Jedro

Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo.

Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. odvzelo prepovedano drogo konopljo, in sicer 30 rastlin prepovedane droge konoplje in 3007,68 g posušenih rastlinskih delcev prepovedane droge konoplje, ter pripomočke za izdelavo prepovedanih drog, kar vse je bilo obdolžencu zaseženo pri hišni preiskavi z dne 26. 8. 2019. Višje sodišče v Celju je pritožbi obdolženca in njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni, obdolženca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sklep so obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona vložili zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, oziroma spremeni tako, da se predlogu za vrnitev zaseženih predmetov z dne 14. 9. 2022 ugodi in se zaseženi predmeti vrnejo.

3. Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Meni, da zagovorniki s sklicevanjem na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 54405/2020 z dne 28. 2. 2023 niso izkazali, da je od odločitve Vrhovnega sodišča v predmetni zadevi mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Temeljni pogoj za vsebinsko obravnavo zahteve po njenem stališču zato ni izpolnjen. Zagovorniki so že v pritožbi uveljavljali kršitev kazenskega zakona z navedbo, da konoplja ni prepovedana droga, kar ne drži, in kar je po oceni vrhovne državne tožilke utemeljeno zavrnilo že višje sodišče. Zatrjevanih kršitev iz 7., 9. in 11. točke prvega odstavka Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zagovorniki v pritožbi niso konkretizirali, zato zahteva v tem delu ne izpolnjuje pogoja izčrpanosti pravnega sredstva. Vrhovna državna tožilka zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki so se o njem izjavili ter vztrajali pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, zaradi kršitev kazenskega zakona ali zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ali zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Vložniki se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo na Enotno konvencijo o mamilih (v nadaljevanju Konvencija)1 in opozarjajo, da po njej rastlina konoplja ni prepovedana droga, pač pa so prepovedani le njeni produkti. Ocenjujejo, da je uvrstitev rastline konoplje na seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog (v nadaljevanju Uredba), sprejete na podlagi Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD), v nasprotju z mednarodnim pravom. Konvencija še vedno ni prevedena v slovenski jezik, uvrstitev konoplje kot rastline na seznam skupin prepovedanih drog pa je posledica njenega netočnega tolmačenja. Ker rastlina konoplja po mednarodnem pravu ni prepovedana droga, je bil njen odvzem po oceni vložnikov obdolžencu nezakonit, nezakonit pa naj bi bil tudi odvzem pripomočkov za izdelavo prepovedanih drog, saj gre za obdolženčeve osebne stvari, katerih posest ni prepovedana. Vložniki se v zahtevi sklicujejo tudi na sklep II Kp 54405/2020 z dne 28. 2. 2023, s katerim je Višje sodišče v Ljubljani odločilo, da se konoplja ne odvzame. Menijo, da je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotavljanje enotne sodne prakse.

7. Vrhovno sodišče je ocenilo, da s povzetimi navedbami, s katerimi vložniki smiselno uveljavljajo kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, zahteva za varstvo zakonitosti izpolnjuje pogoje, ki jih predpisuje prvi odstavek 420. člena ZKP za presojo tako imenovanih drugih odločb, zato je zahtevo vsebinsko obravnavalo.

8. Zoper obdolženca je tekel kazenski postopek na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva v Celju, ki ga je bremenila izvršitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po umiku obtožbe je sodišče prve stopnje izdalo sklep o ustavitvi kazenskega postopka, o odvzemu prepovedane droge in sredstev za njeno izdelavo pa odločilo s posebnim sklepom, ki ga obdolženčevi zagovorniki izpodbijajo z zahtevo za varstvo zakonitosti. Nižji sodišči sta odvzem utemeljili z navedbo, da je rastlina konoplja prepovedana (in ne morebiti samo njeni deli ali snovi, izdelane na njeni osnovi), odvzeli pa sta tudi predmete, namenjene njenemu pridelovanju.

9. Drži, kar sta ugotovili nižji sodišči, da je tudi sama rastlina konoplja (in ne le njeni ekstrakti in smola) uvrščena v skupino II Seznama skupin prepovedanih drog, ki je sestavni del Uredbe. Vložniki zahteve pa menijo, da je taka ureditev v nasprotju z mednarodno pogodbo, ki zavezuje Republiko Slovenijo. Opozarjajo na 1. člen Konvencije, ki vsebuje definicije relevantnih pojmov. Izraz "konoplja" označuje cvetne ali sadne vršičke rastline konoplje (z izjemo semen in listov, ki vršičkov nimajo), iz katerih smola ni bila iztisnjena, ne glede na njihovo uporabo; izraz "rastlina konoplja" označuje vse rastline iz rodu konoplje; izraz "konopljina smola" pa izločeno smolo, surovo ali prečiščeno, pridobljeno iz rastline konoplje. Na seznam prepovedanih mamil, ki je priloga Konvenciji, so uvrščeni le konoplja (ne pa rastlina konoplja), konopljina smola ter konopljine tinkture in ekstrakti, v tem pa vložniki vidijo nasprotje med Uredbo in Konvencijo.

