Jedro

Glede na to, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o poslovnem sodelovanju 22. 3. 2013, ki je prenehala veljati s 30. 6. 2013 in glede na to, da je tožnica 15. 4. 2013 na toženo stranko naslovila dopis, da odpravi kršitve, bi morala tožnica ravnati skladno z določili 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR-1. Ker tožena stranka ni v 8 delovnih dneh izpolnila svoje obveznosti oziroma odpravila kršitve, bi morala tožnica v nadaljnjih 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odprave kršitve zahtevati sodno varstvo, torej vložiti tožbo. Tožnica je vložila tožbo 24. 6. 2013, kar je prepozno, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba tožnice zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica v pritožbi izpodbija sklep v celoti iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče bi lahko sprejelo sklep, da se tožba zavrže že brez obravnave po prejemu tožbe, ne pa da je tožnica trepetala za svojo usodo tako dolgo obdobje. Tožnica ni uspela opredeliti časa in imena ljudi, na katere se je obračala pred in tudi po odvedi, da bi potrdili, da je tudi v času po preteku tega roka še imela možnost dokazati, da ima delovno razmerje sklenjeno in da ji pripadajo vsi dohodki. Tožnica navaja, da je bila A.A. vrsto let pred njo zaposlena še na starem mejnem prehodu B., sprva kot čistilka, kasneje pa se je priučila in opravljala dela in naloge špediterja. Tožnica je v bistvu toženi stranki delala uslugo, ko je podpisala pogodbo o poslovnem sodelovanju kot s.p.. Tožnica je vedno podpisovala nove neugodne anekse k pogodbi in se strinjala tudi z vsemi premestitvami delovnega mesta, saj je delala na mejnih prehodih MP B., MP C., MP D., celo 125 km se je vozila na MP E.. Delo se v skladu z zakonodajo lahko opravlja na različnih krajih in v različnih pravnih oblikah. V Zakonu o delovnih razmerjih je določeno, da če v razmerju obstajajo elementi delovnega razmerja, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava. Delovno razmerje je, če se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces in v njem opravlja delo za plačilo, osebno in nepretrgano po navodilih delodajalca. Delavka je delala delo v organiziranem delovnem procesu, opravljala je delo osebno in bila pod nadzorom delodajalca. Tožena stranka je v dopisu odpovedi z dne 22. 3. 2013 napisala vnaprej, saj je bil dopis oddan na pošto šele 11. 4. 2013. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in navaja, da je nekorektno, da pooblaščenka tožnika sodišču očita, da bi lahko tožbo zavrglo že brez obravnave. Sodišče je pravilno opravilno narok za glavno obravnavo, tako da je tožnici dalo dodatno možnost, da na prvem naroku poda ustrezne navedbe in predloži ustrezne listinske dokaze, ki bi opravičili tožbo. Pooblaščenka tožnice je tista, ki bi morala poznati na prekluzivne roke za vložitev tožbe glede na uveljavljeno sodno prakso. Tožnica kot dokaz prilaga nekatere sklepe Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki pa le potrjujejo stališče tožene stranke glede prepozno vložene tožbe in pravilno odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo (Pdp 1330/2010). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v povezavi s 366. členom ZPP in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je po svoji pooblaščenki vložila pri toženi stranki pisno zahtevo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja dne 15. 3. 2013 torej še v času trajanja pogodbenega razmerja po pogodbi o poslovnem sodelovanju s toženo stranko. Tožena stranka na pisno zahtevo v 8-dnevnem roku ni odgovorila, tožnica pa je v nadaljevanju vložila tožbo šele 24. 6. 2013, torej prepozno. Tožena stranka je pisno zahtevo tožnice prejela dne 16. 4. 2013 in je rok osmih delovnih dni potekel dne 26. 4. 2013, nadaljnji 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe pa je potekel dne 28. 5. 2013. V zvezi s pritožbenim ugovorom o nepotrebnosti naroka za glavno obravnavo, je res, da bi sodišče prve stopnje lahko tožbo zavrglo brez naroka, vendar je sodišče zlasti v korist tožnice opravilo tudi poravnalni narok in v nadaljevanju na prvem naroku za glavno obravnavo dalo tožnici še možnost, da svojo tožbo dodatno utemelji ter predlaga dodatne dokaze do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče je v zadevi opravilo prvi narok za glavno obravnavo 10. 7. 2014, kjer sta imeli pravdni stranki možnost, da podata svoje dodatne navedbe in predlagata dokaze v zvezi s svojimi trditvami. Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 10. 7. 2014 izhaja, da je sodišče na naroku pravdni stranki, zlasti pa pooblaščenko tožnice pozvalo, da se opredeli glede svojega dopisa z dne 15. 4. 2013, pri čemer je le-ta pojasnila, da je to edini dopis, v katerem je toženo stranko pozvala, da svojo obveznost izpolni. Tako ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora tožnice, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožnica za odpoved pogodbe zvedela dne 22. 3. 2007, ter da je tožena stranka dopis o odpovedi pogodbe z dne 22. 3. 2013 napisala v naprej in je bila pošta oddana šele 11. 4. 2013, kot je to razvidno iz poštnega žiga, to pomeni, da je tožnica lahko prejela pošto šele v petek 11. 4. 2013 in v ponedeljek 15. 4. 2014 (pravilno: 15. 4. 2013). Navedeno ne izhaja iz vse obsežne listinske dokumentacije, pa tudi v kolikor bi tožnica navedene trditve dokazala, bi navedeno pomenilo, da je tožnica prepozno vložila tožbo upoštevaje pri tem določila 2. odstavka 200. člena ZDR-1 iz razloga, ker jo je vložila 24. 6. 2013, kot to izhaja iz dohodne štampiljke sodišča. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da glede na to, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi 22. 3. 2013, ki je prenehala veljati s 30. 6. 2013 in glede na to, da je tožnica 15. 4. 2013 na toženo stranko naslovila dopis, da odpravi kršitve, bi morala tožnica ravnati skladno z določili 1. in 2. odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Ker tožena stranka ni v 8 delovnih dneh izpolnila svoje obveznosti oziroma odpravila kršitve, bi morala tožnica v nadaljnjih 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odprave kršitve zahtevati sodno varstvo, torej vložiti tožbo. Sodišče je ob navedenem pravilno navedlo, da ZDR zaposlenemu daje dve možnosti za uveljavljanje pravic in sicer dokler (domnevno) delovno razmerje traja in zaposleni zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, mora ravnati v skladu s 1. in 2. odstavkom 200. člena ZDR. Ko pa domnevno delovno razmerje preneha, pa bi morala tožnica vložiti tožbo v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za kršitev pravice, pri čemer ji je domnevno delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2013, ko ji je prenehala pogodba o sodelovanju s toženo stranko (3. odstavek 200. člena ZDR-1). Tako je pravilna odločitev sodišča, da je tožnica vložila 24. 6. 2013 tožbo prepozno, na podlagi določil 1. in 2. odstavka 200. člena ZDR. Rok za vložitev tožbe je namreč materialni prekluzivni rok na katerega pazi sodišče po uradni dolžnosti in posledica zamude roka je zavrženje tožbe, kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, prav tako pa njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.