Jedro

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne (napačne) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člen ZPP) in s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora plačati tožeči stranki pritožbene stroške v višini 187,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 839,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 252,70 EUR od dne 6.7.2020 dalje do plačila, od zneska 396,60 EUR od dne 6.8.2020 dalje do plačila, od zneska 189,71 EUR od dne 7.8.2020 dalje do plačila, (II.) zavrnilo pa zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 61,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7.8.2020 dalje do plačila in (III.) naložilo toženi stranki, da mora v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene izvršilne stroške v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.8.2020 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 380,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožena stranka po pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo s katero izpodbija prvostopno sodbo v njenem ugodilnem delu (točka I. in III.) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je izdalo sodbo brez glavne obravnave, po deseti točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), sklicujoč se na prvi odstavek 454. člena ZPP, ker je dejansko stanje v predmetni zadevi sporno. Obe stranki sta predlagali izvedbo naroka s tem, da sta zahtevali zaslišanje strank. Ker je bila izvedba naroka zahtevana s strani obeh pravdnih strank, ni možno uporabiti določbe 2. odstavka 454. člena ZPP, saj niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe brez razpisa naroka. Sodišče je posledično tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Dejavnost hiperbaričnih storitev se namreč sploh še ni pričela izvajati, zato tožeča stranka ni bila upravičena izstaviti računov toženi stranki. Tožeča stranka je toženi samo predala hiperbarični komori, ni pa ji nudila ustreznega strokovnega izobraževanja za izvajanje hiperbaričnih storitev. Tudi ji ni zagotovila ustreznega dovoljenja. Relevantno je zgolj to, da tožena stranka tega dovoljenja ni imela, gre za negativno dejstvo, ki ga stranka more dokazati. Izvajanje dejavnosti se sploh še ni pričelo in tožeča stranka na tej podlagi ni upravičena zaračunati storitev uporabe hiperbarične komore. Kavza pogodbe je bila, da je tožeča stranka upravičena do plačila, ko se bo dejavnost izvajala. Ker se dejavnost ni izvajala, je odpadla podlaga pogodbenega dogovora in tožeča stranka od tožene ni upravičena zahtevati plačila. Iz posla, ki je ničen, stranki druga od druge ne moreta ničesar zahtevati. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati 39. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki govori o podlagi pogodbe in posledično 87. člen, ki govori o posledicah ničnosti, kar je tožena stranka ugovarjala že v pripravljalni vlogi z dne 12.2.2021 (druga vloga), vendar se sodišče do teh navedb ni opredelilo. S tem, pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po štirinajsti točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V kolikor sta hiperbarični komori v spornem obdobju delovali, je to zgolj iz razloga, da bi ju tožena stranka preizkusila in se pripravila na izvajanje storitev marketinga. Ni bil namen prikazati strankam zdravilne učinke kot to zmotno navaja prvostopno sodišče v 15. točki obrazložitve, s čimer je napačno ugotovilo dejansko stanje, ter tožeči stranki priznalo zaračunano kilometrino na relaciji ... in dnevnice za dve osebi z dne 20.7.2020, čeprav stranki nista bili dogovorjeni za predajo komor v ... . Tožena stranka tožeče ni ovirala pri samem prevzemu komor, zato je nepravilna ugotovitev, da so stroški nastali po nepotrebnem in jih je dolžna kriti tožena stranka.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo in navedla, da prvostopno sodišče ni storilo očitanih absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj pravdni stranki nista zahtevali izvedbe naroka, irelevantno je zatrjevanje tožene stranke, da naj bi bilo sporno dejansko stanje, kar ne more biti pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 458. člena ZPP). Nelogična pa je tudi navedba tožene stranke glede odpadle pravne podlage, zaradi česar naj bi bila pogodba nična (87. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski spor majhne vrednosti. Uporabljajo se določbe Zakona o pravdnem postopku, ki ureja postopek v gospodarskih sporih (od 480. do 496. člena ZPP). Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, se uporabljajo določbe, ki urejajo postopek v sporih majhne vrednosti (od 442. do 458. člena ZPP). Zoper sodbo izdano v postopku v sporih majhne vrednosti se je dovoljeno pritožiti samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeno očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, po deseti točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo prvostopno sodišče, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav sta jo po zatrjevanju tožene stranke obe stranki zahtevali s tem, ko sta predlagali zaslišanje strank, ni podana. Stranki namreč nista izrecno zahtevali izvedbe naroka v konkretnem primeru. Zahteva za opravo naroka v sporu majhne vrednosti mora biti izrecno podana. Ni mogoče šteti, da dokazni predlog za zaslišanje strank pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodi. 1 O tem sta si tako teorija kot sodna praksa enotni.2 V primeru, ko nobena od strank v gospodarskem sporu majhne vrednosti ne zahteva izvedbe naroka, lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 454. člena ZPP izda odločbo o sporu brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankam ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, na enak način pa ravna sodišče tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov (drugi odstavek 454. člena ZPP). Slednje je storilo sodišče v konkretnem primeru, saj je o spornem dejanskem stanju odločilo na podlagi predloženih pisnih dokazov.

7. Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 12.2.2021 in ugovora, da je odpadla podlaga (kavza) pogodbe z dne 10.5.2020, ker se dejavnost ni izvajala (četrti odstavek 39. člena in 87. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). 452. člen ZPP v drugem odstavku določa, da v postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži eno pripravljalno vlogo. V tretjem in četrtem odstavku istega člena je določeno, da lahko stranki v tej pripravljalni vlogi odgovorita na navedbe nasprotne stranke. Gre za izraz načela pisnosti in zaostrene prekluzije glede navajanja dejstev in dokazov v sporih majhne vrednosti.3 Povedano drugače, tožena stranka lahko navaja nova dejstva in nove dokaze samo v odgovoru na tožbo (v konkretnem primeru v prvi pripravljalni vlogi), v drugi pripravljalni vlogi z dne 12.2.2021 pa sme le odgovoriti na navedbe tožeče stranke. Ker je tožena stranka navedbe glede odpadle pravne podlage podala šele v drugi pripravljalni vlogi (prepozno), očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. S pritožbenimi navedbami, da je bila sporna vrsta pogodbe, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, da se dejavnost hiperbaričnih storitev sploh še ni začela izvajati, da tožeča stranka ni bila upravičena izstaviti vtoževanih računov, da tožeča stranka toženi ni nudila ustreznega strokovnega izobraževanja za izvajanje hiperbaričnih storitev, da ji ni priskrbela ustreznega dovoljenja za izvajanje teh storitev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izvajanje te dejavnosti, šlo bi naj zgolj za izvajanje storitev marketinga in predstavitev hiperbaričnih komor potencialnim strankam, da tožeča stranka zaradi pogojevanja odvetnika tožene stranke komor ni mogla prevzeti, da tožeči stranki ne pripada zaračunana kilometrina in dnevnice, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne (napačne) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP), ki pa ni pritožbeni razlog v gospodarskih sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člen ZPP) in s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Pritožbeno sodišče je vezano na dejansko stanje kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

9. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitki glede negativnih dejstev, za katera tožena stranka zatrjuje, da jih ne more dokazati, pojasnjuje, kadar so predmet dokazovanja tako imenovana negativna dejstva, se je v teoriji in sodni praksi ustalilo stališče, da je dokazno breme na tistem, ki zatrjuje obstoj, in ne na tistem, ki zatrjuje neobstoj dejstva; tisti, ki zatrjuje negativno dejstvo, nosi dokazno breme le izjemoma. V konkretnem primeru je tako dokazno breme, da je tožena stranka storitev izvajanja terapij s hiperbarično komoro po pogodbi izvajala, nosila tožeča stranka, ki je to dejstvo tudi dokazala s predloženimi listinskimi dokazi. Iz 13. točke izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je prvostopno sodišče navedeno dejstvo ugotovilo na podlagi sms sporočila tožene stranke v prilogi A6, s katerim je tožena stranka tožeči stranki sporočila, da obratujejo. Navedeno dejstvo je torej dokazala tožeča stranka in očitki glede nezmožnosti dokazovanja negativnih dejstev s strani tožene stranke, niso utemeljeni.

10. Pritožba uveljavlja tudi napačno uporabo materialnega prava (341. člen ZPP) z navedbami, da naj bi odpadla kavza pogodbe, ker se dejavnost ni izvajala in gre za ničen pravni posel (4. odstavek 39. člena v zvezi z 87. členom OZ). Iz ugotovitev prvostopne sodbe med drugim izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka od tožeče stranke sprejela dve hiperbarični komori in da sta stranki dne 10.5.2020 sklenili pogodbo (v prilogi A4). Navedena pogodba ima glede na poslovni odnos, ki sta ga stranki sklenili dne 10.5.2020 naravo franšizne pogodbe, za izvajanje zdravstvenih storitev, ki poteka v hiperbaričnih komorah. Tožena stranka je pričela izvajati navedeno storitev, kar potrjuje sms sporočilo (priloga A6) v katerem obvešča tožečo stranko, da obratuje. Tožeča stranka je pogodbo o medsebojnem sodelovanju z dne 10.5.2020 prekinila z dnem 30.7.2020. Navedena dejstva nesporno dokazujejo, da kavza (podlaga) pogodbe ni odpadla, temveč je prišlo do prekinitve pogodbe. Pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava ni podan.

11. Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa tožena stranka tožeči stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožeči stranki se prizna priglašenih 250 točk za odgovor na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov (2% od nagrade do 1000 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 187,00 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 187,00 EUR v roku 8 dni od prejema te sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006. 1 L.Ude, N.Betetto, A.Galič, V. Rijavec, D. W. Lukić, J.Zobec Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722, 9. in 10.točka; Ureditev, da se glavna obravnava mora opraviti, če tako zahteva stranka, je v skladu s sodno prakso z ESČP in US RS; Obveznosti ustne obravnave pa ni le, če se stranka tej pravici odpove ali če to opravičujejo okoliščine primera, med katere spada tudi zahteva po učinkovitosti in ekonomičnosti postopka. 2 VSL II Cpg 260/2021, VSL II Cpg 511/2011, itd. 3 L.Ude, N.Betetto, A.Galič, V. Rijavec, D. W. Lukić, J.Zobec Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 716.