Jedro

Zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb, namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.

Pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik je treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.

Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Bistveno je torej, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.

Izrek

I.Pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 11. 2. 2026 se ugodi, sklep se v tem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sicer pa se pritožba zavrne in se sklep z dne 11. 2. 2026 v ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v I. točki izreka), potrdi. Odločitev o stroških postopka s pritožbo zoper sklep z dne 11. 2. 2026 se pridrži za končno odločbo.

II.Pritožba zoper sklep z dne 25. 3. 2026 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnik krije sam svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2026.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sklep z dne 11. 2. 2026

1.Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 2. 2026 je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika po izteku roka z dne 21. 3. 2024 zavrglo (I. točka izreka), in dolžniku naložilo, da mora upnici povrniti stroške v višini 37,33 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da v času, ko je podal ugovor, je imel pravni interes za odločanje o njem. Sodišče pa ni postopalo primerno, ko je o ugovoru odločalo praktično dve leti. Čeprav v času izdaje izpodbijanega sklepa dolžnik ne more doseči boljšega izida, kot je bila ustavitev postopka s sklepom z dne 26. 8. 2025, pa je povsem nesprejemljivo, da se mu sedaj nalagajo v plačilo stroški upnice za vlogo z dne 8. 4. 2024. Sodišče bi moralo kljub temu vsebinsko odločiti o predlogu dolžnika z dne 21. 3. 2024. Dolžnik je pojasnil, da je izračunal stanje v predmetni zadevi I 18/2024 na dan 20. 3. 2024 glede na prejeti sklep o izvršbi z dne 24. 1. 2024, ko je dolg znašal 2.763,86 EUR, kar je tudi plačal. Glede na navedeno bi bilo treba upoštevati, da je dolžnik v predmeni zadevi plačal dne 20. 3. 2024 znesek 2.763,86 EUR, ko je dolžnik ob plačilu dne 20. 3. 2026 v vlogi z dne 21. 3. 2023 navedel vrstni red plačila, torej na kaj se plačilo nanaša. Upnica ni mogla sama šteti, da je celoten znesek 5.931,79 EUR namenjen plačilu v zadevi I 133/2023, kot je to sicer navedla v vlogi z dne 8. 4. 2024. Le če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. Ker pa je obstajala dolžnikova izjava o vračunavanju, bi jo sodišče moralo upoštevati, ne glede na to, kar je upnica navedla v vlogi z dne 8. 4. 2024. Ugovor po izteku roka se tako izkaže kot utemeljen. Dolžnik višjemu sodišču predlaga spremembo, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Upnica v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba delno ni utemeljena, delno pa je utemeljena.

5.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju; v nadaljevanju: ZIZ).

6.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovor dolžnika po izteku roka z dne 21. 3. 2024 zavrglo, ker je ugotovilo, da dolžnik zanj nima več pravnega interesa. Kot je pojasnilo, je bila namreč predmetna izvršba s sklepom z dne 26. 8. 2025 na podlagi upničinega umika predloga za izvršbo, podanega zaradi dolžnikovega poplačila celotnega dolga dne 29. 7. 2025, ustavljena. Odločitev je pravilna.

7.Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za odločanje o ugovoru, ki mora biti podan ves čas ugovornega postopka, tudi še ob odločanju o ugovoru (prim. 343. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Dejstvo je, da je v obravnavani zadevi dolžnik dne 29. 7. 2025 v celoti poplačal svoj dolg in je zato upnica umaknila predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pa je posledično dne 26. 8. 2025 izdalo sklep o ustavitvi izvršbe. V času, ko je sodišče prve stopnje odločalo o predmetnem ugovoru po izteku roka z dne 21. 3. 2024, to je dne 11. 2. 2026, dolžnik tudi po presoji višjega sodišča ni imel več pravnega interesa za odločanje o vloženem ugovoru, saj se njegov pravni položaj tudi, če bi sodišče prve stopnje ugovor presojalo vsebinsko, zaradi že ustavljene izvršbe ne bi mogel več v ničemer izboljšati. Glede na to in ker mora biti procesna predpostavka pravnega interesa, kot rečeno, podana tudi še v času odločanja o ugovoru, je sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ugovor po izteku roka z dne 21. 3. 2024 pravilno zavrglo. Čeprav je dolžnik ob sami vložitvi ugovora pravni interes zanj res še imel in sodišče o ugovoru ni odločalo ažurno, oboje navedeno po pojasnjenem ne more biti odločilno.

8.Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka izpodbijanega sklepa, v kateri je sodišče prve stopnje upnici priznalo stroške odgovora na dolžnikov ugovor po roku z dne 8. 4. 2024. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so bili ti stroški potrebni, saj je posledica nevložitve odgovora priznanje dolžnikovih navedb (prvi odstavek 58. člena ZIZ), upnica pa je odgovor podala upravičeno, saj ji je sodišče ugovor dolžnika po roku vročilo v odgovor.

9.Kot je bilo pojasnjeno zgoraj, zaradi kasnejšega dokončnega poplačila dolga in posledičnega upničinega umika izvršilnega predloga ni več podan pravni interes dolžnika za vsebinsko odločanje o samem ugovoru po roku, kar pa ne pomeni, da utemeljenosti ugovora ni treba presoditi za potrebe odločitve o stroških upničinega odgovora na ugovor. Zgolj na podlagi dejstva, da je sodišče prve stopnje ugovor po roku vročilo upnici v odgovor, in pravila, da v primeru pasivnosti upnika v ugovornem postopku velja domneva resničnosti ugovornih navedb (prvi odstavek 58. člena ZIZ), namreč še ni mogoče zaključiti, ali so bili stroški konkretnega upničinega odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 objektivno potrebni, ali ne. Da bi to ugotovilo, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali bi bil ugovor po roku, če ne bi bilo nato umika izvršilnega predloga zaradi kasnejšega plačila dolga, utemeljen ali ne.

10.Po povedanem je višje sodišče pritožbi zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa z dne 11. 2. 2026 ugodilo, sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče o upničinih stroških odgovora na ugovor po roku z dne 8. 4. 2024 ponovno odloči upoštevaje zgoraj obrazloženo.

11.V ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je v I. točki izreka) pa je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep z dne 11. 2. 2026 potrdilo, saj tudi kakšnih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov ni našlo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12.Odločitev o stroških postopka s pritožbo zoper sklep z dne 11. 2. 2026 se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

K pritožbi zoper sklep z dne 25. 3. 2026

13.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo, da mora upnici v roku 8 dni povrniti 37,33 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

14.Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Kot bistveno navaja, da je sodišče s sklepom z dne 26. 8. 2025 ustavilo predmetno izvršbo, tako da že iz tega razloga dolžniku ni moč karkoli nalagati v plačilo. Tudi sicer pa je izpodbijani sklep nezakonit. Sodišče je z njim odmerilo priglašene stroške upnice z vlogo z dne 1. 10. 2024. O stroških upnice za navedeno vlogo je sodišče odločilo že z II. točko sklepa z dne 28. 7. 2025, ki pa jo je pritožbeno sodišče na pritožbo dolžnika s sklepom I Ip 924/2025 z dne 9. 9. 2025 razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. Iz vsebine vloge upnice z dne 1. 10. 2024, I 18/2024 izhaja, da je z njo upnica v predmetni zadevi I 18/2024 delno umaknila predlog za izvršbo, ki ga je dne 18. 1. 2024 vložila zoper dolžnika zaradi izterjave 2.552,45 EUR s pripadki, in sicer za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR, vztraja pa pri izvršbi za ves preostanek dolga. Za vlogo je upnica priglasila še stroške, drugega pa v tej vlogi z dne 1. 10. 2024 ni navedla. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pod točko 3 in 4 izhaja, da je sodišče upnici priznalo stroške za delni umik, čeprav je šlo za prisilno in ne za prostovoljno plačilo dolžnika, ker je upnica dne 1. 10. 2024 sodišče obvestila, da je v drugi zadevi I 133/2023 prišlo do preplačila 54,68 EUR in je preplačilo upoštevala v tej izvršilni zadevi, to je I 18/2024. Iz vloge z dne 1. 10. 2024 ne izhaja, da je upnica dne 1. 10. 2024 v predmetni zadevi sodišče kakorkoli obveščala, da naj bi se znesek prisilne izvršbe 54,68 EUR nanašal na preplačilo v zadevi I 133/2023. Tako ni jasno, od kod sodišču vsebina te vloge, kot jo opisuje v 3. točki obrazložitve tega sklepa, saj take vsebine vloge z dne 1. 10. 2024 upnica ni podala. Tako je moč zaključiti, glede na stališče pritožbenega sodišča v sklepu I Ip 924/2025 z dne 9. 9. 2025, da upnica ni upravičena do povračila stroška za vlogo z dne 1. 10. 2024 v tem postopku, zato sodišče ni imelo nobene podlage, da ji ta strošek prizna. Sodišče nedopustno želi na vsak način upnici priznati stroške, tudi z obrazložitvijo potrebnosti stroška, ki se sploh ne nanaša na vsebino vloge, s katero je sodišče stroške upnici priznalo. Dolžnik meni, da je tako postopanje sodišča popolnoma nesprejemljivo. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

