Jedro

Le v primerih velikega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj, bistveno spremenjeno zunanjost, namembnost ali površino podržavljenega objekta, nepremičnine ni mogoče vrniti po določbi 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Ljubljana - Izpostave C. z dne 2.7.1996. Z navedeno prvostopno odločbo je navedeni prvostopni organ v korist upravičenca, pok. M.H., vzpostavil lastninsko pravico na poslovni stavbi K. v L. z zemljiščem parc. št. 214 in 135/1, vl. št. 174 k.o. T., razen na treh poslovnih prostorih, katere je vrnil v last in posest (I. točka izreka); zahtevek vlagateljev za doplačilo odškodnine zaradi bistveno zmanjšane vrednosti objekta pa je zavrnil (II. točka izreka). Odločil je še o tem, da se denacionalizirana nepremičnina da v začasno upravljanje skrbnikoma za posebne primere V.A. in odvetniku J.S. (IV. točka izreka); in da je tožeča stranka, ki je pravna naslednica Občine L.C., dolžna prenesti denacionalizirano nepremičnino v njuno upravljanje v roku 15 dni po pravnomočnosti prvostopne odločbe (V. točka izreka). Prvostopni organ je svojo odločitev, da se nepremičnina vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti (1. odstavek 25. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen) utemeljil z dejstvom, ki ga je ugotovil v posebnem ugotovitvenem postopku (dokazovanje z izvedenci), da se vrednost nepremičnine po podržavljenju ni bistveno povečala.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po določbah 1. odstavka 51. člena ZDen zavezanec za vrnitev stvari pravna oseba, v katerem premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih je razvidno, da je bila nepremičnina družbena lastnina v upravljanju Občine L.C. Zato je bila navedena občina, dokler je obstajala, zavezanka v postopku denacionalizacije. Ko pa je po Zakonu o lokalni samoupravi in Zakonu o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij prenehala obstajati, je njen status zavezanca za vrnitev nepremičnine prešel na njeno pravno naslednico, to je na Mestno občino L. oziroma tožečo stranko, ker je predmetna nepremičnina na njenem območju. Ne glede na navedeno pa je v primerih denacionalizacije predvsem pomembna določba 88. člena ZDen, po kateri z dnem uveljavitve ZDen ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja možnost vrnitve. Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s citirano določbo, so nični. Nepremičnine, ki morajo biti vrnjene z denacionalizacijo, torej sploh ne morejo biti predmet urejanja medsebojnih premoženjskopravnih razmerij med novoustanovljenimi občinami po določbah 100. člena Zakona o lokalni samoupravi. Glede na obrazloženo ostale nove občine z območja nekdanjih ljubljanskih občin niso zavezanke za vrnitev predmetne nepremičnine in ne morejo biti stranke v tem postopku (60. člen ZDen). Zato tožena stranka ne pritrjuje stališču tožeče stranke, da bi jih moral prvostopni organ vključiti v postopek in pridobiti njihove izjave volje. Prvostopni organ je torej po mnenju tožene stranke odločil pravilno, da je zavezanec Mestna občina L. oziroma tožeča stranka. V zvezi z ugovorom tožeče stranke glede ugotovljenega nebistvenega povečanja vrednosti objekta pa tožena stranka po preučitvi upravnih spisov ugotavlja, da je že prvostopni organ v obrazložitvi svoje odločbe presodil navedbe, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi proti prvostopni odločbi. Zato se tožena stranka sklicuje na razloge iz prvostopne odločbe (2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). K navedenemu tožena stranka še dodaja, da se glede na besedilo 25. člena ZDen upravičenja v zvezi z denacionalizacijo nanašajo na celotno nepremičnino. V obravnavanem primeru je bila upravičencu M.H. podržavljena celotna stavba K., R. v L., z zemljiščem. Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da sta v letih 1949/1950 dograjena manjša prizidka fizično spojena s starim delom in komunikacijsko z njim povsem povezana, saj je vhod v celotno stavbo skozi enega od njiju, tako da stavba predstavlja zaključeno gradbeno celoto in jo je treba šteti za eno nepremičnino. Prav tako je iz podatkov v upravnih spisih razvidno, da celotna stavba služi za isto, to je za administrativno poslovno dejavnost. Iz poročil izvedencev, ki jih je določil prvostopni organ, izhaja, da se vrednost celotnega objekta po podržavljenju, vključno s prizidkoma, ni bistveno povečala, saj povečanje vrednosti po nobeni cenitvi ne dosega 30 odstotkov (po izračunu J.D. znaša 14 odstotkov, po izračunu J.P. pa 6,53 odstotkov). Glede na navedena dejstva, ki jih je ugotovil prvostopni organ, po mnenju tožene stranke po določbah ZDen ni ovir za vrnitev nepremičnine kot celote. ZDen sicer res določa, da se vrača premoženje, ki je bilo podržavljeno, vendar to ne pomeni, da ni mogoče vrniti celotnega podržavljenega objekta, katerega zunanjost, namembnost ali površina z izvršeno dozidavo ni bila bistveno spremenjena, kot je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru. Po presoji tožene stranke je torej prvostopni organ pravilno odločil, da se nepremičnina lahko kot celota vrne upravičencu brez poračunavanja razlike v vrednosti. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti prvostopni odločbi na podlagi 1. odstavka 240. člena ZUP, ker je ugotovila, da je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in da temelji na zakonu.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni zavezanec za vrnitev nepremičnine, ker Mestna občina L. ni že po samem zakonu edina pravna naslednica Občine L.C. oziroma njenega premoženja. Pravno nasledstvo v okviru solastninskih deležev bo ugotovljeno šele s sporazumom o delitvi premoženja oziroma z arbitražo ali sodbo. Dokler ne bo sklenjen sporazum oziroma premoženjska bilanca v smislu 100. člena Zakona o lokalni samoupravi, pravne naslednice niso legitimirane, da samostojno razpolagajo s premoženjem.

