Jedro

Ker je prehod lastninske pravice na premoženju preživljanca iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju odložen do smrti preživljanca, se to premoženje upošteva pri ugotavljanju finančne zmožnosti preživljanca kot prosilca za brezplačno pravno pomoč.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 25. 11. 2010. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopku po preučitvi prošnje, predloženih listin in v postopku pridobljenih podatkov ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 14. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 23. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV). Pri ugotavljanju višine premoženja tožnika na podlagi dokumentacije spisa pri sodišču, katerega organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) je izdal izpodbijano odločbo, opr. št. Bpp 724/2010 (priloga C1 spisa), izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. ... k.o. ... in podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije, je ugotovljeno, da ima tožnik v solasti do ½ nepremičnino – stanovanjsko hišo v izmeri 175,70 m2, ki leži na parceli št. 1588/3 k.o. ..., katera je glede na informativni izračun iz priloge C1 spisa opr. št. Bpp 724/2010 vredna 49.058,12 EUR oziroma polovični delež tožnika 23.529,06 EUR. Dalje je ugotovljeno, da ne gre za stanovanjsko hišo, v kateri bi imel tožnik prijavljeno stalno prebivališče, saj stanovanjska hiša na naslovu stalnega prebivališča tožnika leži na parceli št. 1183/4 k.o. ... Glede na to je navedeno organ za brezplačno pravno pomoč (BPP) ugotovil, da premoženje v okviru navedene nepremičnine v lasti tožnika presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR), tako da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 14. členu ZBPP v zvezi s 23. členom ZSV. Dalje je ugotovljeno, da je polovica nepremičnine tožnika predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnikom in preživljalko A.A., vendar navedeno ne vpliva na izpolnjevanje pogojev tožnika do brezplačne pravne pomoči, saj je tožnik še vedno vpisan kot lastnik nepremičnine in kot takšen upravičen pobirati vse plodove, ki izvirajo iz tega. Izpodbijana odločba je bila izdana v skrajšanem postopku na podlagi 1. točke 1. odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnik vlaga tožbo iz razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepravilna je ugotovitev, da okoliščina, da je polovica nepremičnine tožnika predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju med njim in preživljalko A.A., ne vpliva na izpolnjevanje pogojev tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Če organu, ki je odločal, stvari niso bile jasne, bi moral voditi posebni ugotovitveni postopek. Organ je sicer tožnika vabil na zaslišanje z vabilom z dne 26. 11. 2010 za 9. 12. 2010, vendar je tožnik zaradi svoje odsotnosti v tujini prejel vabilo šele 15. 12. 2010, nakar je takoj z dopisom z dne 16. 12. 2010 opravičil svoj izostanek in predlagal, da se ga ponovno povabi na zaslišanje. Organ tako ni ravnal, pač pa v izpodbijani odločbi navaja, da se tožnik vabilu ni odzval, ne da bi za to navedel razloge. Po mnenju tožnika predstavlja takšno ravnanje absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik še navaja, da je zgolj zemljiškoknjižni lastnik, dejanska lastnica nerazdeljene ½ nepremičnine vložna št. ... k.o. ... pa je preživljalka A.A., ki dejansko izvršuje vse določbe Pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 4. 1997, z notarskim zapisom z dne 21. 4. 1997. Glede na to tožnik ni upravičen pobirati plodov, ampak je vse plodove upravičena pobirati preživljalka, kolikor plodovi od nepremičnine sploh obstajajo. Če ne bi bilo tako, bi to pomenilo prikrajšanje preživljalke in zmanjšanje njenih pogodbenih upravičenj, kot so bila navedena v pogodbi. V dokazne namene se tožnik sklicuje na listine spisne dokumentacije v zadevi, predlaga pa tudi zaslišanje kot priče preživljalke in zaslišanje strank. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču predložila spisno dokumentacijo v zadevi, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožniku je bila prošnja za dodelitev BPP zavrnjena iz razloga, ker glede na finančni položaj, upoštevaje njegovo premoženje (23. člen ZSV v zvezi s 14. členom ZBPP, Uradni list RS, št. 48/01 do 23/08), ne šteje za osebo, ki bi brez škode za svoje socialno stanje ne zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Sporno je, ali je organ za BPP pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika mogel upoštevati njegovo premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, po kateri je tožnik preživljanec. Tožnik meni, da ne in se sklicuje na svojo obligacijsko pravno omejitev lastninske pravice v razmerju do preživljalke. Vendar pa je po mnenju sodišča, ker taka omejitev učinkuje le med strankama pogodbe, mogoče šteti kot premoženje tožnika v smislu 23. člena ZSV (Uradni list RS, št. 3/07, ZSV-UPB2) tudi njegovo premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju; zgolj okoliščina, da je premoženje predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, namreč ne pomeni, da tožnik kot še lastnik premoženja (prenos premoženja je odložen do preživljančeve smrti, 1. odstavek 557. člena OZ, Uradni list RS, št. 97/07, OZ-UPB1), z njim ne more veljavno razpolagati ali v zvezi z njim izvrševati drugih upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice.

