Jedro

Pogodba, ki jo sklene poslovno omejeno sposobna oseba (za kar v obravnavanem primeru gre), je izpodbojna in torej ne nična.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila zahtevo tožnice, da ji A. d.o.o. v celoti odpiše terjatve po računih št. RM13-030951 v znesku 518,28 EUR z dne 5. 1. 2013, št. RM13-156899 v znesku 30,74 EUR z dne 5. 2. 2013, št. RM13-276562 v znesku 335,40 EUR z dne 5. 3. 2013 in še odločila, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedla, da je v skladu z 218. členom Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) ugotavljala, ali je tožnica dolžna plačati A. opravljene storitve po v izreku navedenih zneskih. Plačilu storitev je tožnica nasprotovala iz razloga, ker pogodba za opravo storitev ni veljavna (tožnica je mladoletna oseba, ki je sklenila naročniško razmerje brez vednosti zakonite zastopnice, njen podpis na pogodbi pa je ponarejen). A. je temu nasprotoval. Po opravljenem postopku je toženka ugotovila, da je tožnica podpisala naročniško pogodbo in aneks, s katero se je A. zavezal nuditi tožnici tam navedene storitve, tožnica pa je prejela tudi telefon, o čemer ni spora. Prav tako ni spora o tem, da je tožnica storitve uporabljala. Sporna je sklenitev naročniškega razmerja. Pogoj za veljavnost oziroma sklenitev naročniškega razmerja v primeru, ko gre za mladoletno osebo, je skladno s poroštveno izjavo podpis starša. Iz poroštvene izjave izhaja, da jo je podpisala zakonita zastopnica oziroma mama tožnice, ki to zanika in se sklicuje na poneverbo. V predkazenskem postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je poroštveno izjavo podpisal, toženka pa je dobila tudi pojasnilo od PP Laško, da grafološka analiza podpisa ni mogoča, ker ni originala listine. Enako je odgovorilo tudi Združenje grafologov Slovenije. V postopku res ni bilo ugotovljeno, kdo je poroštveno izjavo podpisal, vendar pa sta bila pred spornimi tremi računi izdana račun z dne 5. 11. 2012 in z dne 5. 12. 2012, ki sta bila v celoti plačana iz transakcijskega računa mame oziroma zakonite zastopnice. Četudi je oba računa plačala tožnica sama, plačilo obeh računov ni moglo ostati neznano zakoniti zastopnici, saj sta bila plačana iz njenega bančnega računa. Zakonita zastopnica je tako imela možnost, da ugovarja že prvemu ali/in drugemu računu po sklenitvi naročniškega razmerja (ta je bil izdan v znesku 5,63 EUR, drugi pa v znesku 29,25 EUR). Tema računoma pa bi lahko ugovarjala že sama tožnica, če je vedela, da poroštvena izjava ni bila podpisana (tožnica namreč trdi, da je ni vrnila). Toženka je še ugotovila, da je zakonita zastopnica ugovarjala obstoju naročniškega razmerja 23. 1. 2013, po prejemu računa za december 2012. Višina tega računa je znašala 518,28 EUR. Obstoju oziroma veljavnosti sklenjenega naročniškega razmerja je torej zakonita zastopnica začela ugovarjati šele po prejemu izredno visokega računa. Ker se spor nanaša na podlago za izdajo računov, ne pa na njihovo višino, bi tožnica morala ugovarjati veljavnosti naročniškega razmerja že po izdaji prvega računa. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da je zakonita zastopnica vedela za sklenjeno naročniško razmerje že 5. 11. 2012, ko je bil izdan prvi račun. Ker pa je tekom postopka A. ponudil poravnalni predlog, na podlagi katerega bi bila lahko pogodba v delu razveljavljena, ki ga zakonita zastopnica ni sprejela, pa je toženka še zaključila, da slednja tudi s tem posredno priznava obstoj naročniškega razmerja.