V nadaljevanju tožbe tožeča stranka meni, da je pri izdaji izpodbijane odločbe prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Stavba je bila ob nacionalizaciji velika 1012,77 m2, nato pa je bil dograjen del objekta, ki meri 404,02 m2. V izpodbijani odločbi tožena stranka navaja, da sta bila po nacionalizaciji zgrajena manjša prizidka. Po njenem mnenju takšna oznaka, glede na dejstvo o velikosti dozidave, ni smiselna. Meni tudi, da bi prvostopni organ ob izdaji prvostopne odločbe moral presojati vse okoliščine primera, ne pa, da se slepo drži mnenja izvedencev oziroma določa, da je bistveno povečanje vrednosti nepremičnine tisto povečanje, ki ga izvedenec oceni na več kot 30 odstotkov. Ob takšni metodologiji, ki je bila uporabljena, se 30 odstotkov povečanja vrednosti nepremičnine dejansko ne more doseči v postopku denacionalizacije in je tovrstna določba v ZDen dejansko brez vrednosti. Vsekakor pa bi se prvostopni organ v obravnavanem primeru moral sploh izogibati bistvenemu povečanju vrednosti nepremičnine in bi moral uporabiti možnost, ki jo je ves čas predlagala. Ker je bil po nacionalizaciji dozidan znaten del stavbe, se ta del ne bi smel vračati v naravi, ampak bi se moral vrniti samo del, ki je ob nacionalizaciji obstajal. Navedbe tožene stranke, da gre za funkcionalno celoto, po njenem mnenju niso pravno relevantne, saj je splošno znano, da obstajajo idealni deleži lastnine na isti stvari. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Prizadeta stranka v tem upravnem sporu, to je dediči po pok. M.C., zakonitem dediču po upravičencu M.H., ki jih zastopa odvetnik J.S. iz L., v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka niti ne navede, v čem je oškodovana, če ostalih občin ni bilo udeleženih v postopku. Tako ne izkaže pravnega interesa za tožbo. Zato naj jo sodišče zavrne. Prav tako tožeča stranka ne navede, v čem bi bile ostale občine oškodovane, če bi se izpodbijana odločba obdržala.

