Jedro

Vrnitev otroka na prehod za pešce, potem ko je že prečkal cesto, ni običajna prometna situacija. Zato ni krivde odškodninske odgovornosti staršev mladoletnega mopedista, ki na (prav) tako prometno situacijo sina niso opozarjali.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je kot 9 letni otrok v prometni nesreči 13.7.1990 hudo telesno poškodoval, ko ga je na prehodu za pešce z mopedom zadel takrat 17 let in 7 mesecev star prvotoženec. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ocenilo, da znaša tožnikov prispevek k nastanku škode 10 odstotkov, ker se je po praktično že opravljenjem prečkanju vrnil na prehod, da bi pobral denar, ki ga je med prečkanjem izgubil. Ker je bilo že v prvem sojenju pravnomočno odločeno, da mora prvotoženec (ob takrat ugotovljeni 80-odstotni krivdi tega toženca) plačati tožniku 4,680.000,00 SIT odškodnine, mu je sodišče v drugem sojenju naložilo v plačilo še 495.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1996 dalje (od dneva sodbe prve stopnje v prvem sojenju), presežni tožbeni zahtevek proti temu tožencu pa je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek proti drugotoženki in tretjetožencu, ker je ugotovilo, da sta se starša uspela razbremeniti krivde za ravnanje svojega v času škodnega dogodka še mladoletnega otroka.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo. Pritrdilo je ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik tudi prispeval k škodnemu dogodku, vendar je njegov prispevek ocenilo za zanemarljiv in zato prvotožencu naložilo, da mora plačati tožniku še preostalih 495.000,00 SIT odškodnine. V ostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo in glede odločitve o tožbenem zahtevku proti drugotoženki in tretjetožencu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se drugotoženko in tretjetoženca zaveže k solidarnemu plačilu odškodnine. Revizija zatrjuje, da sta uveljavljana revizijska razloga medsebojno prepletena in ju zato obrazlaga skupaj. Sodišči nista upoštevali argumenta sodnega precedensa iz zadeve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 9/92. Revizija povzema nekatere razloge iz te sodbe in poudarja, da morajo starši, ki kupijo motorno kolo svojemu otroku, zaradi nevarne narave motornega kolesa svojo skrb povečati in poskrbeti, da njihov otrok ob vožnji spoštuje predpise in se tako vzdrži ravnanja, s katerim bi drugemu lahko povzročil škodo. Njihova skrb mora biti prilagojena in naravnana na usmerjanje ravnanja njihovega mladoletnega otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. Sodišče prve stopnje o tem nima ugotovitve, presoja sodišča druge stopnje, da toženca nista mogla pričakovati situacije, v kateri se je znašel prvotoženec, pa ni pravilna in so si razlogi v medsebojnem logičnem nasprotju. Od staršev se zahteva večja skrbnost kot od otroka, za katerega odgovarjata, zahteva pa se tudi njuno aktivno ravnanje v smeri, da otrok z nevarnim motornim kolesom ne povzroča škode. Ni zadosti vednost, da prvotoženec pozna predpise, saj vednost ni pomembna, pomembno je, kako udeleženec v prometu dejansko ravna. Sodišči sta ugotovili prvotoženčevo 100-odstotno odgovornost za škodni dogodek, ker ni ustavil pred prehodom za pešce, po katerem so šli tožnik, njegov mlajši brat in njegova mati z otrokom v vozičku. To je vsebina cestnoprometne situacije, v kateri se je znašel prvotoženec in ki bi jo drugotoženka in tretjetoženec mogla pričakovati. Prehod otrok čez prehod za pešce je ena od običajnih situacij v prometu in tudi predvidljiva. Če bi prvotoženec ustavil in počakal, da skupina v celoti prečka cesto, ne bi prišlo do nesreče. To in 100-odstotna odgovornost kažejo, da starša prvotoženca nista poskrbela, da bi bil ta usposobljen za defenzivno in varno vožnjo. Njuna skrb bi morala biti naravnana na tako ravnanje otroka, ki bi izključevalo grobe kršitve cestnoprometnih predpisov.