2. Tožnica je v tožbi navedla, da je toženka odločila nezakonito. Uvodoma je povzela potek dosedanjega postopka in še navedla, da je bil tekom postopka pred toženko zoper tožnico izdan sklep o izvršbi zaradi poplačila računa in ostalih stroškov, ki naj bi nastali A. Toženkina odločitev je nezakonita iz vseh treh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zakonita zastopnica je namreč izvedela za sklenjeno naročniško razmerje šele po prejemu računa v znesku 518,28 EUR. Poudariti je treba, da je prva dva računa (prvi v znesku 5,63 EUR in drugi v znesku 29,25 EUR) poravnala tožnica sama z maminega računa, brez njene vednosti. Zakonita zastopnica tega manjka na računu ni opazila, ker gre za relativno majhna zneska. Iz tega pa zato tudi ni mogoče zaključiti, da se zakonita zastopnica tožnice s tem, ko ni reklamirala že prvih dveh računov, ki sta bila tudi plačana, strinja ne le s tema dvema računoma, temveč tudi s spornimi računi. Posledično je zato napačen tudi zaključek, da je zakonita zastopnica posredno pristala na obstoj naročniškega razmerja s tem, ko je reklamirala šele prvi izredno visok račun. Kot ugotavlja že toženka, je pogoj za veljavno sklenitev naročniškega razmerja podpisana poroštvena izjava. S tako izjavo A. ne razpolaga in zato razmerje ni bilo sklenjeno. Tožnica se ne strinja, da podpisa ni mogoče grafološko oceniti in ponovno predlaga postavitev izvedenca grafologa, poleg tega pa je smiselno, da sodišče samo pogleda podpis zakonite zastopnice na ustni obravnavi in sporni podpis na izjavi, ki se nedvomno razlikujeta. Nelogična je tudi odločitev toženke, da po tem, ko se v predkazenskem postopku ni ugotovilo, da je izjavo podpisala zakonita zastopnica in A. pozvala, da preuči možnost, da sledi celotni zahtevi tožnice, zavrne njeno zahtevo po odpisu terjatev iz računov. Predlagala je, da sodišče po potrebi zasliši uslužbenko A. in jo sooči, ker je v pisni izjavi navedla, da je tožnica prišla skleniti pogodbo z zakonito zastopnico, na ustni obravnavi pa se tega ni več spomnila. Ker je nesporno, da poroštvene izjave zakonita zastopnica tožnice ni podpisala, naročniško razmerje ni bilo sklenjeno. Tožnica je predlagala, da sodišče tožbo spremeni tako, da zahtevi tožnice ugodi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe, opisala potek postopka, pri čemer zatrjevanje tožnice, da je podpis na poroštveni izjavi ponarejen, toženka razume kot način njene obrambe. Tožnica nima prav, da je dovolj že dejstvo, da se ne da ugotoviti, da je poroštveno izjavo podpisala zakonita zastopnica, saj se tudi z gotovostjo ne da ugotoviti, da je ni. Sicer pa sta tožnica in njena zakonita zastopnica hote in vede koristili storitve še dva meseca po reklamaciji, kljub temu, da sta obe že najmanj takrat vedeli za obstoj spornega naročniškega razmerja. Toženka je še navedla, da tudi morebitna nepooblaščena uporaba bančne kartice s strani tožnice ne more ekskulpirati zakonite zastopnice za plačilo obveznosti. Interes za morebitno ponarejanje podpisa na poroštveni izjavi pa je bil nedvomno večji na strani tožnice, ki je takšno naročniško razmerje želela skleniti in pridobiti nov telefonski aparat kot na strani stranke z interesom. Toženka je še dodala, da če bi se ugotovilo, da bi bilo naročniško razmerje nično oziroma pravilno izpodbojno, to ne bi pomenilo drugačne odločitve, ker bi v takem pravilu nastopila pravila vračanja v skladu z Obligacijskim zakonikom in bi tožnica stranki z interesom morala vrniti nazaj vse storitve in terminalsko opremo, tožnici pa bi bili povrnjeni vsi plačani računi z obrestmi. Ker se porabljenih storitev po naravi stvari ne more povrniti in vzpostavitev v prejšnje stanje ni mogoča, bi to pomenilo, da je stranka z interesom upravičena do njihovega poplačila v denarnem nadomestilu, kar pa je enaka posledica kot izhaja iz odločbe. Predlagala je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo navedel, da so pogoji za sklenitev naročniškega razmerja navedeni na spletni strani, da se vsi njihovi zaposleni natančno držijo avtorizacijskih pravil pri sklepanju pogodb. Nedvomno je bila zakonita zastopnica prisotna pri podpisu pogodbe, podpisala je poroštveno izjavo. Zakonita zastopnica je reklamirala šele račun z dne 5. 1. 2013 v znesku 518,28 EUR. Tožnica je tudi po podani reklamaciji še naprej uporabljala storitve, kar izkazujeta računa z dne 5. 2. 2013 in z dne 5. 3. 2013. Navedbe tožnice so pavšalne in nedokazljive. Predlagala je zavrnitev tožbe, tožnici pa naj sodišče naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V predmetni zadevi tožnica izpodbija odločbo, s katero je toženka zavrnila zahtevo tožnice, da ji A. d.o.o. v celoti odpiše terjatve po računih št. RM13-030951 v znesku 518,28 EUR z dne 5. 1. 2013, št. RM13-156899 v znesku 30,74 EUR z dne 5. 2. 2013, št. RM13-276562 v znesku 335,40 EUR z dne 5. 3. 2013. Pri reševanju te zadeve se je oprla na 217. in 218. člen ZEKom-1, ki predpisujeta pristojnost toženke za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij ter postopek reševanja spora.