Tožba ni utemeljena.

Stališče tožene stranke, da Mestna občina L. ni zavezanec za vrnitev konkretne nepremičnine in da bo to šele po ureditvi pravnega nasledstva v skladu s 100. členom Zakona o lokalni samoupravi, ni utemeljeno. Argumenti, ki jih navaja tožeča stranka in sklicevanje na določbe Zakona o lokalni samoupravi in Zakona ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij ne utemeljujejo prekinitve postopka in čakanja na ureditev pravnega nasledstva. V obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo delitve, ampak obratno za združitev nekdanje Občine L.C. z drugimi oziroma deli drugih občin v eno novo občino, to je Mestno občino L. Tako se je nekdanja Občina L.C. v celoti združila v novo občino, ki je tako tudi zavezanec v postopku denacionalizacije nepremičnine. Tako stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi št. U I-75/96 z dne 14.11.1996 (Uradni list RS, št. 68/96).

Tožena stranka je v zvezi z ugovorom tožeče stranke, ki ga je dala že v pritožbi proti prvostopni odločbi in ga ponavlja v tožbi, o tem, da ni šlo za nebistveno povečanje vrednosti objekta in da pri obeh prizidkih, ki pomenijo znaten del stavbe, ni mogoče zagovarjati stališča, da gre za funkcionalno celoto ter da se ta del stavbe ne bi smel vračati v naravi, pravilno ugotovila, da gre pri tej stavbi za funkcionalno celoto in da celotna stavba služi za isto, to je za administrativno poslovno dejavnost ter da iz poročil izvedencev izhaja, da se vrednost celotnega objekta po podržavljenju, vključno s prizidki, ni bistveno povečala.

Po mnenju sodišča je tako stališče tožene stranke glede obeh dograjenih prizidkov pravilno, saj se funkcionalnost stavbe z dograditvijo dejansko ni spremenila. Pri teh dveh prizidkih pa tudi ne gre za to, da bi se s tema prizidkoma obravnavani objekt po nacionalizaciji zgradil povsem na novo. Vrnitev objekta v izključno last po mnenju sodišča ne bi bila mogoča (25. člen ZDen) le v primeru, če bi bila zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena. Iz podatkov in listin v upravnih spisih pa to ne izhaja.

Tudi cenitev obeh izvedencev je taka, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklepala, da se vrednost celotnega objekta po podržavljenju, vključno s prizidki, ni bistveno povečala, saj povečanje vrednosti po nobeni cenitvi ne dosega 30 odstotkov (po izračunu J.D. znaša 14 odstotkov, po izračunu J.P. pa 6,53 odstotkov - oziroma brez upoštevanja zmanjšanja vrednosti stavbnega zemljišča: 12,49 odstotka). Tudi sama tožeča stranka v svojem dopisu prvostopnemu organu z dne 9.2.1996 ne navaja 30 odstotkov ali več pri povečanju vrednosti navedenega objekta, pač pa da je koeficient povečane vrednosti tega objekta, ki ga je treba upoštevati kot celoto, 29 odstotkov in ne 14 odstotkov, kot je ugotovil sodni cenilec.

Tudi novela ZDen (Uradni list RS, št. 65/98 in odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-247/96, št. 76/98) v novem 4. odstavku 25. člena ZDen (6. člen novele) določa, da se za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30 % vrednosti nepremičnine.

Navedeno pomeni, da le v primerih velikega povečanja vrednosti nepremičnin zaradi novih investicijskih vlaganj ali povečanja, ki ima za posledico, zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj, bistveno spremenjeno zunanjost, namembnost ali površino podržavljenega objekta, nepremičnine ni mogoče vrniti po določbi 3. alinee 2. odstavka 25. člena ZDen. V konkretnem primeru pa to (bistvena sprememba navedenega objekta z graditvijo obeh prizidkov) iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, kar je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-i in 45/I/94).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97).