Predvidljivost ali nepredvidljivost tožnikovega ravnanja na prehodu za pešce nima nobenega učinka na škodni dogodek in odgovornost zanj, zato tudi ni razbremenilni razlog za odškodninsko odgovornost staršev. Revizija še graja razloge sodišča druge stopnje, da je prvotoženec opravil izpit, preden sta mu starša kupila motorno kolo. Tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov. Dejstvo, da starša nista vedela, da je sin preuredil motorno kolo, pa govori v obratni smeri, ne torej v korist staršev, temveč v njuno škodo, da ga torej nista dovolj nadzorovala. Revizija tudi opozarja na odločbo istega pritožbenega sodišča pod opr. št. Cp 981/98, ki je v zakonskem stanu in pri pravnem vprašanju povsem enaka. V tej odločbi je pritožbeno sodišče zavzelo povsem nasprotno stališče glede odgovornosti staršev kot v revizijsko izpodbijani zadevi, kar predstavlja neenako obravnavanje enakih subjektov v enakih okoliščinah.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih, niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Ocena ravnanja tožnika, ki je praktično že zaključil prečkanje, pa se nato nenadoma obrnil in napotil nazaj na cestišče po izgubljeni denar, je stvar materialnopravne presoje.

Revizijskih očitkov o logičnem nasprotju razlogov pri tej presoji ni mogoče obravnavati kot uveljavljanje procesnih kršitev, temveč kot uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

Neutemeljen je revizijski očitek sodišču druge stopnje glede razlogov o tem, kdaj je prvotoženec opravil izpit iz znanja cestnoprometnih predpisov. Pritožbeno sodišče je za te razloge imelo oporo v razlogih sodbe prve stopnje. V zadnjem odstavku na drugi strani svoje sodbe je sodišče prve stopnje med izvedenimi dokazi omenilo tudi "priglasnico za opravljanje preizkusa znanja predpisov o varnosti cestnega prometa" in potrdilo o njem z dne 29.5.1987, o opravljenem izpitu pa so izpovedali tudi vsi trije toženci.

Ugotovitev, da starša nista vedela za predelavo motornega kolesa, je dejanske narave in je zato glede na izrečno prepoved iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Revizijska opredelitev, da ta okoliščina govori v škodo tožencev, pa ni upoštevna ne samo iz razloga, ker je do predelave prišlo le nekaj dni pred nesrečo, ampak predvsem zato, ker je izvedenec P. V. pod točko 4.4. svojega mnenja ugotovil, da prvotoženec v ugotovljeni situaciji, ko je mladoletni tožnik stopil nazaj na cestišče, ne bi ustavil niti, če bi vozil 40 km/h, vozil pa je 47 km/h. Če bi namreč pri hitrosti 40 km/h reagiral v trenutku, ko je mladoletni tožnik stopil nazaj na cestišče, bi glede na ugotovljene okoliščine vseeno trčil vanj s hitrostjo 31 km/h. Revizija se neutemeljeno sklicuje na sodbo tega sodišča z dne 23.4.1992 pod opr. št. II Ips 9/92. Materialnopravni razlogi te sodbe in na njih temelječ zaključek o odgovornosti staršev za ravnanje mladoletnega otroka se nanašajo na dejanske ugotovitve, ki so bile drugačne kot v tej revizijski zadevi in ki so tako glede na ravnanje otroka, ki je vozil kolo z motorjem po površini, kjer to ni dovoljeno, kot glede na ravnanje očeta, ki otrokovih voženj ni nadzoroval in mu tudi ni dal nobenih navodil, utemeljevale drugačno odločitev. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje neenakopravno obravnavanje v primerjavi z zadevo Cp 981/98. Primerjava cestnoprometne situacije pravzaprav niti ni mogoča, saj je tožnik reviziji priložil le prvo in zadnjo stran odločbe s pripisom, da so nepotrebne strani izpuščene. Ne glede na to pa revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za razveljavitveno odločbo, v kateri je lahko sodišče glede odgovornosti staršev za ravnanje mladoletnega otroka zavzelo stališče le upoštevajoč do takrat ugotovljeno dejansko stanje.

Dejanska podlaga o samem poteku prometne nesreče in o ravnanju staršev takrat mladoletnega prvotoženca je v obravnavani zadevi naslednja. Do prometne nesreče je prišlo dne 13.7.1990. Tožnik je bil takrat star 9 let, prvotoženec pa 17 let in 7 mesecev. Tožnik je z mlajšim bratcem in materjo, ki je pred seboj v vozičku vozila še enega otroka, šel čez prehod za pešce. Šli so s toženčeve leve strani. Preglednost je bila dobra, prvotoženec jih je lahko videl na razdalji vsaj 100 metrov. Vozil je kolo z motorjem APN 6 s hitrostjo 47 km/h. Ocenil je, da bo skupina prišla čez cesto, preden bo privozil do prehoda, in zato ni zmanjšal hitrosti. Ko je tožnik praktično že zaključil prečkanje, je ugotovil, da je izgubil denar, se obrnil in šel nazaj po kovanec. Takrat toženec ni mogel več uspešno reagirati, s krmilom je zadel v tožnikovo glavo in ga hudo telesno poškodoval. Drugotoženka in tretjetoženec sta prvotožencu kupila motorno kolo, vendar sta primerno poskrbela za otrokovo usposobitev za vožnjo. Prvotoženec je že v maju 1987 opravil izpit. Tudi sama sta ga o obnašanju v prometu primerno poučila, saj v dveh letih otrokove vožnje s kolesom z motorjem ni bilo nobenih problemov. Kolo z motorjem sta mu kupila, da se je vozil na delo. Po delu se je redno vračal domov. V času nesreče je bil tik pred polnoletnostjo in praktično ekonomsko osamosvojen.