15.Upnica v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

16.Pritožba ni utemeljena.

17.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

18.Napadena odločitev se nanaša na stroške upničine vloge - delnega umika z dne 1. 10. 2024, s katerim je upnica utesnila izvršbo za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR. O priglašenih stroških je sodišče prve stopnje pravilno odločalo kljub temu, da je bila predmetna izvršba že ustavljena, nasprotni pritožbeni očitek ni utemeljen.

19.Kot je višje sodišče pojasnilo že v svojem sklepu I Ip 924/2025 z dne 9. 9. 2025, izdanem v obravnavani zadevi, je po stališču sodne prakse

pri presoji (ne)potrebnosti stroškov za delni umik treba razlikovati med primerom, ko upnik utesni izvršbo zaradi dolžnikovega prostovoljnega plačila, za katerega sodišče ne more vedeti že na podlagi podatkov v spisu, in primerom, ko gre za prisilno poplačilo, s strani dolžnikovega dolžnika oziroma izvršitelja. V zadnjem primeru stroškov delnega umika načeloma ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo, vendar pa po naravi stvari to lahko velja le, če gre za prisilno poplačilo v sami izvršilni zadevi, v kateri je bil podan delni umik.

Dolžnik pa v obravnavani zadevi v pritožbi ne izpodbija, da je upnica delni umik z dne 1. 10. 2024 za dne 23. 9. 2024 plačanih 54,68 EUR podala zaradi prisilnega poplačila, opravljenega v drugi izvršilni zadevi, in sicer v zadevi I 133/2023. V navedeni izvršilni zadevi I 133/2023 je namreč prišlo do preplačila za znesek 54,68 EUR in je zato to preplačilo upnica upoštevala v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024 ter na ta račun podala delni umik. Ker je bil torej konkretni delni umik z dne 1. 10. 2024 sicer res vložen zaradi prisilnega poplačila, a ne v obravnavani izvršilni zadevi I 18/2024, temveč v zadevi I 133/2023, je treba v zvezi s to vlogo nastale stroške šteti kot potrebne stroške v smislu petega odstavka 38. člena ZIZ. Brez navedene upničine vloge namreč sodišče samo ne bi moglo šteti, da naj se po volji upnice prisilno preplačilo iz zadeve I 133/2023 upošteva v predmetni zadevi I 18/2024, dolžnik pa bi moral navedeno plačilo, če ne bi bilo delnega umika, uveljavljati z ugovorom, s čimer bi nastali le dodatni stroški. Navedenega ne spremeni niti okoliščina, da v predmetni vlogi z dne 1. 10. 2024 upnica ni izrecno pojasnila, da delni umik podaja zaradi preplačila v zadevi I 133/2023 (je pa po spisovnih podatkih po pozivu sodišča to pojasnila v svoji drugi, prav tako dne 1. 10. 2024 vloženi vlogi). Bistveno je, da če upnica delnega umika ne bi podala, sodišče preplačila v zadevi I 133/2023 ne bi moglo samoiniciativno upoštevati kot delnega plačila terjatve, uveljavljane v predmetni zadevi I 18/2024.

Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje stroške postopka s pritožbo zoper sklep z dne 25. 3. 2026 (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Na primer VSL sklep I Ip 661/2025 z dne 2. 7. 2025, VSL sklep I Ip 1713/2020 z dne 20. 1. 2021, VSL sklep I Ip 714/2018 z dne 29. 3. 2018 in drugi.