Jedro

Tudi, če bi se sodišči ukvarjali s predhodnim vprašanjem tožnikovega imetništva stanovanjske pravice, to ne bi vplivalo na vprašanje dovoljenosti revizije. Predhodno vprašanje namreč ni tako vprašanje, ki bi definiralo pravno naravo tožbenega zahtevka. Tudi v tem primeru bi sodišči torej odločali o premoženjskopravnem zahtevku za izpraznitev stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrže. Prva tožnica sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da se mora izseliti iz sporne garsonjere in jo prazno izročiti tožečim občinam, tožbeni zahtevek druge tožnice je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožečim strankam. Prva tožnica v odgovoru nanjo predlaga zavrženje revizije, ker ni bila določena vrednost spornega predmeta, toženka pa v posebni vlogi odgovarja, da je revizija v sporih zaradi stanovanjske pravice dovoljena ne glede na vrednost spora. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je glede na določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku in datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje treba v tej zadevi še naprej uporabljati).

Revizija ni dovoljena.

V tej pravdni zadevi so tožeče stranke proti toženki z dne 02.06.1993 vloženo tožbo uveljavljale premoženjskopravni zahtevek za izpraznitev stanovanja. Sodišči se z vprašanjem, ali je toženka zaradi dveletnega bivanja v stanovanju po svoji nezakoniti vselitvi pridobila status imetnice stanovanjske pravice, nista ukvarjali, ker sta tožbenemu zahtevku ugodili že na podlagi ugotovitve, da toženka ni sodno uveljavljala sklenitve najemne pogodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vprašanje toženkinega imetništva stanovanjske pravice, tudi če bi se sodišči z njim ukvarjali, ne bi vplivalo na dovoljenost revizije. V tem primeru bi res reševali najprej predhodno vprašanje toženkinega imetništva stanovanjske pravice, vendar predhodno vprašanje ni tako vprašanje, ki bi definiralo pravno naravo tožbenega zahtevka. Tudi v tem primeru bi torej sodišči odločali o premoženjskopravnem zahtevku za izpraznitev stanovanja.

Za premoženjskopravne zahtevke, ki se ne nanašajo na denarno terjatev, mora biti opredeljena določena vrednost spornega zneska, da bi bila revizija sploh dovoljena (tretji odstavek 382. člena ZPP 1977). Mejni znesek za dovoljenost revizije je v času vložitve tožbe in izdaje sodbe sodišča prve stopnje znašal 80.000,00 SIT. Vrednost spora mora biti po drugem odstavku 186. člena ZPP 1977 navedena že v tožbi. Tožeča stranka v tej pravdni zadevi tega ni storila. Zato si ni zagotovila pravice do revizije. Te pravice pa si ni zagotovila niti toženka, čeprav je imela možnost v odgovoru na tožbo oziroma na prvem naroku za glavno obravnavo na izostalo oceno vrednosti spora opozoriti sodišče, da bi to ukrepalo po tretjem odstavku 40. člena ZPP 1977. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena ZPP 1977 nedovoljeno revizijo zavrglo in z njo tudi toženkine priglašene revizijske stroške. Stroške svojega revizijskega odgovora mora prva tožnica trpeti sama, ker ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 166. člena ZPP 1977 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP 1977).