Sodišče druge stopnje je ob spremembi glede temelja prvotoženčeve odškodninske odgovornosti poudarilo, da je tožnik sicer res s svojim ravnanjem prispeval k prometni nesreči, vendar njegov prispevek ni pravno relevanten. Prvotoženec bi moral pred prehodom za pešce ustaviti, kolo z motorjem pa je tudi nevarna stvar, zato gre takšno ravnanje tožnika kot pešca v riziko mopedista (razlogi na 4. strani sodbe). Glede odgovornosti staršev pa je poudarilo, da mora biti njihova skrb prilagojena in naravnana na usmerjanje otroka v situacijah, ki bi jih starši morali in mogli pričakovati. V konkretnih okoliščinah starša nista mogla pričakovati situacije, v kateri se je znašel njun sin.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da sta se drugotoženka in tretjetoženec uspela razbremeniti krivde za škodo, ki ju je njun še mladoletni sin povzročil tožniku (četrti odstavek 165. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR). Res je, da morajo starši, ki z nakupom motorja mladoletnemu otroku omogočijo njegovo uporabo, poskrbeti, da bo njihov mladoletni otrok ob vožnji spoštoval predpise in ga pri tem tudi opozoriti na situacije, ki jih morajo in morejo pričakovati. Toženca sta izkazano poskrbela, da je prvotoženec skoraj 3 leta pred nesrečo opravil izpit. Revizijsko poudarjanje, da ni pomembno, ali otrok pozna cestnoprometne predpise, ampak kako dejansko ravna, je nepotrebno. V obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da naj bi prvotoženec že kdaj prej kršil cestnoprometne predpise, saj je dve leti uporabljal kolo z motorjem brez problemov. Toženca torej nista imela razlogov, da bi dvomila v pravilnost sinove vožnje. Sodišče druge stopnje je ugotovljeno prometno situacijo ocenilo za nesrečen splet okoliščin. Pri tem je pravilno poudarilo, da je sicer res, da bi moral prvotoženec ustaviti pred prehodom za pešce, vendar tega ni storil zaradi napačne ocene, da bo skupina prečkala cesto, preden bo sam pripeljal do prehoda. Njegova ocena je bila napačna le zato, ker se je mladoletni tožnik, ko je praktično že zaključil prečkanje, obrnil in šel nazaj po denar. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre to dejstvo zaradi objektivne odgovornosti mopedista res v njegov riziko, ni pa ga mogoče šteti v škodo staršev mladoletnega prvotoženca.

Njihova odgovornost ni objektivne narave, temveč krivdna z obrnjenim dokaznim bremenom. Čeprav je pojav otrok na prehodu za pešce običajna situacija v prometu, kot pravilno poudarja revizija, pa je bila tožnikova nenadna vrnitev na cestišče po že opravljenem prečkanju neobičajna. Prav take situacije tudi po presoji revizijskega sodišča starša nista mogla pričakovati in zato nanjo tudi ne opozoriti svojega sina. Uveljavitev drugačnega revizijskega stališča bi v nasprotju z zakonom privedla do objektivne odgovornosti, saj se starši v nobeni situaciji ne bi mogli razbremeniti svoje odgovornosti za škodno ravnanje svojega otroka. Revizija torej zmotno šteje, da nepredvidljivost tožnikovega ravnanja ni pravno pomembna. Pomembna je prav v razmerju do krivdne odškodninske odgovornosti staršev mld. mopedista zaradi presoje njune dolžnosti, ali sta svojega otroka opozorila na situacijo, ki bi jo morala in mogla pričakovati. Kako naj bi bilo ravnanje staršev še bolj aktivno od ugotovljenega, pa revizija ne pojasni.

Po vsem obrazloženem sta sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka proti drugotoženki in tretjetožencu ter sodišče druge stopnje z zavrnitvijo tega dela tožnikove pritožbe materialnopravno pravilno uporabili določbo četrtega odstavka 165. člena ZOR. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške.