Jedro

Predmet Pogodbe št. 1/95 je bila izdelava, prevoz in montaža opreme (tj. blagajniških pultov in druge vgradne opreme) na objektu ter montaža tipske opreme, katero bodo dobavili drugi dobavitelji (1. člen pogodbe). To pa predstavlja predmet pogodbe o delu (600. člen ZOR), ne pa gradbene pogodbe, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Glede na naravo, obseg in zahtevnost namreč ne gre za takšna dela, da bi jih lahko šteli za gredbena dela.

Izrek

1. Pritožbi se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/02133 z dne 24.2.1997, v 1. točki izreka razveljavi še za 2.098.821,75 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1997 dalje in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v 3. točki izreka pa še za izvršilne stroške v znesku 41.976,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1997 dalje, v četrtem odstavku izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 171.536,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.9.1998 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. 2. V ostalem delu (glede glavnice v znesku 10.186.861,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.2.1997 dalje in glede izvršilnih stroškov v znesku 243.354,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.2.1997 dalje, vse po v prejšnji točki izreka citiranem sklepu o izvršbi, ter glede zavrnitve pobotnih ugovorov tožene stranke) pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku (v nespremenjenem delu) in v tretjem odstavku izreka potrdi. 3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 99.126,00 SIT stroškov za pritožbo, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/02133 z dne 24.02.1997, za glavnico v znesku 12.285.682,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.02.1997 do plačila ter za izvršilne stroške v znesku 285.330,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.02.1997 do plačila, v presežku pa je sklep o izvršbi v 1. in 3. tč. izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi pobotne ugovore tožene stranke za zneske 2.544.282,00 SIT ter 47.736,00 DEM in 30.267,38 DEM (slednja v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan pobota). Toženi stranki je naložilo povrnitev 422.602,35 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.09.1998 do plačila. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper prvi, tretji in četrti odstavek izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 353. člena ZPP/77) ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pri je priglasila pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je o pritožbi odločilo po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99). Pritožba je deloma utemeljena. Pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka ni obrazložila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77) pa sodišče druge stopnje teh kršitev ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, po katerem mora vsaka stranka predložiti dokaze za svoje navedbe (2. odst. 7. člena in 219. člen ZPP/77); dokazno breme torej ni samo na strani tožeče stranke, ampak tudi tožene. V tem smislu je treba razumeti stališče sodišča prve stopnje, da gre dejstvo, da za dela po Pogodbi št. 1/95 ni primopredajnega zapisnika, v breme obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je s tem (pravilno) ocenilo, da neobstoj primopredajnega zapisnika pomeni tudi, da tožena stranka nima (neposrednega) dokaza za svoje navedbe, da dela niso bila opravljena oz. da so bila opravljena nekvalitetno. Ne drži tudi pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zatrjevala, da je pozvala toženo stranko na primopredajo del, saj je tožeča stranka to navedla v vlogi z dne 23.01.1998 (redna št. 22), o tem pa je izpovedala tudi priča M. S. (list. št. 33). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo, da so bile do dneva (05.06.1995) dokončne predaje del ruskemu investitorju, ko je bil podpisan Akt o odstranitvi pomanjkljivosti, ki so bile ugotovljene v Aktu o predaji in prevzemu dela z dne 30.05.1995, odpravljene vse pomanjkljivosti, saj so se dela na objektu izvrševala še septembra 1995, je prav tako neutemeljena. Sodišče prve stopnje ni navedlo, da je tožeča stranka izvršila vse obveznosti do 05.06.1995; da je tožeča stranka dela po Pogodbi št. 1/95 opravila in vse ugotovljene pomanjkljivosti odpravila, je namreč sodišče ugotovilo po presoji vseh izvedenih dokazov (tudi Akta o odstranitvi napak z dne 24.10.1995 (A44)) skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP/77) ter to oceno prepričljivo in logično obrazložilo. Izpovedba priče J. K., da se tožena stranka in R. d.d. za odpravo pomanjkljivosti nista zmenila, in sklicevanje na prevzemni zapisnik ruskega investitorja, ki naj bi bil v nasprotju z navedbami tožeče stranke in s primopredajnim zapisnikom z dne 24.10.1995 med R. d.d. in ruskim investitorjem, pri tem nimata vpliva na ugotovitev o opravljenem delu tožeče stranke, saj se nanašata na razmerje med toženo stranko in tretjimi. V pritožbi ponovljene navedbe, da je morala tožena stranka na lastne stroške dokončati dela in odpraviti pomanjkljivosti, je kot nedokazane pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Pri tem je tudi pravilno ocenilo, da iz zapisnika o izvedbi nedokončanih del z dne 15.12.1995 niti ne izhaja, da bi prav tožena stranka odpravila pomanjkljivosti. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka ne more izkazati neoprave del s strani tožeče stranke z zapisniki, ki bi bili podpisani s strani njenega naročnika R. d.d. ali s strani M. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da bi bilo iz takih zapisnikov lahko razvidno, katere obveznosti tožene stranke do njenega naročnika (R. d.d.) niso bile opravljene, s tem pa (posredno) tudi, ali so med temi obveznosti tudi obveznosti tožeče stranke do tožene stranke. Predmet Pogodbe št. 1/95 je bila izdelava, prevoz in montaža opreme (tj. blagajniških pultov in druge vgradne opreme) na objektu ter montaža tipske opreme, katero bodo dobavili drugi dobavitelji (1. člen pogodbe). To pa predstavlja predmet pogodbe o delu (600. člen ZOR), ne pa gradbene pogodbe, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Glede na naravo, obseg in zahtevnost namreč ne gre za takšna dela, da bi jih lahko šteli za gredbena dela (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 11/93). Za pogodbo o delu ni predpisana formalna oblika (gl. 1. odst. 67. člena ZOR), zato za kasnejše spremembe take pogodbe obličnost ni potrebna (prim. 2. odst. 69. člena ZOR). Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil med pravdnima strankama (konkludentno sklenjen) dogovor glede opreme, navedene v 2. in 4. tč. računa št. 2/97, saj je tožena, stranka potrdila cene (za količine, ki se ujemajo z zaračunanimi) tožeče stranke iz faksa z dne 20.4.1995 (priloga A26), nadzorni organ (predstavnik tožene stranke) pa je v dnevniku o izvajanju del potrdil izvedbo teh (dodatnih) del, je zato pravilen. Ni pa sodišče prve stopnje pri tem ugotovilo, da bi bil nadzorni organ pooblaščen za naročanje dodatnih del, kot napačno navaja tožena stranka. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zahtevka iz računa št. 4/97. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da iz predloga končnega obračuna z dne 19.11.1996 (A120 in A121) izhaja, da je bil objekt dokončan in predan investitorju, kar pomeni, da so bila (tudi) pogodbena dela tožeče stranke opravljena. Navedba, da je tožena stranka pozivala tožečo stranko, naj odpravi pomanjkljivosti, tožeča stranka pa to odklanjala, ne drži, saj iz izpovedbe prič J. G. (list. št. 32) in M. S. (list. št. 33) izhaja, da so se posamezne napake na objektu "Voljsk", ki je bil predmet Pogodbe št. 7/95, odpravljale s strani tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo vse pobotne ugovore. Trditev tožene stranke, da ni prišlo do izvršitve obveznosti, ne drži; sodišče prve stopnje je (glede na izvedene dokaze) zaključilo, da je tožeča stranka obveznosti po obeh pogodbah (št. 1/95 in št. 7/95) izpolnila. Povsem pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi ocenilo, da bi tožena stranka morala pogodbeno kazen zahtevati najkasneje v