del na drugi pravni podlagi.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog, je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe. Med dejanske ugotovitve, ki so pomembne za odločitev v tem sporu, spada ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnik z 10.6.1999 in 11.1.2000 s toženo stranko sklenil pogodbi o zaposlitvi za opravljanje dela, ki je bilo projektno organizirano, na delovnem mestu programer. Prva pogodba je bila sklenjena za določen čas šest mesecev, druga pa za čas od 11.1.2000 do 11.1.2001, to je za čas enega leta. V okviru te zaposlitve je bil tožnik vključen v projektno skupino za vzpostavitev on-line sistema nadzora nad igralnimi avtomati. Dne 27.1.2000 pa mu je bil izdan sklep o razporeditvi na delovno mesto kontrolorja, na katerem je bil zadolžen tako za izvajanje tehničnega nadzora nad igralnimi mizami (živimi igrami na srečo) kar je bila pri toženi stranki redna delovna potreba, kot za nadaljnje uvajanje projekta tehničnega nadzora nad igralnimi avtomati. Ne glede na takšno razporeditev na drugo delovno mesto trajnega značaja je tožena stranka s potekom obdobja enega leta iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožniku z 11.1.2001 delovno mesto zaključila.

Glede na gornje dejanske ugotovitve sodišče soglaša, da je v skladu z določbami 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) tožnik pri toženi stranki zakonito sklenil delovno razmerje za določen čas, ki je bil v obeh pogodbah časovno datumsko opredeljen, in to za opravljanje dela, ki je bilo projektno organizirano. Z razporeditvijo tožnika na drugo delovno mesto trajnega značaja pa dejansko ni bilo več pogojev za obstoj delovnega razmerja za določen čas.

ZDR (1990) je v 17. členu omejil sklenitev delovnega razmerja za določen čas na taksativno naštete razloge. Šlo je torej za izjemo od pravila, da se delovno razmerje sklepa za nedoločen čas in je zato potrebno zakonitost obstoja delovnega razmerja za določen čas ozko razlagati. V 1. odstavku 18. člena je ZDR (1990) uzakonil domnevo sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas za primere, da je bilo iz razlogov na strani delodajalca delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

Upoštevaje gornje opredelitve sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da je tožnikovo delo pri toženi stranki z razporeditvijo na drugo delovno mesto trajnega značaja izgubilo značaj začasnosti in zato ni bilo več zakonito sklenjeno za določen čas. Glede na to je bilo potrebno upoštevati zakonsko domnevo iz 1. odstavka 18. člena ZDR (1990), da je njegovo delovno razmerje, prvotno sklenjeno za določen čas, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Glede na povedano revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri izdaji izpodbijane sodbe ni utemeljen. Zato je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožnik z odgovorom na revizijo ni bistveno prispeval k pojasnitvi zadeve, sam krije stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora.