Jedro

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je v sodbi M. proti Hrvaški, v kateri je presojalo kršitev prepovedi po 3. členu EKČP, zavzelo stališče, da poseg v to pravico ne temelji na goli matematični operaciji, izračuna povprečne površine na zapornika, ampak je treba upoštevati celotno realno sliko okoliščin, v katerih zaporniki živijo. V primerih, v katerih je povprečna površina na zapornika v zaporih, namenjenih izvrševanju kazni za več oseb, padla pod 3 kvadratne metre, se domneva, da tako stanje pomeni kršitev. Upoštevati je torej potrebno vse okoliščine posameznega primera, ki vplivajo na pogoje bivanja v zaporu, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in ugotovilo, da je tožnik le krajši čas bival v sobi s štirimi obsojenci, kjer je nanj odpadlo 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, a je tudi tam lahko uporabljal druge prostore in se mu v tej sobi ni bilo potrebno zadrževati 24 ur dnevno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami krijeta nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku v 15 dneh 13.480,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2017 dalje, v presežku do vtoževanega zneska 24.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v višini 675,95 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se strinja z ugotovitvami dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče glede trajanja prestajanja zaporne kazni in ugotovitve vseh okoliščin, kako je tožnik prestajal zaporno kazen, vendar je zmotna ugotovitev sodišča, da ni prišlo do kršitve 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Že iz citiranih sodb, na katere se tožnik sklicuje v pripravljalni vlogi, z dne 16. 4. 2018, izhaja, da je minimum velikosti zaporne celice 4,5 kvadratnega metra na enega pripornika ali obsojenca, zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je dovolj 3 kvadratne metre. Medtem pa je sodišče tudi ugotovilo, da je tožnik imel najmanj prostora v samski sobi, kjer je nanj odpadlo 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, vse to pa bi se moralo upoštevati pri določitvi višine odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega prestajanja zaporne kazni.

Po mnenju tožnika je prisojena odškodnina v znesku 40,60 EUR1 na dan prenizka odškodnina in bi sodišče prve stopnje tožniku moralo prisoditi najmanj 50,00 EUR odškodnine na dan, kar bi bila primerna odškodnina v skladu z uveljavljeno sodno prakso.

Tožnik je zahteval tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi neupravičeno izvedene hišne preiskave njegovega stanovanja iz razloga, ker v času izvedbe hišne preiskave odredba za hišno preiskavo ni imela razlogov, ki bi utemeljevali dopustnost izvedbe hišne preiskave, zato je bila kršena tožnikova ustavna pravica do nedotakljivosti stanovanja. Odredba sodnika za hišno preiskavo namreč ni bila ustrezno obrazložena, kot je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-1006/2013, z dne 9. 6. 2016. Na podlagi takšne odločbe policija ne bi smela opraviti hišne preiskave, zato je prišlo do kršitve nedotakljivosti stanovanja. Gre za nedopustno ravnanje preiskovalnega sodnika, zaradi tožniku nastale nematerialne škode v obliki duševnih bolečin ob izvedbi hišne preiskave pa ima v skladu s 26. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) tožnik pravico do povračila škode, saj je bila ta povzročena zaradi dejanja državnega organa.

Tožnik zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženki naloži povračilo nastalih pravdnih stroškov. Priglaša tudi stroške, nastale mu v pritožbenem postopku.

3. Zoper obsodilni del sodbe se po pooblaščencu pritožuje toženka. V pritožbi poudarja, da v konkretnem primeru pravno upoštevne okoliščine, in sicer trajanje zapora, predkaznovanost oškodovanca, dejstvo, da zadeva ni bila medijsko odmevna, dejstvo, da je tožnik pred obravnavanim primerom že prestajal zaporno kazen osem mesecev in dejstvo, da ni utrpel nobenih zdravstvenih posledic, bistveno vplivajo na višino odškodnine, zato je dosojena odškodnina v višini 40,00 EUR na dan previsoka. Dosojena odškodnina glede na okoliščine odstopa navzgor od primerljivih zadev II Ips 377/2006 (dosojena odškodnina 24,00 EUR na dan za pripor), VSL II Cp 2242/2006 (dosojena odškodnina 14,00 EUR na dan) in VSL II Cp 2596/2011 (dosojena odškodnina 20,69 EUR na dan). Okoliščine, da je neupravičen zapor trajal 11 mesecev, da je šlo za zapor in ne pripor, ter da je tožnik pred obravnavanim zaporom že bil v zaporu in že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja ter v zvezi z mamili, tožnik zapora ni doživljal izrazito stresno, v zaporu pa tudi ni potreboval nobene zdravstvene pomoči, zato je tožniku prisojena odškodnina v prvostopenjskem postopku previsoka.

Toženka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prisojeno odškodnino tožniku zniža in mu naloži v plačilo pritožbene stroške toženke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške, nastale ji v pritožbenem postopku.

4. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev, prav tako je toženka na pritožbo tožnika odgovorila ter se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve po uradni dolžnosti ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva in je bila na tej podlagi sprejeta tudi pravilna materialnopravna odločitev, pritožbena graja tožnika in toženke pa ni utemeljena zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

O pritožbi tožnika:

7. Tožnik s tožbo od toženke zahteva odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi okrnitve svobode in kršitve ustavne pravice nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave kot posledice sodnikovega protipravnega ravnanja. Zoper tožnika je bil namreč voden kazenski postopek na podlagi obtožnice, z dne 1. 7. 2010, zaradi kaznivih dejanj ropa storjenega v sostorilstvu in neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami. V zvezi s kaznivim dejanjem ropa storjenega v sostorilstvu je bila dne 14. 4. 2014 izdana zavrnilna sodba, v zvezi s kaznivim dejanjem proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami pa je obsodilna sodba postala pravnomočna in je bil tožnik dne 23. 4. 2013 napoten na prestajanje kazni zapora, ki jo je prestajal 11 mesecev. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije je bila sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila podlaga za prestajanje kazni zapora, razveljavljena, nato pa dne 8. 9. 2016 izdana zavrnilna sodba tudi zaradi kaznivega dejanja neopravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami.

8. Prvostopenjsko sodišče je tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo zaradi neupravičeno prestane 11 mesečne zaporne kazni dosodilo odškodnino v višini 13.480,00 EUR, kar znese, glede na to, da je toženec kazen prestajal 332 dni, 40,60 EUR na dan. Tožbeni zahtevek zaradi prestanih duševnih bolečin kot posledice kršitve ustavne pravice nedotakljivosti stanovanja zaradi protipravnega dejanja državnega organa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo.

9. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi okrnitve svobode so določeni v 179. in 182. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja duševnih bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer mora biti upoštevano tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodna praksa v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

10. Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema, je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi okrnitve svobode, to je neupravičeno prestane zaporne kazni v trajanju 11 mesecev oziroma 332 dni, odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz zgoraj citiranih zakonskih določb OZ. Razlogi, ki jih prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem navaja v točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti podpirajo odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožniku predstavlja znesek 40,60 EUR na dan ustrezno denarno satisfakcijo za utrpelo nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

11. Pritožnik v pritožbi poudarja, da ne drži navedba prvostopenjskega sodišča, da velikost prostorov, v katerih je bival tožnik, ni bila premajhna, razen v samski sobi, saj je imel na voljo več kot 3 kvadratne metre osebnega prostora, ker je to meja, ki vzpostavi domnevo kršitve 3. člena EKČP, in da je glede na to, da je tožnik v samski sobi imel na voljo le 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, sigurno prišlo do kršitve 3. člena EKČP. V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi M. proti Hrvaški, v kateri je presojalo kršitev prepovedi po 3. členu EKČP, zavzelo stališče, da poseg v to pravico ne temelji na goli matematični operaciji, izračuna povprečne površine na zapornika, ampak je treba upoštevati celotno realno sliko okoliščin, v katerih zaporniki živijo. V primerih, v katerih je povprečna površina na zapornika v zaporih, namenjenih izvrševanju kazni za več oseb, padla pod 3 kvadratne metre, se domneva, da tako stanje pomeni kršitev. Upoštevati je torej potrebno vse okoliščine posameznega primera, ki vplivajo na pogoje bivanja v zaporu2, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo in ugotovilo, da je tožnik le krajši čas bival v sobi s štirimi obsojenci, kjer je nanj odpadlo 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, a je tudi tam lahko uporabljal druge prostore in se mu v tej sobi ni bilo potrebno zadrževati 24 ur dnevno. V pritožbi izpostavljena okoliščina zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nima takšne teže, da bi drugače vplivala na višino odmerjene odškodnine za dosojeno nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

12. Pritožbeno sodišče prav tako ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi prestanih duševnih bolečin kot posledico kršitve ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja zaradi sodnikovega protipravnega ravnanja, ker je bila odredba za hišno preiskavo, na podlagi katere je bila pri tožniku dne 16. 12. 2009 opravljena hišna preiskava, z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije razveljavljena.

