Jedro

Postopek zagovora delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek (pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil) niti primerjati s takšnim postopkom.

Tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika vodje departmaja. Toženi stranki je pred in po njeni sklenitvi zatrjeval, da ima pridobljeno izobrazbo VII. stopnje (dipl. inženir strojništva) in izobrazbo MBA ter da ima 10 let ustreznih delovnih izkušenj, čeprav to ne drži, s čimer je storil očitano kršitev iz izredne odpovedi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2019 nezakonita, da tožniku delovno razmerje traja od 26. 2. 2019 dalje do odločitve sodišča prve stopnje ter da mu je tožena stranka dolžna za navedeno obdobje plačati pripadajočo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, odvesti davke in prispevke ter priznati delovno dobo in povrniti stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje zmotno uporabo 85. člena ZDR-1. S sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 205/2013 in VIII Ips 267/2004, se zavzema za to, da si delavec sam izbere pravico in način zagovora, kar mu mora delodajalec omogočiti. Trdi, da mu tožena stranka zagovora ni omogočila, saj ni izvedla interne obravnave z zaslišanjem predlagane priče. Zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS v postopku zagovora pri toženi stranki, ki je ni mogoče sanirati z izvedbo zaslišanja priče in tožnika v sodnem postopku. Dalje zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje, da za delovno mesto pomočnika vodje departmaja ni izključni pogoj VII. stopnja izobrazbe, saj je v pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 11. 2018 določeno, da se za to delovno mesto zahteva univerzitetna izobrazba ali "z dopolnilnim izobraževanjem in rezultati dosežen ter s strani delodajalca pripoznan ekvivalent znanja in izkušenj", to pa je potrdil kot priča zaslišani A.A. Navaja, da ni kandidiral za zaposlitev na tem delovnem mestu, ampak za delovno mesto vodje enote, v fazi izbire kandidatov zanj pa sta z vodjo departmajev obšla celotni proizvodni departma, zaradi izkazanega znanja in izkušenj tožnika pa je vodja departmaja vodstvu tožene stranke predlagal, da so mu ponudili višje delovno mesto pomočnika vodje departmaja. Trdi, da je tožena stranka sama ugotovila, da ima tožnik znanje in zmožnosti za delovno mesto, ki so mu ga sami ponudili in tako ni potreboval diplome VII. stopnje izobrazbe. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da tožnik ni podal ponudbe za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto ter da je izpolnjeval pogoje za vodjo enote, glede na navedeno torej ni mogel zavajati delodajalca. Kot zmotno graja ugotovitev, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj je navedena priča izpovedala, da je izpolnjeval pogoje za delovno mesto vodje enote. Meni, da bi tožena stranka, ko je ugotovila, da tožnik nima VII. stopnje izobrazbe, lahko prekinila pogodbo o zaposlitvi za pomočnika vodje departmaja in z njim sklenila pogodbo za vodjo enote, na katero je kandidiral. Navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri, da tožnik toženi stranki ob kandidaturi na prosto delovno mesto ni predložil nobenih listin glede izobrazbe VII. stopnje niti glede končanega MBA študija. Trdi, da je šlo za njegove netočne navedbe in ne za predložitev lažnih listin. Pove, da je glede VII. stopnje izobrazbe povedal, da je bil vpisan na strojno fakulteto, glede MBA študija pa, da ga je delal na B. (tujina), ko je bil tam zaposlen in da ni vedel, da ta študij ni verificiran kot MBA študij v RS. Dalje zatrjuje še bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje neskladje med listinami v spisu in sodno obrazložitvijo, in sicer med izpovedjo priče A.A., da je tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto vodje enote, in ugotovitvijo, da je tožena stranka dokazala, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Meni, da tako obstaja nasprotje med odločilnimi dejstvi, navedenimi v sodbi, in listinami v spisu glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Tožnik zatrjuje, da je ugotovitev, da delovnega razmerja med njim in toženo stranko ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, v neskladju z izpovedjo priče A.A., da je tožnik izpolnjeval pogoje za delovno mesto vodje enote. S temi pritožbenimi navedbami pa v resnici nasprotuje pravilnosti uporabe materialnega prava in dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pogoja iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl. – ZDR-1), da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

8. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2019, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi predložitve lažnih podatkov o izpolnjevanju pogojev za delo ter hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja na podlagi 2. in 3. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1) ter da mu je v postopku izredne odpovedi omogočila zagovor skladno s 85. členom ZDR-1. 9. Ni utemeljeno zavzemanje tožnika za to, da mu zagovor skladno z določbo 85. člena ZDR-1 ni bil omogočen, ker mu tožena stranka v postopku izredne odpovedi ni omogočila ustnega zagovora v obliki ustne obravnave in možnosti zaslišanja priče. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka tožniku s pozivom k podaji pisnega zagovora, kar je tožnik tudi izkoristil (listina A 8), izpolnila svojo obveznost iz 85. člena ZDR-1, za to pa je navedlo tudi pravilne in podrobne razloge. V izogib ponavljanju se nanje pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot del svoje odločitve. Ni mogoče slediti tožnikovemu stališču, da iz citiranih sodb Vrhovnega sodišča izhaja, da si delavec sam izbere pravico do zagovora in način, na katerega ga bo podal, zaradi česar naj bi tožena stranka kršila tožnikovo pravico do zagovora ter pravila ZPP in pravico iz 22. člena Ustave RS. Postopek zagovora delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek (pred državnimi organi ali nosilci javnih pooblastil) niti primerjati s takšnim postopkom (prim. z odločbama Vrhovnega sodišča VIII Ips 175/2006 in VIII Ips 154/2006, nič drugače pa ne izhaja iz s strani tožnika citiranih odločitev). Zmotno je stališče tožnika, da bi mu morala tožena stranka za zagotovitev pravice do zagovora omogočiti zaslišanje priče, saj tega ZDR-1 v drugem in tretjem odstavku 85. člen ne zahteva, delodajalec namreč ni dolžan v zvezi z očitki izvajati dokazov, pač pa je šele v sodnem postopku dolžan dokazovati utemeljenost odpovedi, če delavec zatrjuje, da je nezakonita (prim. še s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 112/2015). Ker delodajalec ni zavezan z določbami ZPP glede procesnih pravil v postopku za podajo izredne odpovedi, že pojmovno ne more storiti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z dejstvom, da je bil tožniku omogočan le pisni zagovor, tožena stranka tožniku ni kršila ustavne pravice iz 22. člena Ustave, tudi če bi se ta nanašala na delodajalca v postopku izredne odpovedi. Pravica do zagovora po vsebini pomeni le, da se ima delavec pravico izjaviti glede očitkov iz pisne obdolžitve. To pravico pa je tožnik imel in jo tudi izkoristil. 10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zahtevami za zasedbo delovnega mesta pomočnika vodje departmaja ter v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik 26. 11. 2018 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika vodje departmaja ter da je toženi stranki pred in po njeni sklenitvi zatrjeval, da ima pridobljeno izobrazbo VII. stopnje (dipl. inženir strojništva) in izobrazbo MBA ter da ima 10 let ustreznih delovnih izkušenj, čeprav to ne drži, s čimer je storil očitano kršitev iz izredne odpovedi z dne 26. 2. 2019. Za utemeljenost očitka ni odločilno, da tožnik ni predložil ponarejenih listin. V pritožbi tožnik zatrjuje, da mu navedene kršitve ni mogoče očitati, ker se je prijavil na objavljeno prosto delovno mesto vodje enote, za katerega je izpolnjeval pogoje. To na ugotovitev o njenem obstoju ne vpliva, saj je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika vodje departmaja, iz katere izhaja, da se zahteva za njegovo zasedbo univerzitetna izobrazba, tako doseženo izobrazbo je navajal v vpisnem listu in v življenjepisu ter vse do 5. 2. 2019 tožene stranke ni obvestil, da ima končano le srednjo šolo. Tožena stranka je dokazala, da s tožnikom ne bi sklenila pogodbe o zaposlitvi, če bi to vedela že v času njenega sklepanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik z navedenim ravnanjem oziroma opustitvami huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta njegova kršitev pa je bila storjena naklepno.

11. V pritožbi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi s tem, da je toženo stranko opozarjal na dejstvo, da nima dokončane univerzitetne izobrazbe in da študij MBA v RS ni priznan. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede dejstva, da je bila tožena stranka s strani tožnika obveščena o njegovi najvišji doseženi srednješolski izobrazbi šele 5. 2. 2019. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na listinske dokaze (vpisni list, življenjepis, elektronska sporočila), pisni izjavi prič C.C. in D.D. ter izpoved člana uprave tožene stranke A.A., ne pa na tožnikovo izpoved. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

12. V pritožbi tožnik zatrjuje nezakonitost podane odpovedi tudi z navajanjem, da se za delovno mesto pomočnika vodje departmaja alternativno univerzitetni izobrazbi upošteva „z dopolnilnim izobraževanjem in rezultati dosežen ter s strani delodajalca pripoznan ekvivalent znanja in izkušenj." Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tudi tega tožnik ni imel, tožnik pa pravilnosti te ugotovitve ne more omajati s pavšalnim pritožbenim navajanjem, da je v fazi izbire kandidatov za nižje delovno mesto med obhodom proizvodnega departmaja vodji departmaja izkazal tako znanje in izkušnje, da je ta predlagal zaposlitev na višjem, celo vodilnem delovnem mestu. Sicer pa so navedene trditve nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Pritožbo je treba zavrniti tudi v delu, v katerem se tožnik zavzema za to, da je bilo delovno razmerje mogoče nadaljevati (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), ker naj bi izpolnjeval pogoje za delovno mesto, na katero je kandidiral (vodja enote - V. stopnja izobrazbe). V pritožbi ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka vanj izgubila zaupanje po tem, ko ji je v postopku sklepanja pogodbe o zaposlitvi in tudi po njenem podpisu prikazoval, kot da ima dokončano VII. stopnjo izobrazbe in zaključen MBA študij ter da ima 10 let ustreznih delovnih izkušenj. Prav tako ni nasprotoval ugotovitvam, da je tožena stranka od delavca na navedenem vodstvenem delovnem mestu pričakovala osebno integriteto, izobrazbo in izkušnje ter da z njim pogodbe o zaposlitvi ne bi sklenila, če bi vedela, kakšno izobrazbo ima. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da po ugotovljenih kršitvah tožniku ni več zaupala, zaradi česar ob upoštevanju okoliščin in interesov obeh strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožnikovo zavzemanje za to, da bi ga lahko tožena stranka prezaposlila na delovno mesto, za katerega je pa izpolnjeval izobrazbeni pogoj, nima podlage v veljavni zakonodaji. Izguba zaupanja do delavca je namreč taka okoliščina, ki utemeljeno onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja na istem, pa tudi na drugih delovnih mestih pri delodajalcu. Glede na navedeno na odločitev v zadevi ne vpliva ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval izobrazbene pogoje za delovno mesto vodje enote.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.