10. Po 8. členu Ustave RS morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno uveljavljenimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Vrhovno sodišče je moralo glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti presoditi, ali držijo navedbe zagovornikov, da Uredba nasprotuje določilom Konvencije. Očitki se izkažejo za neutemeljene. Citiran pomen pojmov in seznam prepovedanih mamil po Konvenciji namreč ne pomeni, da države, ki so Konvencijo ratificirale, ne bi smele prepovedati rastline konoplje v celoti. Po 2. členu Konvencije so glede mamil iz seznama države članice zavezane h konvencijsko predpisanim ukrepom. Skladno s točko c) 4. člena Konvencije morajo proizvodnjo, pridelavo, izvoz, uvoz, posredovanje, prodajo, uporabo in posest mamil omejiti na medicinske in znanstvene namene. Na ta način je urejen minimalni obseg kontrole mamil, h kateremu so države pogodbenice zavezane, kar pa jim ne preprečuje, da ne bi določenih področij uredile strožje, kot to zahteva Konvencija. Konvencija države zavezuje k spodnji meji regulacije, ne onemogoča pa jim, da se ne bi mogle odločiti za bolj restriktivne ukrepe. Tudi drugi odstavek 28. člena Konvencije, na katerega se vložniki sklicujejo, ne pomeni, da države pogodbenice rastline konoplje ne bi smele prepovedati. Določa namreč le, da se Konvencija ne uporablja za gojenje konoplje za industrijske namene (vlakna in semena) ali hortikulturne namene. Regulacija mamil, kolikor jo ureja Konvencija, torej ne posega na tovrstno gojenje konoplje. Določb Konvencije ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzemajo vložniki zahteve, da države gojenja konoplje ne bi smele urediti drugače oziroma strožje ter prepovedati gojenja konoplje v splošnem. Nasprotno, po prvem odstavku 22. člena Konvencije lahko država zaradi varovanja javnega zdravja in blaginje ter preprečevanja razširjanja nedovoljenega prometa z mamili prepove gojenje konoplje, po tretjem odstavku 28. člena Konvencije pa lahko sprejme potrebne ukrepe, za preprečevanje neupravičene rabe in nedovoljenega prometa z listi konopljine rastline.2

11. Glede na veljavno slovensko ureditev je neutemeljeno tudi zavzemanje vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče presojati namen, s katerim je bila odvzeta konoplja gojena in da je lahko regulirana le, če preseže mejno vrednost THC nad 1%. Prepovedana je namreč tudi t.i. industrijska konoplja, ki ni ločena rastlinska vrsta, pač pa poseben botanični razred vrste Cannabis sativa L., prav tako pa je za vprašanje, ali gre za prepovedano drogo, nepomembno, kakšna je vsebnost snovi THC.3 Po 9. členu ZPPPD je gojenje konoplje v prehrambene in industrijske namene dovoljeno le pod pogojem posebnega dovoljenja pristojnega ministrstva, pri čemer vložniki niti ne zatrjujejo, da bi ga obdolženec imel, glede na zakonske pogoje za (legalno) gojenje konoplje pa so nerelevantne tudi njegove navedbe o tem, da si je z njo lajšal zdravstvene težave. Prav tako za predmetno zadevo ni relevantno sklicevanje zagovornikov na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 53364/2012 z dne 28. 1. 2016, saj je v njej Vrhovno sodišče zavzelo stališče glede zakonskega znaka "proizvodnje", nima pa sodba razlogov glede zasega prepovedane droge.