svojih predlogih končnih obračunov, v katerih se določi izvršitev vseh medsebojnih pogodbenih pravic in obveznosti. Pravilna pa je tudi ocena (zato ne drži pritožbena navedba, da sodišče ni ocenjevalo listin) sodišča prve stopnje, da tožena stranka za svoje trditve, da je morala sama opraviti neizvršeno delo tožeče stranke in na svoje stroške odpravljati njene napake, ni predložila nobenih upoštevnih dokazov, temveč le enostranske listine (račune za letalske vozovnice, svoj pregled delovnih ur za junij 1995). Tožena stranka pa tudi sicer v pritožbi ni obrazložila, zakaj listin svojega naročnika, ki bi lahko (posredno) dokazovale pomanjkljivosti, ni predložila. Zahtevku, ki se nanaša na račun št. 3/97, je sodišče prve stopnje ugodilo v višini 2.098.821,75 SIT (to je za tolarsko protivrednost 22.948,00 DEM). Ugotovilo je, da iz faksov obeh strank (priloge A24, A34 in A35) in iz podatkov v dnevniku o izvajanju del izhaja, da je dela, zaračunana po navedenem računu, opravila prav tožeča stranka in ne podjetje V. d.o.o.. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati dogovora o količinah in cenah, kot jih je zaračunala v navedenem računu, sodišče ni videlo razloga, da ji ne bi priznalo teh (dodatnih) del v takšni višini, kot jih je priznala tožena stranka v končnem obračunu z dne 18.01.1996. Takšen materialnopravni zaključek pa je nepravilen, kot utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Račun št. 3/97 (priloga A4) je sicer izdala tožeča stranka, vendar je z njim zaračunala dodatna dela, "ki niso zajeta v pogodbah št. 17/94 in št. 1/95", pri čemer tudi ni razvidno, katera dodatna dela se nanašajo na posamezno pogodbo. Pogodba št. 17/94 (priloga B1) je bila sklenjena med toženo stranko (naročnikom) in V. d.o.o. (izvajalcem); slednji je z računoma št. 306/94 (priloga A29) in št. 313/95 (priloga A28) tudi zaračunal dela po Pogodbi št. 17/94, pri čemer je od celotnega pogodbenega zneska odštel znesek (v višini 32.284,00 SIT) za neizvedena pogodbena dela (priloga A28). Skladen s tema računoma je tudi končen obračun tožene stranke (priloga A11), ki je V. d.o.o. priznala še dodatna dela po pogodbi št. 17/94 v znesku 22.948,00 DEM (in še neplačano delo po pogodbi v znesku 8.349,55 DEM, ki ga je zaračunal V. d.o.o. z računom št. 313/95 (priloga A28)). Sodišče prve stopnje po tem, ko ni moglo ugotoviti dogovora med strankama o izvedbi dodatnih del, zaračunanih po količinah in cenah iz računa št. 3/97, ni bilo upravičeno priznati tožeči stranki tistih dodatnih del oz. zneska za dodatna dela, za katerega iz predloženih listin izhaja, da ga je tožena stranka priznala tretji osebi; te listine je torej sodišče prve stopnje napačno ocenilo. Tožeča stranka v sporu namreč ni zatrjevala in dokazovala, da je sporna dodatna dela (po pogodbi št. 17/95) opravila namesto družbe V. d.o.o. oziroma da je na pravno veljaven in učinkovit način pridobila terjatev slednje do tožene stranke. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi deloma ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (2. tč. 373. člena ZPP/77). Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 166. člena ZPP/77. Glede na uspeh v pravdi (tožeča stranka je uspela z 58,38% tožbenega zahtevka) je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odst. 154. člena ZPP/77 odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti le 171.536,20 (1.040.868,50 x 58,38 % - 1.047.868,50 x 41,62 %) SIT njenih pravdnih stroškov. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti 99.126,00 SIT potrebnih stroškov za pritožbo, in sicer: - za takso v višini 41.976,00 SIT (po tar. št. 3/1 v zvezi s tar. št. 1/1); - za sestavo pritožbe v višini 625 točk (po tar. št. 16/1 v zvezi s tar. št. 13), kar ob vrednosti točke 90,00 SIT na dan odločanja znaša 56.250,00 SIT ter - za poročilo stranki v višini 10 točk (po tar. št. 33/5), kar ob vrednosti točke 90,00 SIT na dan odločanja znaša 900,00 SIT. Sodišče druge stopnje ni priznalo priglašenih stroškov za pregled sodbe in konferenco s stranko (200 točk), ker gre za opravilo, ki je že zajeto v sestavi pritožbe.