Tožnik sicer v tožbi navaja, da je v postopku za izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje v pogledu njegovega premoženja ostalo nepopolno ugotovljeno, in sicer v posledici tega, ker je bila kršena njegova pravica do izjave. Vendar teh navedb sodišče ne sprejema kot utemeljenih. Če naj tožniku ne bi bilo omogočeno, da bi v postopku za izdajo izpodbijane odločbe lahko navajal dejstva in predložil dokaze zaradi ugotovitve pravilnega dejanskega stanja, kot zatrjuje, pa bi take navedbe mogel podati in predložiti dokaze zanje v tožbi. Navedbe, ki jih je podal v tožbi, pa je sodišče po že povedanem presodilo kot neutemeljene. Tožnik v tožbi tudi ni predložil nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da je bilo dejansko stanje v postopku nepravilno ugotovljeno. Kolikor predlaga v dokazne namene zaslišanje kot priče preživljalke in svoje zaslišanje, mu sodišče v tem prav tako ne more slediti; namreč ob tem ko je sodišče po že povedanem presodilo, da sklicevanje na okoliščino, da bi izvrševanje upravičenj glede predmetnega premoženja, ki izhajajo iz lastninske pravice, s strani tožnika, pomenilo prikrajšanje preživljalke, ni pravno relevantno, tudi ni potrebe po dokazovanju te okoliščine.

Sodišče kot neutemeljene zavrača tudi tožbene navedbe, da je organ za BPP zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka, s tem ko je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Tako postopanje je organ utemeljil s sklicevanjem na 1. točko 1. odstavka 144. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/10), po kateri organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa se je oprl na dejstva, ki izhajajo iz tožnikove vloge in priloženih listin, zemljiške knjige in (v pogledu obsega premoženja) uradnih podatkov geodetskega organa. Po presoji sodišča je organ tako lahko ravnal, saj namreč tožnik sodišča ni prepričal, da bi bil rezultat ugotovitvenega postopka drugačen, če bi bil izveden posebni ugotovitveni postopek, kajti v tožbi ni navedel nobenih relevantnih konkretnih dodatnih dejstev in tudi ne predložil nobenih dokazov. Če pa bi tako ravnal in bi glede na to sodišče presodilo, da je organ kršil načelo zaslišanja stranke (3. tč. 2. odstavka 237. člena ZUP), potem bi sodišče kršitev lahko tudi samo odpravilo (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1), kajti gre za kršitev, ki jo je v upravnem sporu mogoče sanirati, in ki ne učinkuje absolutno. Ob povedanem tako ravnanje organa, ki je tožnika najprej vabil na zaslišanje, po tem, ker se tožnik na vabilo ni odzval, pa relevantne podatke o obsegu tožnikovega premoženja pridobil iz uradnih evidenc in odločil v skrajšanem postopku, ne predstavlja kršitve pravil postopka; da bi bila relevantna še druga dejstva, pa tožnik sodišču ni izkazal. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovni zahtevek tožnika pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.