13. Pravica do povračila škode, ki je posledica sodnikovega protipravnega ravnanja, je ustavno zajamčena pravica iz 26. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v pravnem mnenju, z dne 14. 12. 19953 zavzelo stališče, da v okviru odškodninske odgovornosti države za sodniške napake pojma protipravnosti ravnanja sodnika, ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena. Narava pravnega odločanja je takšna, da pogosto omogoča različno oceno izvedenih dokazov in tudi različno razlago pravnih predpisov. O sodnikovem protipravnem ravnanju zato govorimo le v primeru grobih kršitev sodniške dolžnosti - samovolje pri razlagi (materialnega in procesnega) prava, v nekaterih primerih tudi pri ugotavljanju dejanskega stanja (oboje izraženo preko očitne napačnosti), zlorabe oblasti, korupcije in drugo, torej le pri najhujših oblikah protipravnosti4. Protipravnost ravnanja sodnika oziroma sodišča je zato podana samo, če je ravnanje sodišč v očitnem nasprotju z zakoni ali je njihova razlaga predpisa namerno v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Za presojo protipravnosti sodnikovega ravnanja je torej odločilno, ali je v konkretnem primeru ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe.5

14. V obravnavanem primeru je bila odredba o hišni preiskavi, na podlagi katere je bila pri tožniku dne 16. 12. 2009 opravljena hišna preiskava, z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/2013, z dne 9. 6. 2016, razveljavljena iz razloga, ker ni vsebovala razlogov oziroma okoliščin, na podlagi katerih sodnik dovoli hišno preiskavo, ki jih mora konkretizirati in določno izraziti že v sami odredbi za hišno preiskavo, torej še pred posegom v pravico posameznika do nedotakljivosti stanovanja in to v taki meri, da razumnega človeka prepričajo, da so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni. Ugotovljena je bila kršitev ustavno določene človekove pravice do obrazloženosti sodne odločbe iz 22. člena Ustave, zaradi katere bi lahko bila z izvedbo hišne preiskave na podlagi take neobrazložene odredbe nedopustno prizadeta tudi tožnikova pravica do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave.6 V točki 21. obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča je izrecno navedeno, da glede na stališče ESČP v sodbi v zadevi D. proti Hrvaški, Ustavno sodišče spreminja svoje stališče iz odločbe Up-2094/20067. Zato sodnik, ki je odredbo za hišno preiskavo izdal in je bila ta opravljena 16. 12. 2009, glede zahtevanega standarda obrazloženosti pisne odredbe za hišno preiskavo v času izdaje le te ni ravnal v nasprotju s profesionalnimi standardi sodniške službe, saj navedba razlogov za odreditev hišne preiskave ni bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Na tej podlagi zato ni mogoče govoriti o protipravnem ravnanju sodnika oziroma protipravnem ravnanju državnega organa, kar bi tožniku na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije bila podlaga za pravico do povračila škode.

15. Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 476/2011, z dne 9. 5. 2012 ter navaja, da gre za primerljivi zadevi. Pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da primera medsebojno nista primerljiva, saj iz 7. točke obrazložitve sklicevane sodbe izhaja, da je v tej zadevi ključna ugotovitev, da za izdajo odredb o nadzoru telekomunikacij in o hišni preiskavi niso bili izpolnjeni zakonski pogoji (po določbah Zakona o kazenskem postopku), zato so bili dokazi, pridobljeni s temi prikritimi preiskovalnimi ukrepi, pridobljeni nezakonito in je izvršitev takšnih nezakonitih ukrepov predstavljala nedopusten poseg v tožnikove osebnostne pravice (na primer človekova zasebnost, nedotakljivost stanovanja, tajnost pisem in drugih občil), zaradi česar je tožnik trpel duševne bolečine. V obravnavanem primeru pa je Ustavno sodišče naknadno8 ugotovilo kršitev ustavne pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, ki je namenjena temu, da se sploh lahko preizkusi sodnikova presoja o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave in s tem omogoči naknadna kontrola, vključno z vidika pravice do pritožbe, ker bi zaradi te kršitve lahko bila nedopustno prizadeta tudi pritožnikova pravica do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave.

