Jedro

Presoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je v sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 18.06.1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 17.02.1999 podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega V.K. iz razlogov 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 374. člena KZ in izreklo, da po 1. odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika proračun.

Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka B.B. je dne 04.05.2000 vložila na Okrožno sodišče v Novi Gorici na škodo pravnomočno oproščenega V.K. zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi na podlagi 2. odstavka 426. člena ZKP, da je bil v navedenih sodbah kršen zakon.

Obtoženi V.K. na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril (po pravnomočnosti napadene sodbe je, kot to sledi iz podatkov spisa, umrl).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP).

Zahteva je vložena skladno z 2. odstavkom 421. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov; ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Vložnica navaja, da je sodišče prve stopnje obtoženega V.K. oprostilo obtožbe zaradi pomanjkanja dokazov, to je iz razloga 3. točke 358. člena ZKP, kaznivega dejanja vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo po 1. odstavku 374. člena KZ. Državna tožilka je obtoženemu očitala, da je kot vršilec dolžnosti komandanta oziroma kot komandant bataljona VOS v nasprotju s pravili mednarodnega prava ukazal odvesti od doma, mučiti in ubiti dve civilni osebi, in sicer 13.12.1943 S.C., dne 03.01.1944 pa I.N. Sodišče prve stopnje je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da ni s potrebno gotovostjo dokazano, da bi obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

Vložnica meni, da v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, o odločilnih dejstvih pa je tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino posameznih listin in zapisnikov: - na listu 22 spisa se nahaja dokument z izjavo obtoženega V.K., ki jo je podal v zvezi z izpodbijanjem pravice prejemanja invalidnine po pokojnem S.C., ki jo je prejemala pokojnikova mati T.C. Sam obtoženec je tu navedel, da je ob koncu leta 1943 poslal posebno patrolo za aretacijo S.C. ter da je bil ta dejansko na domu aretiran in priveden v Š., kjer je bil po nekajdnevnem zasliševanju po nalogu pokrajinskega VOS-a likvidiran. V tej izjavi je obtoženi tudi navedel, da se je med italijansko okupacijo S.C. nahajal nekje na D. Takšna trditev ne izhaja iz nobenega drugega dokumenta ali pričanja. Edino D.P. je v svojem pričanju pred preiskovalnim sodnikom (list 210 spisa, druga stran) to omenila in nato na glavni obravnavi (list 508) pojasnila, da ne ve, od kje ji tak podatek, saj je doma ob pregledu pisem, ki jih ji je pisal C., ugotovila, da se je nahajal v L. Ob tem se za oceno razlogov, pomembnih za odločitev, kot odločilna izkaže njena izpoved, da ji je za C.-jevo smrt povedal prav obtoženi, ki pa je sam to zanikal. Sodišče ni ovrednotilo dokumenta na listu 22 v povezavi s pričanjem D.P., saj ta dokument potrjuje verodostojnost te priče, ki je edino od obtoženca lahko izvedela tudi napačen podatek, da naj bi bil S.C. kot vojak italijanske vojske na D. in tako seveda prav od njega izvedela za usmrtitev C. - za usmrtitev C. ni bilo nikakršnega naloga PK VOS za P., saj ga ni v nobenem arhivu.

Vložnica zatrjuje, da izjave obtoženega na listu 22 ob povezavi z drugimi dokumenti v spisu, ki so iz časa usmrtitve S.C. in ki obtoženega povezujejo s to usmrtitvijo, predstavlja odločilno dejstvo, ki ga sodišče sploh ni ocenilo in s tem povzročilo, da obstaja precejšnje nasprotje med razlogi v sodbi, da ni dokazov, da bi V.K. sodeloval pri usmrtitvi S.C. in navedeno izjavo, ki jo potrjujejo tudi druge listine v spisu: dopis V.M. z dne 19.12.1943, v katerem govori o likvidaciji S.C. (list 41 in 283), pokaže v povsem drugačni luči, kot jih ocenjuje sodišče. S takšnim briskiranjem določenih listin v spisu je prišlo sodišče do sklepa, ki je v popolnem nasprotju z vsebino listin v spisu. Razlogovanje sodišča, da ni mogoče trditi, da bi bil obtoženi avtor poročil, ki ga povezujejo tako z usmrtitvijo S.C. kot tudi z usmrtitvijo I.N. (list 41 oziroma 283 in list 78 oziroma 340 spisa), pa je pripeljalo do napačnega sklepa, da obtoženi ni povezan z obema usmrtitvama. Sodišče je tako v nasprotju s podatki, zapisniki in listinami v spisu ocenilo ne le to, da obtoženec ni dejanski pisec poročil, pač pa tudi da ni avtor teh poročil in da torej niso bila pisana v njegovem imenu.

