Jedro

Pravica uporabe nepremičnin (zgolj) za gradnjo stanovanjskega bloka ni pravica uporabe kot najobsežnejša pravica na nepremičninah v družbeni lastnini, ki se v skladu z določili ZLNLD transformira v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagateljice in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta Dn. št. 4062/2009 z dne 23. 02. 2010, s katerim je slednji zavrnil predlog za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah parc. št. 260/1 in 261/1 k. o. B.B. Zavrnilo je tudi ugovor predlagateljice zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Dn. št. 4062/2009 z dne 11. 02. 2009 (pravilno 11. 02. 2010).

2. Zoper ta sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje predlagateljica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zemljiškoknjižnemu predlogu in ugovoru zoper plačilni nalog, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe v njeno korist, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) po uradni dolžnosti opraviti predlagan vpis. Sodišču prve stopnje očita, da je v zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen, ugotavljalo lastninsko pravico. Pojasnjuje, da niti Republika Slovenija niti občina nista lastnici nepremičnin, pri katerih je predlagala vknjižbo lastninske pravice. Predlagateljica je namreč postala lastnica teh nepremičnin z uveljavitvijo ZLNDL (z dnem 25. 07. 1997), torej več kot tri leta pred uveljavitvijo Zakona o javnih skladih, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je lastnica teh nepremičnin Občina B. Meni, da je vpis družbene lastnine in navedba Občine R. kot imetnice pravice uporabe pri predmetnih nepremičninah posledica napake sodišča. Občina v ročno vodeni zemljiški knjigi namreč ni bila vpisana kot imetnica pravice uporabe, temveč je bila označena le kot upravni organ. Pojasnjuje, da so bile v praksi pri nepremičninah v družbeni lastnini občine označene kot organi upravljanja družbene lastnine, imetniki pravice uporabe pa so bili označeni posebej, in sicer v bremenskem listu C. Pritožuje se tudi zoper odločitev o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, saj meni, da je bila taksa za pozivni postopek neutemeljeno odmerjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Predlagateljica zahteva vpis lastninske pravice na podlagi določil 3. člena ZLNDL. V skladu s prvim odstavkom 3. člena ZLNDL v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZLNDL postanejo nepremičnine v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičninah pravico uporabe. Predlagateljica trdi, da ima na nepremičninah, pri katerih je predlagala vpis, pravico uporabe, kar pa ne drži. Iz podatkov zemljiške knjige to namreč ne izhaja, predlagateljica pa sodišču tudi ni predložila nobene listine, ki bi izkazovala njeno pravico uporabe. Kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, je v zemljiški knjigi pri predmetnih nepremičninah vpisana družbena lastnina z imetnico pravice uporabe Občino R. Tudi v zemljiškoknjižnih izpiskih iz obdobja pred uveljavitvijo novega Pravilnika o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 30/2011, v skladu s katerim zemljiškoknjižni podatki o nepremičninah niso več vpisani v listih A, B in C, na katere se sklicuje pritožba) je Občina R. vpisana kot imetnica pravice uporabe, in sicer je vpisana v listu B, ki vsebuje podatke o lastnikih nepremičnin. Predlagateljica pa je pri teh nepremičninah vpisana (le) kot imetnica pravice uporabe parcel za gradnjo stanovanjskega bloka oziroma kot imetnica neprave stvarne služnosti. Tako je vpisana tudi v zemljiškoknjižnih izpiskih iz obdobja pred uveljavitvijo omenjenega Pravilnika, in sicer je vpisana v listu C, ki vsebuje podatke o drugih pravicah na nepremičnini in imetnikih teh pravic. Pravica uporabe nepremičnin (zgolj) za gradnjo stanovanjskega bloka pa ni pravica uporabe kot najobsežnejša pravica na nepremičninah v družbeni lastnini, ki se v skladu z določili ZLNDL transformira v lastninsko pravico. Kot že povedano, je pri predmetnih nepremičninah pravica uporabe vpisana v korist druge osebe – Občine R. Ker torej niso izpolnjeni pogoji za predlagan vpis, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno potrdilo zavrnitev zemljiškoknjižnega predloga.

5. Neutemeljena je tudi pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog, s katerim je bila predlagateljica pozvana na plačilo sodne takse za sklep o pozivnem postopku po tarifni številki 91014 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Ta plačilni nalog je bil izdan, ker je bila predlagateljica s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča z dne 11. 02. 2010 pozvana na predložitev listin. Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je dopusten ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34 a. člena ZST-1 oziroma v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavni peti odstavek 34. člena ZST-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila taksa za pozivni postopek pravilno odmerjena (v znesku 8,00 EUR, kar je v skladu s tarifno številko 91014 ZST-1), predlagateljica pa tudi ne zatrjuje, da bi to takso že plačala. Zato je sodišče prve stopnje ugovor zoper navedeni plačilni nalog pravilno zavrnilo.

6. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka tretjega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).