O pritožbi toženke:

16. Toženka meni, da je prisojena odškodnina tožniku za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode previsoka. Pri tem poudarja, da mu je prisojena zaradi neupravičenega prestajanja zapora in ne pripora, v katerem velja bistveno strožji režim, izpostavlja pa tudi predkaznovanost tožnika ter dejstva, da zadeva ni bila medijsko odmevna, da je pred obravnavanim primerom že prestajal zaporno kazen 8 mesecev, in da ni utrpel nobenih zdravstvenih posledic. Navaja primerljive zadeve, v katerih je bila oškodovancem odmerjena odškodnina v zneskih 24,00 EUR, 14,00 EUR in 20,69 EUR na dan.

Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče s tožniku odmerjeno višino odškodnine za prestane duševne bolečine zaradi okrnitve svobode ustrezno upoštevalo pravni standard pravične denarne odškodnine iz tega naslova, kot je to že obrazloženo v točkah 12 in 13 obrazložitve te sodbe. Višina odmerjenih odškodnin v skladu s sodno prakso v podobnih primerih med seboj ni zgolj matematično primerljiva. Poleg sodne prakse, kot jo navaja toženka, obstoji tudi sodna praksa, kjer so bile oškodovancem v podobnih zadevah odmerjene tudi znatno višje dnevne odškodnine9. Zato, glede na vse razloge, ki jih prvostopenjsko sodišče v zvezi z višino tožniku odmerjene odškodnine navaja, pritožbeno sodišče zaključuje, da ta upoštevajoč ugotovljeno dejansko stanje o obsegu škode, to je predvsem glede na čas prestajanja zapora in vse neugodnosti, ki jih je tožnik v zvezi s tem prestal, ko je bil prikrajšan za stike z otrokom, za profesionalno ukvarjanje z bodybildingom, da je nekaj časa bival v prostoru, kjer je nanj odpadlo le 1,79 kvadratnega metra bivalne površine, vendarle utemeljuje zaključek, da je dosojena odškodnina za 332 dni neupravičeno prestane zaporne kazni v znesku 40,60 EUR na dan odškodnina, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine v skladu s 179. in 182. členom OZ.

17. Zaradi vsega navedenega pritožbi tožnika in toženke nista utemeljeni. Pritožbeno sodišču ju je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožnik in toženka s pritožbo nista uspela, navedbe njunih odgovor na pritožbo drug drugega pa k pritožbeni razsoji niso bistveno doprinesle, morata stroške nastale jima v pritožbenem postopku kriti sama. Odločitev temelji na določbah prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Sodišče prve stopnje sicer navaja znesek 40,00 EUR, ker je izračun zneska dnevne odškodnine zaokrožilo. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 45/2017. 3 Pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, z dne 14. 12. 1995, II/95, stran 5. 4 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 448/2010, z dne 10. 1. 2014. 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 257/2015. 6 Glej točki 24 in 25 obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/2013. 7 Ustavno sodišče v točki 21. obrazložitve ustavne odločbe Up-1006/2013 med drugim navaja, da če namreč pristanemo na to, da za obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zadostuje zgolj sklicevanje na predlog tožilstva oziroma policije ter o presoji sodnika sklepamo iz samega dejstva, da je hišno preiskavo odredil, se s tem odrečemo tako garantni funkciji sodnika, ki z razvojem kazenskega postopka sicer vse bolj pridobiva na pomenu, kot tudi učinkovitemu naknadnemu preizkusu, ali je bil tak poseg v skladu z ZKP in Ustavo. 8 V času izdaje odredbe za hišno preiskavo je bila njena obrazloženost skladna zahtevanim standardom iz ustavne odločitve Up-2094/06. 9 Glej povzetek odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 455/2010 (56,25 EUR) in II Ips 412/2011 (59,13 EUR).