8. Iz izpodbijane odločbe in tožbe izhaja, da je med strankami sporno, ali je bilo naročniško razmerje sploh veljavno sklenjeno, glede na to, da je pogodbo sklenila mladoletna tožnica (ob podpisu pogodbe stara 16 let), po zatrjevanju tožnice in njene zakonite zastopnice pa slednja poroštvene izjave, ki je potrebna za veljavno sklenitev tovrstnega naročniškega razmerja, ni podpisala. Tožnica zato meni, da je sklenjena pogodba nična, zaradi česar ji za opravljene storitve (to, da so bile storitve, ki so bile tožnici zaračunane, opravljene, pa ni sporno) od trenutka, ko je zakonita zastopnica izvedela za sklenitev naročniškega razmerja in reklamirala račun z dne 5. 1. 2013, ni treba plačati.

9. Toženka je svojo odločitev o veljavno sklenjenem naročniškem razmerju sprejela na podlagi ugotovitev, ki izhajajo iz izvedenega postopka, in sicer: - da res ni možno ugotoviti, ali je zakonita zastopnica poroštveno izjavo podpisala ali ne, vendar pa, - da sta bila pred spornim prvim računom z dne 5. 1. 2013 izdana že dva računa, ki sta bila plačana s transakcijskega računa zakonite zastopnice tožnice in ki nista sporna, iz česar sledi, da je zakonita zastopnica morala vedeti, da sta bila računa izdana, saj sta bila tudi plačana, izdaja računov pa po splošno znanih dejstvih predpostavlja tudi predhodno sklenjeno naročniško razmerje, in - da bi lahko predhodno izdanima računoma (račun z dne 5. 11. 2012 in z dne 5. 12. 2012) ugovarjala tudi tožnica sama, če je vedela, da k pogodbi poroštvena izjava ni bila dana (kot to sama zatrjuje). Posredni pristanek na obstoj sklenjenega naročniškega razmerja pa po mnenju toženke kaže tudi (šele) reklamacija računa z dne 5. 1. 2013 v znesku 518,28 EUR, ob tem, da sta zneska po prejšnjih računih znašala ''le'' 5,63 EUR in 29,25 EUR.

10. Sodišče se s takim zaključkom toženke v celoti strinja in hkrati zavrača ugovor tožnice o neskladju med navedenimi razlogi za odločitev, saj je toženka, upoštevaje neizkazano trditev o nepodpisani poroštveni izjavi (v postopku namreč ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je podpis na poroštveni izjavi ponarejen), in glede na druge nesporno ugotovljene okoliščine prišla do za tožnico spornega zaključka o veljavno sklenjeni pogodbi.

11. Na drugačen zaključek tudi ne more vplivati ugovor tožnice, da za plačilo prvih dveh računov (prvi v znesku 5,63 EUR in drugi v znesku 29,25 EUR) zakonita zastopnica ni vedela, ker jih je tožnica sama plačala z računa zakonite zastopnice, zaradi česar ni mogoče trditi, da je zakonita zastopnica za obstoj razmerja vedela in ga sprejela, saj – kot je tožnici pojasnila že toženka – bi lahko tudi tožnica sama reklamirala že prva dva računa oziroma preprečila vklop storitev, če je bila predložena poroštvena izjava ponarejena oziroma če le-te tožnica sploh ni predložila, kot zatrjuje.

12. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim navajanjem o ničnosti sklenjene pogodbe glede na mladoletnost tožnice in neizkazane (podpisane) poroštvene izjave zakonite zastopnice tožnice. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (prvi odstavek 41. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Poslovno omejeno sposobna oseba sme brez dovoljenja svojega zakonitega zastopnika sklepati samo tiste pogodbe, katere ji dovoljuje sklepati zakon (drugi odstavek 41. člena OZ). Druge pogodbe takih oseb so izpodbojne, če so sklenjene brez dovoljenja zakonitega zastopnika, vendar pa lahko ostanejo v veljavi, če jih ta pozneje odobri (tretji odstavek 41. člena OZ). Že iz citirane določbe izhaja, da je pogodba, ki jo sklene poslovno omejeno sposobna oseba (za kar v obravnavanem primeru gre), izpodbojna in torej ne nična. To določa tudi 94. člen OZ. Kot pa je tožnici pojasnila že toženka v odgovoru na tožbo, pa so posledice v primeru razveljavitve take pogodbe, da je treba vrniti, če je bilo kaj izpolnjeno; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo (96. člen OZ). V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnica prejela telefon in da so bile storitve opravljene. Tožnica bi torej morala stranki z interesom vrniti telefon, ker pa oprave storitev ni možno vrniti, bi bilo treba zanje dati ustrezno denarno nadomestilo, torej za njih plačati. To pa pomeni, da bi v takem primeru potencialno tudi nastopila enaka posledica, kot je nastopila sedaj v tem postopku zaradi zavrnitve odpisa terjatev po spornih računih. Ker pa tožnica ni uspela izkazati, da pogodba ni veljavno sklenjena (glej 9. in 10. točko obrazložitve), za odločitev v tem upravnem sporu to vprašanje niti ni relevantno. Lahko pa tožnica to vprašanje uveljavlja (še) v sodnem postopku, kot to določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1. Reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka 217. člena ZEKom-1 namreč ne posega v morebitno sodno pristojnost. 13. Ob povedanem pa sodišče tudi ne bo sledilo predlogu tožnice za postavitev izvedenca grafologa in zaslišanju priče uslužbenke A., saj izvedba predlaganih dokazov ne bi vplivala na odločitev v zadevi.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani upravni akt pa je na zakonu utemeljen, zaradi česar je tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

15. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne. Stranka z interesom pa je uveljavljala zgolj povračilo sodne takse za odgovor na tožbo. Ker sodna taksa za odgovor stranke z interesom na tožbo ni določena, sodišče stranki z interesom ni priznalo nobenih stroškov.