12. Z izpodbijanim sklepom je sodišče poleg prepovedane droge konoplje obsojencu odvzelo tudi v izreku prvostopenjskega sklepa naštete pripomočke za izdelavo prepovedanih drog, in sicer več žarnic z deflektorjem, ventilatorjev, šotor za vzgojo rastlin, tokovni ojačevalnik, več industrijskih filtrov, razvlaževalec, več vodnih črpalk, digitalni vlagomer, digitalni tehtnici in strojček za vakuumsko pakiranje. Vložniki nezakonitost odvzema ostalih predmetov utemeljujejo z navedbo, da ne gre za predmete, ki so bili uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, saj sodišče znakov kaznivega dejanja v predmetnem postopku, ki se je končal s sklepom o ustavitvi kazenskega postopka, ni ugotovilo. Navajajo, da gre za obdolženčeve osebne predmete. Ocenjujejo, da je bilo z odvzemom predmetov kršeno načelo domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Ker se postopek ni končal z obsodilno sodbo, sodišče ne bi smelo odvzeti predmetov, ki sami po sebi niso prepovedani oziroma nezakoniti.

13. Podlaga za odvzem predmetov v primeru, ko se kazenski postopek konča s sklepom o ustavitvi postopka, je določena v prvem odstavku 498. člena ZKP, po katerem se predmeti, ki se po kazenskem zakonu smejo ali morajo vzeti, vzamejo tudi tedaj, kadar se kazenski postopek ne konča s sodbo, s katero se obdolženec spozna za krivega, če je nevarno da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje ali če to zahtevajo koristi splošne varnosti ali razlogi morale. Poseben sklep o tem izda organ, pred katerim je tekel postopek takrat, ko je bil postopek končan oziroma ustavljen (drugi odstavek 498. člena ZKP). Po petem odstavku 186. člena KZ-1 se prepovedane droge, nedovoljene snovi v športu, sredstva ali sestavine, ki omogočajo uporabo nedovoljenih postopkov v športu, in sredstva za njihovo izdelovanje vzamejo. Vrhovno sodišče je že presodilo, da pomeni določba petega odstavka 186. člena KZ-1 pravno podlago za odvzem predmetov le v primeru obsodilne sodbe, medtem ko je podlaga za odvzem predmetov v primeru drugačnega izida postopka urejena v 498. členu ZKP, pri čemer so posledice ukrepov iz materialnega in postopkovnega zakona vsebinsko enake.4

14. Sodišči sta se pri utemeljitvi izpodbijanega sklepa sklicevali (tudi) na določbo 498. člena ZKP, ki nedvomno predstavlja pravilno pravno podlago za odvzem droge, ki je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščena na Seznam skupin prepovedanih drog. Enako pa velja tudi za pripomočke, ki jih je obdolženec potreboval za gojenje in pridelavo prepovedane droge konoplje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pomeni skupek naštetih predmetov laboratorij za njeno gojenje. Ni dvoma, da gre za predmete, ki niso prepovedani, na kar v zahtevi opozarjajo vložniki, vendar je sodišče ocenilo, da njihov dosedanji način rabe predstavlja nevarnost, da bi bili uporabljeni za kaznivo dejanje, in bi bila drugačna odločitev v nasprotju s koristmi splošne varnosti in morale. Povzete utemeljitve potrebnosti odvzema vložniki v zahtevi konkretizirano ne izpodbijajo, pač pa odločitvi sodišča nasprotujejo le na načelni ravni, ker da se postopek ni končal z obsodilno sodbo, odvzeti predmeti pa sami po sebi niso prepovedani. Z navedbami vložniki niso utemeljili kršitve določbe prvega odstavka 498. člena ZKP, zato z njimi ne morejo uspeti.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti niso utemeljene, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961 je začela veljati 13. 12. 1964. SFRJ jo je ratificirala 27. 8. 1963, dne 23. 6. 1978 pa je ratificirala tudi Protokol o spremembi Enotne konvencije o mamilih (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 2/64, 3/78). Slovenijo Enotna konvencija o mamilih iz leta 1961, kot je bila spremenjena s Protokolom o spremembi Enotne konvencije o mamilih z dne 25. 3. 1972, zavezuje na podlagi Akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 8/92). 2 Podobno je Ustavno sodišče RS že presodilo, da uvrstitev konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog ne pomeni prestopa meje proste presoje o tem, katera nevarna ravnanja se opredelijo kot kazniva, pri čemer je ravno Konvencija tista, ki države zavezuje k predpisovanju kaznivosti ravnanj v zvezi s konopljo (odločba U-1-335/02 z dne 24. 3. 2005, tč. 21). 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 26405/2018 z dne 12. 5. 2023, I Ips 32478/2016 z dne 28. 1. 2021 in I Ips 135/2006 z dne 28. 6. 2007. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28155/2010 z dne 11. 4. 2013, tč. 19.