Jedro

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) invalidnost ni posledica poškodbe pri delu, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vzrok III. kategorije invalidnosti tožnika poškodba pri delu, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločbi toženke št. ... z dne 5. 4. 2012 in z dne 3. 1. 2012 delno spremenita tako, da se ugotovi, da je vzrok III. kategorije invalidnosti pri tožniku poškodba pri delu in sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka. Vprašanje vzroka invalidnosti je sodišče razčiščevalo s postavitvijo sodnega izvedenca specialista ortopeda in travmatologa ter njegovemu izvedenskemu mnenju sledilo, saj temelji na zbrani medicinski dokumentaciji, izvidu osebnega pregleda in je strokovno prepričljivo.

Pritožuje se tožnik. Meni, da bi sodišče za ugotovitev dejanskega stanja moralo zaslišati osebnega zdravnika tožnika A.A. in v zadevo pritegniti Komisijo za izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze C.. Z izvedenskim mnenjem izvedenca ortopeda D.D. se ne strinja, ker ta ni upošteval ugotovitev specialistov, ki so zdravili tožnika in ugotovitve izbranega zdravnika. Prav tako sodišče ni upoštevalo ugotovitve iz pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1022/2011 iz katere nedvoumno izhaja, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti v tožbi zatrjevane kršitve zaradi neizvedbe predlaganih dokazov.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 5. 4. 2012, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote E. z dne 3. 1. 2012, s katero je ta enota tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznala pravico do dela na delovnem mestu na katero je razporejen, tj. kmetovalec, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 7. 11. 2011 dalje. Predmetni spor se nanaša zgolj na vzrok invalidnosti, saj tožnik zatrjuje, da gre za poškodbo pri delu in ne za poškodbo izven dela.

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Za poškodbo pri delu se po ZPIZ-1 šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; nadalje poškodba, povzročena na način iz prejšnje alinee, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; nadalje obolenje, ki je neposredno in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Prav tako se v skladu s 64. členom ZPIZ-1 za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, povzročena na način določen v 1. alinei prvega odstavka 63. člena ZPIZ-1, ki jo utrpi zavarovanec v zvezi z uveljavljanjem pravic do zdravstvenega varstva.

Tožnik je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je pri njemu prišlo do invalidnosti zaradi dogodka z dne 29. 9. 2010, ko se je spotaknil ob verigo, ko je nalagal stranico na traktorsko prikolico in dvigoval stranico, ob tem pa ga je močno zabolelo v levem ramenu. Takoj po dogodku je odšel na pregled k svojemu osebnemu zdravniku in poiskal pomoč, dobil je napotnico za pregled v urgentni travmatološki ambulanti Splošne bolnišnice E., kjer je bil tudi pregledan, opravljena je bila RTG diagnostika, dobil je imobilizacijo z ruto in zdravilo.

Izvedenec ortoped in travmatolog je v zvezi z ugotavljanjem ali je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poškodbe izven dela pojasnil, da je bil tožnik že vrsto let zdravljen zaradi problematike sklepno mišičevnega sistema, zaradi degenerativnih sprememb sklepov in obsklepnih struktur tako hrbtenice, kot tudi utesnitvene problematike živčnih struktur, v kombinaciji z drugimi bolezni, predvsem internistične narave. Degenerativne spremembe so rentgensko potrjene in dokazovane z drugimi diagnostičnimi metodami (UZ in EMG). Tožnik je bil poškodovan v prometnih nesrečah. Ob zadnji v letu 2008 so bile ugotovljene bolezenske spremembe na poškodovani levi rami, ki sicer še niso prikazale rupturo rotatorne manšete, vendar so že prikazale degenerativne in edematozne spremembe in sklerozacijo mišičevnih narastišč. Tožnik je opravljal ves čas težka fizična dela, najprej zidarska nato dela v kmetijstvu, s pogostimi obremenitvami telesa predvsem ramenskega obroča in rok. Pred zadnjo poškodbo 29. 9. 2009 je bil zdravljen tudi zaradi bolečinskega in utesnitvenega sindroma rame, večkrat v rehabilitaciji, opisana je tudi simptomatologija patalogije obsklepnih struktur. Izvedenec je izrecno menil, da zadnja poškodba pri delu na prikolici z zasukom pod obremenitvijo, tudi po mehanizmu poškodbe in intenzitete obremenitve, ne sodi po naravi k manifestni totalni rupturi rotatorne manšete, posebej ne, če pred tem ne bi bila ista že delno poškodovana. Da ne gre za invalidnost v posledici poškodbe pri delu izhaja tudi iz tega, da je že pred tem bila ugotovljena utesnitev ramenskega sklepa zaradi degenerativnih sprememb, kjer je opisana tudi sama tetivna poškodba, in navedeno, da so robovi že razmaknjeni in nacefrani, s prisotno robno sklerozacijo, zaradi česar tudi ni bila možna mobilizacija priostanka kite in njena rekonstrukcija, kar se praktično ne dogaja pri tovrstnih svežih poškodbah in je zaradi tega tožnikovo stanje bilo okvalificirano, kot neoperabilno stanje. Takšno mnenje je bilo podano na podlagi celotne medicinske dokumentacije in je skladno tudi z mnenjem invalidskih komisij I. in II. stopnje.

Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem z navedbo, da mnenje ni primerno in je zelo pristransko, ob neopredelitvi, s katero zdravstveno dokumentacijo se ne ujema, pomeni nesubstancirano pritožbeno navedbo kateri pritožbeno sodišče ne more slediti. Navedba, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in da izvedenec pri izdelavi ni upošteval ugotovitev specialistov, ki so zdravili tožnika in ugotovitve izbranega zdravnika je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki imajo podlago v listinski dokumentaciji in v izvedenih dokazih.

Sklicevanje pritožbe na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1022/2011 z dne 12. 10. 2011, s katero je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 19. 2. 2011 do 25. 3. 2011, zaradi poškodbe pri delu, ne more biti uspešno. S citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo vzrok začasne nezmožnosti za delo, torej zakaj je bil tožnik v citiranem obdobju za delo nezmožen. Invalidnost se že po sami definiciji (60. člen ZPIZ-1) razlikuje od definicije začasne nezmožnosti za delo. Bolezen je le akutno ali kronično bolezensko stanje, ki lahko pri aktivnem človeku povzroči obdobje nesposobnosti za delo in je predmet uveljavljanja pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Invalidnost pa upošteva celoto splošnih in poklicnih delovnih zmožnosti zavarovanca. Ugotavlja se kot izguba pridobitne zmožnosti in zmanjšanje ali izguba poklicne delovne zmožnosti za delo v svojem poklicu, pri čemer imajo poseben pomen stopnja strokovne izobrazbe, dodatna usposobljenost, delovne izkušnje in možnost poklicne rehabilitacije. Gre za socialno pravno definicijo invalidnosti, torej za kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril in ne za neko akutno ali kronično bolezensko stanje, kot je pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo.

Sodišče prve stopnje je v zadostni meri obrazložilo, zakaj ni zaslišalo tožnikovega osebnega zdravnika in sicer zaradi tega, ker je že z vpogledom v spis VII Ps 1022/2011 ugotovilo in razbralo okoliščine dogodka z dne 29. 9. 2010, izvedenec, ki je bil tudi zaslišan pa je po svoji specialnosti tisti strokovnjak, ki lahko merodajno pojasni vzroke nastanka invalidnosti.

V skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev le takrat, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa te pomanjkljivosti ali dvom ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. V navedeni zadevi ni bilo takšnega dejanskega stanja. Ni bilo utemeljenega dvoma o pravilnosti podanega izvedenskega mnenja, izvid izvedenca je bil jasen, popoln, sam s seboj in z raziskanimi okoliščinami skladen, skladen tudi z mnenji invalidskih komisij iz predsodnega postopka, tako da sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi postavilo še dodaten izvedenski organ. Zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog zaradi katerega bi sodišče bilo dolžno postaviti nov izvedenski organ ali novega izvedenca.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da v kolikor se tožeča stranka s sklepom sodišča prve stopnje o tem, da se ostali dokazni predlogi zavrnejo, ni strinjala, bi morala v skladu s 286.b členom ZPP takšno odločitev grajat že na samem naroku, saj mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.