Jedro

Za izrek kazenske sankcije le ni odločilna obtoženčeva kaznovanost, sicer zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ampak prognoza njegovega bodočega vedenja, ki jo je mogoče oceniti kot pozitivno, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Obdolženčeva dosedanja kaznovanost pa je prišla dovolj do izraza pri določitvi višine posamičnih kazni in jo je bilo seveda potrebno upoštevati tudi pri določitvi enotne kazni v okviru pogojne obsodbe, to je sedmih mesecev zapora.

Izrek

Pritožbi obd. E.B. se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji tako spremeni, da se obd. E.B. po določilu 50. čl. Kazenskega zakonika izreče pogojna obsodba, v kateri se mu za dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odst. 211. čl. Kazenskega zakonika določita posamični kazni pet mesecev in štiri mesece zapora in se mu nato na podlagi določila 3. tč. drugega odst. 47. čl. Kazenskega zakonika določi enotna kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi v trajanju treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v ... je z izpodbijano sodbo obd. E.B. in D. J. spoznalo za kriva dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odst. 211. čl. Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s 25. čl. KZ in D.K. še kaznivega dejanja tatvine po drugem odst. 211. čl. KZ. E. B. je za kaznivi dejanji tatvine določilo posamični kazni pet mesecev zapora in štiri mesece zapora ter mu nato skladno z določbami o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. D.J. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen desetih mesecev zapora in preizkusno dobo v trajanju treh let. Oškodovancema A.. in M..

je dosodilo njuna premoženjskopravna zahtevka in ju naložilo obdolžencema v plačilo. Odločilo je, da je D.J. dolžan plačati stroške kazenskega postopka, E.B. pa je plačila teh stroškov oprostilo. Za D.J. pa je na podlagi določila 2. tč. 357. čl. Zakona o kazenskem postopku zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odst. 244. čl. Kazenskega zakonika.

Zoper sodbo se je pritožil obd. E.B. zaradi odločbe o kazenski sankciji, iz navedb v pritožbi smiselno izhaja, da se zavzema za izrek drugačne kazenske sankcije.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje svojo odločitev za izrek zaporne kazni obd.

E.B. opira na okoliščino, da je bil ta obdolženec v letu 1998 kaznovan zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in tatvine. Le to okoliščino šteje sodišče prve stopnje kot tako tehtno obteževalno, da pogojuje izrek zaporne kazni. Sodišče prve stopnje pa pri obrazložitvi kazenske sankcije, samo ugotavlja, da je obtoženec dejanje storil kot zasvojenec s heroinom, kar sodišče prve stopnje tudi ocenjuje kot posebno bolezensko stanje in šteje to okoliščino kot olajševalno, saj ocenjuje, da je nedvomno prav zasvojenost s heroinom pripomogla k njegovemu protipravnemu ravnanju. Sodišče prve stopnje pa v razlogih izpodbijane sodbe tudi samo ugotavlja, da se je obtoženec v času prestajanja zaporne kazni za že citirani kaznivi dejanji uredil. Na to okoliščino pa opozarja tudi pritožnik v svoji pritožbi ter opozarja, da sedaj mamil ne jemlje več. Prav tako pritožnik v pritožbi pravilno opozarja tudi na skrb ze enega mladoletnega otroka, česar sodišče prve stopnje pri odločitvi o kazenski sankciji ni upoštevalo. Pri presoji katero vrsto kazenske sankcije je mogoče obtožencu izreči, je tako sodišče prve stopnje v preveliki meri poudarilo njegovo dosedanjo kaznovanost, v premajhni meri pa je upoštevalo sedanje stanje obtoženca, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, torej da se je otresel zasvojenosti z mamili. Pritožnik v pritožbi tako pravilno poudarja prav to okoliščino, ki pa opravičuje tako glede na prognozo njegovega bodočega vedenja, saj naj bi prav zasvojenost z mamili botrovala storitvi kaznivih dejanj in te okoliščine sedaj več ni, izrek drugačne kazenske sankcije, to je pogojne obsodbe. Za izrek kazenske sankcije le ni odločilna obtoženčeva kaznovanost, sicer zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ampak prognoza njegovega bodočega vedenja, ki jo je mogoče oceniti kot pozitivno, da obdolženec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Obdolženčeva dosedanja kaznovanost pa je prišla dovolj do izraza pri določitvi višine posamičnih kazni in jo je bilo seveda potrebno upoštevati tudi pri določitvi enotne kazni v okviru pogojne obsodbe, to je sedmih mesecev zapora. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obd. E.B. ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da mu je izreklo pogojno obsodbo. Pogojno obsodbo je pri obdolžencu šteti kot sorazmerno med težo kaznivega dejanja, okoliščinami dejanja ter njegovimi sedanjimi osebnimi razmerami in lastnostmi. Glede na obdolženčevo dosedanje življenje, ko je že prišel navzkriž z zakonom in ko je že tudi segel po mamilih, pa pritožbeno sodišeč ocenjuje, da je pri obdolžencu potrebna nekoliko daljša preizkusna doba, da se bo v njej pokazalo, ali bo sedaj izrečena pogojna obsodba pri obdolžencu res dosegla svoj namen, torej pričakovanje, da obdolženec v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj, mu je pritožbeno sodišče določilo preizkusno dobo v trajanju treh let.