Upoštevanje listin in zapisnikov o pričanjih pokaže, da so razlogi sodišča v nasprotju s temi podatki: - priča Z.M. je ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (list 187 spisa) pojasnil, da je poročila v V.-jevem imenu večkrat pisal Ve. iz C., ki je pisal tudi na pisalni stroj. V zvezi s to izpovedbo bi moralo sodišče oceniti listino na listu 265 oziroma 345 listu spisa, ki jo je napisal namestnik komandirja Ve., ko je poročal o likvidaciji Z.P. V tem primeru je Ve. podpisal sebe in ne komandanta V. Iz tega naj bi sledil sklep, da je Ve. podpisal sebe, ko je pisal v svojem imenu in V., ko je pisal v njegovem imenu in po njegovem naročilu; - Z.M. je v svoji izpovedbi še navedel, da mu je M.P. povedal, da je V.K. izvršil likvidacijo nekega sergenteja (S.C. je imel tak čin v italijanski vojski) na lastno roko; - upoštevati je ob tem pismo V. M.-ju (P.) z dne 24.01.1944 na listu 269 spisa. Gre za pismo V.K., ki ga je v imenu slabo pismenega obtoženca pisala njegova sestra S.M.K., kar je tudi potrdila na glavni obravnavi (list 500 spisa). Iz tega izhaja, da je bila takrat obtoženčeva praksa, da je pisma in poročila po njegovem naročilu v njegovem imenu pisal kdo drug, pa ta pisanja zato niso bila nič manj njegova. Sodišče v razlogih sodbe tako ni ocenilo odločilne okoliščine, kot je v tej luči pismo obtoženca M.P. - v enaki luči je treba ocenjevati dopis VOS za I. okrožje z dne 14.01.1944 namenjen PK VOS za P. - OV. M. (list 89 oziroma 371 spisa), ki ga je napisal Z.M. in iz katerega je razvidno, da je V. aretiral N., ter da bo o tem sam poročal, kar je s poročilom, napisanem v njegovem imenu, tudi storil - list 79 oziroma 340 spisa. Razlogovanje sodišča, da dokumenta o likvidaciji I.N. (list 340 spisa) v imenu obtoženca ni mogel pisati Ve., ker je bil takrat na Č.v. (list 344 spisa), je spet napačno, ko iz tega (sodišče) izvede sklep, da obtoženi ni avtor tega poročila. Natipkano poročilo komandanta V. na listu 340 je treba ocenjevati v povezavi s pričanjem Z.M., z njegovim poročilom na listu 89 oziroma 371 spisa. Če bi sodišče vse te dokaze oziroma listine in zapisnike analiziralo in upoštevalo njihovo medsebojno povezavo, bi prišlo do pravilnega sklepa, da je avtor dokumenta na listu 340 spisa V.K., ne glede na to, ali ga je natipkal sam ali kdo drug v njegovem imenu. Ker sodišče tega ni storilo, razlogi v sodbi nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov. V tej zvezi niso nepomembne navedbe v listinah in poročilih, da je obtoženec razpolagal z daljnogledom, ki so ga vzeli usmrčenemu I.N. (listi 95, 73, 276 - 277, 328 spisa); - glede usmrtitve I.N. zatrjuje posredno avtorstvo obtoženčevih poročil o likvidaciji izpoved P.B. (list 201), ki je bila v času kaznivega dejanja stara 22 let in je izpovedala, da je bil obtoženec glavni v skupini, ki je aretirala, mučila in ubila I.N. Te izpovedi sodišče ni ocenilo in sodba tu nima razlogov. Prav tako ni z nobeno besedo ocenilo navedb priče D.Č. (list 202), ki je bila v času kaznivega dejanja stara 18 let, o tem, da je bil obtoženec glede ravnanja z I.N. glavni in da je eden od V.-jeve skupine zvečer naredil samomor. V zvezi s tem in v zvezi z oceno, da se priča dogodkov dobro spominja, je pomemben tudi dokument iz arhiva MNZ na listu 342 in 341 spisa, v katerem obtoženec poroča o tem, da je 03.01.1944 (na dan usmrtitve I.N.) J.R. iz njihove skupine storil samomor. Sodišče se do tega dokumenta ni opredelilo, čeprav to poročilo predstavlja pomembno dejstvo, da je D.Č. dogodke v zvezi z aretacijo in usmrtitvijo I.N. pravilno zaznala in je tako verodostojna priča; - v nasprotju z listinami v spisu je tudi trditev sodišča, da PK VOS po naročilih o likvidacijah ni ukrepala. Iz izpovedi Z.M. je razvidno, da je M.P. šel na V., da zadeve preveri (list 185, druga stran). O reakcijah pa govorijo tudi dokumenti iz arhiva MNZ, npr. dopis pokrajinske izpostave VOS za severno P. z dne 27.05.1944 in poznejši dokumenti; - končno meni vložnica glede razlogovanja prvostopne sodbe, da je PK VOS odrejal aretacije in likvidacije, kot je razvidno iz dopisa PK VOS za P., ki je bil poslan PK VOS za G., pa je potrebno povedati, da nikakršen dopis kateregakoli organa vojaške ali politične oblasti ne opravičuje prepovedanih ravnanj. Eventualno dovoljenje ne more ekskulpirati osebe, ki ob takem dovoljenju "zločin izvrši". V obravnavnem primeru pa je šlo za očitek kaznivega dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo.

