Jedro

V zvezi z odločbo o stroških kazenskega postopka pritožnik navaja zgolj, da je "previsoko odmerjena tudi povprečnina". Na takšno neobrazloženo oziroma posplošeno trditev, ki je ni mogoče preizkusiti, ni mogoče odgovoriti.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. A.M. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v .... je z izpodbijano sodbo obd. A.M. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin po 1. odst. 240. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo za vsako od dejanj kazen dva meseca zapora, nato pa po določbah o steku izreklo enotno kazen tri mesece zapora, ki se ne bo izvršila, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Odločilo je tudi, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

Proti navedeni sodbi se je pritožil zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotoivtve dejanskega stanja ter zaradi odločb o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa izreče oprostilno sodbo.

Višji državni tožilec je v pisnem predlogu predlagal zavrnitev zagovornikove pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je zanesljivo prepričalo v obstoj odločilnih dejstev, kot izhajajo iz opisa obeh kaznivih dejanj pod točkama 1. in 2. sodbenega izreka. Med drugim je ugotovilo, da sta bila v prvem primeru v dokumentaciji kot pogodbeni stranki navedena I.P. in L.K., dejanski komitent, prodajalec in prejemnik kupnine pa je bil N.D., v drugem primeru pa sta v listinah nastopala kot pogodbeni stranki B.V in R.I, dejanski komitent, prodajalec in prejemnik kupnine pa je bil A.G., v obeh primerih je bila navedena tudi bistveno nižja vrednost avtomobilov od njune dejanske prometne vrednosti. Zato višje sodišče ne sprejema pritožnikovih trditev, češ da obdolženec ni vpisoval lažnih podatkov v poslovne listine, saj je bil kot komisionar odgovoren za pravilno opravljanje posla, kar zajema tudi vpis točnih in resničnih podatkov o pogodbenih strankah, lastništvu vozila, vrednosti in podobno.

Zavrniti je treba tudi pritožnikove dvome v obstoj obdolženčevega naklepa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obdolženec svoje delo dobro pozna, saj se s prodajo avtomobilov ukvarja poklicno. V obeh primerih (v drugem avtomobila niti ni videl, čeprav je bil to pogoj za njegovo cenitev, (zagovor, list. št. 43) je vnesel v pogodbo ceno, ki je bistveno nižja od realne cene. V obeh primerih je obdolženec pogodbi sestavil na podlagi dokumentov oziroma podatkov, ki mu jih je posredoval mlajši moški, kljub temu da je v zagovoru navajal, da sta pri teh poslih praviloma vedno navzoča prodajalec in kupec istočasno (list. št. 42), med drugim pa je tudi povedal, da se identiteta pogodbenih strank vedno ugotavlja oziroma preverja z dokumenti (osebno izkaznico, vozniškim dovoljenjem). Takšno obdolženčevo ravnanje, ki je bilo povsem v nasprotju s pravilnim postopkom, kot ga je opisal v svojem zagovoru, tudi višje sodišče prepriča v pravilnost ocene izpodbijane sodbe, da je obdolžencu dokazan tudi naklep, to je, da je zavestno in hote vnašal lažne podatke v poslovne listine. S takšnim prikrivanjem vmesne kupoprodaje in prikazovanje navideznega prometa v poslovnih listinah, se običajno stranke izogibajo plačilu prometnega davka, tako je bilo tudi v obravnavanem primeru. V tem je po mneju višjega sodišča iskati tudi motiv za obdolženčevo ravnanje, ki ga sicer pritožba zanika, ob upoštevanju, da je od sklepanja takšnih poslov tudi obdolženčevo podjetje prejelo določeno provizijo.

Na kazensko odgovornost obdolženca tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo potrebno kasneje pogodbi overiti, saj ta okoličina obdolženca ni odvezovala dolžnosti vpisovanja pravilnih podatkov v pogodbi, poleg tega pa sta bili obe kaznivi dejanji storjeni že z vpisom lažnih podatkov v poslovne listine.

Pritožnik ne pojasni, zakaj bi moralo sodišče obe dejanji pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje, elementov, ki bi ju povezovali v dejansko in pravno celoto pa tudi višje sodišče ne vidi.

Zato tudi ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

Pritožnikova izvajanja tudi ne prepričajo v utemeljenost zagovornikovega predloga, da bi moralo sodišče obdolžencu izreči milejšo kazensko sankcijo. Obdolžencu je bila izrečena najmilejša - opominjevalna kazenska sankcija, pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil kaznovan.

Glede na to, da je obdolženec kaznivo dejanje zanikal, njegova "pomoč pri razčiščevanju dejanskega stanja pri davčnem organu", ni okoliščina, ki bi jo bilo mogoče ovrednoti kot olajševalno. Izrečena kazenska sankcija po mnenju višjega sodišča ustreza teži dejanja in stopnji obdolženčeve krivde, kot tudi ostalim ugotovljenim okoliščinam, zaradi česar ni potrebe po njenem spreminjanju.

Na pritožbeno trditev, da je previsoko odmerjena tudi povprečnina, višje sodišče ne more odgovoriti, ker je neobrazložena.

Po navedenem je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 1. odst. 95. člena ter 1. odst. 98. člena ZKP; povprečnina je bila odmerjena po enakih kriterijih kot na prvi stopnji.