Jedro

Revident sicer zatrjuje, da mu bodo nastale hude posledice, vendar z ničemer ne izkaže, zakaj bi bile te posledice zanj zelo hude (v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Njegove navedbe so zgolj pavšalne, zatrjevane „neuporabnosti“ svojih nepremičnin ni konkretiziral niti za takšna zatrjevanja ni predloži nobenih dokazov.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. , 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Na revizijo sta odgovorili tožena stranka in stranka z interesom A.. Predlagata, da Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne. Stranka z interesom priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo (okoljevarstveno soglasje) Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO), št. 35402-17/2010-76 z dne 26. 4. 2012. Z navedeno odločbo je ARSO izdala nosilcu posega A., okoljevarstveno soglasje za izgradnjo nakupovalnega centra B., na tam navedenih zemljiščih, in določila pogoje, pod katerimi se to soglasje izdaja (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali. Tožena stranka je z odločbo, št. 35402-12/2012-10 z dne 18. 12. 2012, revidentovo pritožbo zavrnila (prvi odstavek izreka odločbe) in ugotovila, da ni stroškov postopka (četrti odstavek izreka odločbe).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up - 858/2008, Up-1124/08, Up-1186/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti okoljevarstvenega soglasja. V tej odločbi pa pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni niti revidentova navedba v reviziji, da je „splošno znano, da gre za poseg, katerega strošek in vrednost zagotovo presega znesek 20.000,00 EUR.“ Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr.: X Ips 89/2011, X Ips 313/2012, X Ips 134/2013).

8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

9. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr.: X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki po ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti tudi opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji predložiti (peti odstavek 367. b člena ZPP).

10. Revident je dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljil z navedbo: „predmet presoje je izdaja okoljevarstvenega soglasja in s tem povezana vprašanja, med drugim opredelitve pogojev v okoljevarstvenem soglasju, to pa so vprašanja, o katerih ni prakse revizijskega sodišča.“

11. S to navedbo pa revident ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pravnega vprašanja (pojasnjenim v 9. točki te obrazložitve). Iz obrazložitve revizije sicer izhaja, da ima revident ugovore glede definiranosti in določenosti pogojev v izpodbijanem okoljevarstvenem soglasju, glede ustreznosti poročila o vplivih na okolje, glede deponije odpadkov oziroma zemeljskega izkopa ter prometa. Vendar s takšnimi navedbami revident po vsebini dejansko zatrjuje le zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki pa sta (vsebinska) revizijska razloga (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ni pa postavil konkretnih pomembnih pravnih vprašanj, ki bi izkazovala potrebo po dovoljenosti revizije.

12. Revidentovo nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, navedba vsebinskih revizijskih razlogov ter njihova obrazložitev brez natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja glede na vsebino zadeve pa v 9. točki te obrazložitve opisanega trditvenega in dokaznega bremena ne nadomeščajo. Tako stališče je že ustaljeno v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, XIps 346/2011, XIps 92/2013).

13. Glede na navedeno revident izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 14. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih Vrhovno sodišče lahko presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 159/2010, X Ips 346/2011, X Ips 38/2014) natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati.

15. Revident izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljuje z navedbami: “glede na dejstvo, da je tožeča stranka lastnik nepremičnin, ki so nedvomno v vplivnem območji nameravanega posega, kar priznava tudi stranka z interesom, ima odločitev, s katero je bila dana podlaga za pridobitev gradbenega dovoljenja za sporno gradnjo, pri čemer je ravno ta odločitev bistvena za vprašanja vplivov na nepremičnine tožeče stranke, za tožečo stranko nedvomno hude posledice, saj bo z gradnjo centra, ki bo sledil spornemu okoljevarstvenemu soglasju, neposredno ob nepremičninah tožeče stranke, prišlo do tega, da se bodo povsem spremenile možnosti, ki jih ima tožeča stranka s svojimi nepremičninami, ki bodo postale praktično neuporabne, saj takšnih nepremičnin zraven velikih nakupovalnih centrov v praksi nihče ne želi.“

16. Revident s temi navedbami sicer zatrjuje, da mu bodo nastale hude posledice, vendar z ničemer ne izkaže, zakaj pa bi bile te posledice zanj zelo hude (v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Njegove navedbe so zgolj pavšalne, zatrjevane „neuporabnosti“ svojih nepremičnin ni konkretiziral niti za takšna zatrjevanja ni predloži nobenih dokazov. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 17. Vrhovno sodišče še dodaja, da morajo zelo hude posledice, kot pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhajati iz odločbe, izpodbijane v konkretnem upravnem sporu, v obravnavani zadevi iz okoljevarstvenega soglasja za določen poseg (izgradnja nakupovalnega centra). Z okoljevarstvenim soglasjem se na podlagi Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) pred izdajo gradbenega dovoljenja in pred začetkom izvajanja posega presojajo zlasti vplivi, ki jih bo imel nameravani poseg na okolje. Revidentove sicer neizkazane „hude“ posledice, s katerimi utemeljuje dovoljenost revizije v tem upravnem sporu, pa niti ne izhajajo iz izpodbijanega okoljevarstvenega dovoljenja, ampak bi lahko nastale zaradi drugih postopkov, ki sledijo izdaji okoljevarstvenega soglasja.

18. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo zavrglo kot nedovoljeno.

K II. točki izreka:

19. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Po določbi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker stranka z interesom v odgovoru na revizijo ni navedla nič takega, kar bi vplivalo na odločitev v zadevi, po presoji Vrhovnega sodišča njeni stroški niso bili potrebni. Zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.