Ob izhodišču, da obtožba vsebuje elemente kaznivega dejanja po 1. odstavku 374. člena KZ, Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče kršili 11. točko 1. odstavka 371. člena, ko sta svoji oprostilni sodbi oprli na ugotovitev, da ni dovolj dokazov o utemeljenosti obtožbe.

Iz razlogov obeh napadenih sodb sledijo naslednja dejstva: - obtoženec je bil decembra 1943 in januarja 1944 poveljujoči enote VOS za i. območje; - obtoženec je prišel z delom svoje enote v decembru 1943 na V., kjer je njegova enota aretirala na domu S.C., ki v tem času ni bil borec NOV in ga po nekaj dneh usmrtila v Š.

- enota VOS z i. območja je dne 02.01.1944 aretirala - odvedla od doma I.N., ga izpustila in nato naslednji dan ponovno aretirala ter ga 03.01.1944 usmrtila.

- za navedeni usmrtitvi iz v spisu zbranega dokaznega gradiva ni podlage za zaključek, da je šlo pri navedenih usmrtitvah za izvršitev sodb sodišč, ki so delovala v okviru narodnoosvobodilnega gibanja, kakor tudi ne za odločitev pristojne okrožne komisije VOS navedenega območja, ki je imela pooblastila za odrejanje aretacij in usmrtitev, ki so jih izvajali operativni organi VOS, za nobenega od navedenih usmrčenih ni dala naloga niti za aretacijo niti za usmrtitev.

- da so pokrajinski organi VOS za P. raziskovali utemeljenosti obeh navedenih usmrtitev ter ugotavljali odgovornost zanje in odredili likvidacijo - usmrtitev obtoženca, ki pa ni bila izvršena.

Pritrditi je izvajanjem vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, da razlogi o izvedenih dokazih, in sicer listinskih in izpovedbah prič v obeh napadenih sodbah, nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o okoliščini, ali je obtoženec ukazal, kot zatrjuje obtožba, tako aretacijo kot tudi usmrtitev obeh navedenih civilistov.

Izjava obtoženca z dne 23.06.1954, kjer je med drugim navedeno: "Po izrečnem nalogu pokrajinskega VOS-a sem kot komandant bataljona VOS-a i. okrožja ob koncu leta 1943 (dneva in meseca se ne spominjam več) poslal posebno patrolo za aretacijo C.S., letnika 1911 iz M. Imenovani je bil od patrole najden na njegovem domu v M. in priveden v Š. pri A., kjer je bil po par dnevnem zasliševanju po nalogu naznačenega VOS-a likvidiran." Iz spisu priloženega delovodnika s podrobnimi navedbami zadev, ki jih je obravnaval pokrajinski VOS za slovensko P. ni razvidno, da bi bila odrejena aretacija kakor tudi ne usmrtitev C.S. Ostale navedbe obtoženca v navedeni izjavi o osebnosti pokojnega S.C. in njegovi udeležbi v italijanski vojski, so se izkazale kot netočne glede na izpovedbo priče D.P., kateri je obtoženec sam povedal o usmrtitvi S.C. Zaključek obeh napadenih sodb, da ni dokazano, da bi bila poročila, naslovljena na "tovariša M.", ki jih je pošiljala enota, ki ji je poveljeval obtoženec, sestavljena po "V." (obtožencu), v zvezi z ostalimi podatki spisa nasprotuje izvedenim dokazom. Iz listovne št. 40 spisa je v poročilu, ki ga je poslal obtoženec, razvidno: "Smo aretirali tudi več ljudi, ki niso zanesljivi, enega od tistig smo ga rikvidirali imenuje se C.S., rojen 21.04.1912 (M. je bil star fašist). Priznal je, da je zdajal kmetje in drugo lustvo v bližini je zahtevalo da ga moramo aretirati, ki je mislil iti Nemcam v G. ...". Zaključek na tej podlagi, da ni dokazov za utemeljenost obtožbe, da je obtoženec dal kot poveljujoči ukaz za aretacijo in usmrtitev S.C. nasprotuje vsebini listin v spisu in izpovedbam prič in predstavlja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Enako kršitev je prvostopno sodišče zagrešilo, sledilo pa mu je tudi pritožbeno sodišče, v zvezi z usmrtitvijo I.N. Na listovni št. 78 je poročilo OK. VOZ. za i. okrožje z dne 04.01.1944 naslovljeno na Tov. M. V njem je navedeno: "Sporočam ti, da smo dobili poročilo iz terena, da moramo aretirati tov. N.I. iz i. podgoram, rojen 1896 in zaradi njega je blo intarniranih 5 družin iz V. in je bil tudi velik prijatelj s K. iz Ž., ker je dizjertiral g beli gardi ker je neki funkcionar pri beli gardi. In ludstvo je zahtevalo da ga moramo likvidirati in mi smo ga likvidirali." Utemeljena je zato vložničina trditev, da so zaključek prvostopne sodbe, da obtoženec ni dejanski pisec poročil in tudi da ni avtor teh poročil in da torej niso bila pisana v njegovem imenu, protispisni.

Izrek prvostopne sodbe nasprotuje zbranim podatkom, zapisnikom in listinam v spisu. Ni dvoma, da pisec različnih poročil enote, ki ji je poveljeval obtoženec, v kritičnem času ni bil on sam ampak med drugim tudi neki Ve., nepravilno pa je razlogovanje sodišča v zvezi s tem, da je navedeni Ve. v zvezi z likvidacijo Z.P., ko je to v poročilu tudi sam napisal in podpisal sebe kot avtorja poročila o dogodku. Tako se izkaže, da je navedeni Ve. obtoženčeva poročila pisal za obtoženca in jih tudi podpisal z obtoženčevim imenom.

Drugačni zaključki obeh napadenih sodb so v nasprotju z izvedenimi listinskimi dokazi oziroma njihovo vsebino. Prvostopno sodišče tudi ni ocenilo izpovedbe priče Z.M. o tem, da mu je M.P. povedal, da je V.K. izvršil likvidacijo nekega sergenteja. V tej zvezi vložnica utemeljeno opozarja na pismo obtoženca M.P. z dne 24.01.1944 na listu 269, ki ga je v imenu obtoženca pisala obtoženčeva sestra, pa zato navedeno pisanje predstavlja obtoženčevo pismo, ker je skladno z ostalimi dokazi bila taka obtoženčeva praksa, da so zanj pisali poročila drugi. Izostanek ocene omenjenega pisma glede na njegovo vsebino prav tako v navedeni sodbi pomeni izostanek obrazložitve o odločilnih dejstvih v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji (gre za obtoženčev odgovor na obsodbo VOS-a, izrečeno obtožencu). Iz lista 89 spisa, ki vsebuje poročilo Z.M. tov. M.-ju, je napovedano poročilo obtoženca o aretaciji N. V poročilu, napisanem v imenu obtoženca, je obtoženec navedel, da je aretacijo N.-ja opravil. Napačno je zato razlogovanje prvostopnega sodišča, da dokumenta o likvidaciji I.N. v imenu obtoženca ni napisal Ve., ki ga takrat ni bilo na Č. vrhu, da obtoženi ni avtor tega poročila. Poročilo komandanta V. na 340 listu ob pričanju Z.M. v zvezi s poročilom na listu 371 spisa ne glede na to, kdo ga je napisal - natipkal v obtoženčevem imenu, je avtorstvo tega dokumenta na listu 340 obtoženčevo. Tako razlogi v sodbi nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov, ko avtorstvo obtoženca poročila o usmrtitvi I.N. potrjujeta posredno priči P.B. (list 201) in D.Č. tudi v zvezi s samomorom J.R., ki jih prvostopno sodišče ni ocenilo oziroma priči D.Č. ni poklonilo vere. Glede na listinski dokument o preiskovanju ravnanj obtoženca, tudi tistih, ki so predmet obtožbe v tem kazenskem postopku, je protispisna trditev sodišča, da PK VOS po poročilih o likvidacijah ni ukrepala. Iz podatkov spisa sledi le dejstvo, da VOS ni usmrtila obtoženca kljub odrejeni likvidaciji. Dokazano preiskovanje obravnavanih usmrtitev z listinami v spisu nakazuje, da je zaključek prvostopnega sodišča s tem v nasprotju z listinskimi dokazi in izpovedbami prič, kar Vrhovno sodišče prav tako ocenjuje kot kršitev zakona iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Člen 31 Ustave Republike Slovenije določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ta ustavna prepoved ponovnega sojenja (ne bis in idem) je v ZKP izražena v določilu 2. odstavka 426. člena: "Če je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v obdolženčevo škodo in vrhovno sodišče spozna, da je utemeljena, ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo." Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo obstoj v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev zakona skladno z 2. odstavkom 426. člena ZKP ugotovilo s to sodbo, da je bil z uvodoma navedenima sodbama kršen zakon na način, opisan v tej sodbi.