Jedro

Tožnik s pritožbeno navedbo, da toženkine izpovedi ni moč preveriti in da na podlagi izpovedbe toženke, ki jo izpostavlja v pritožbi sodba ne more temeljiti, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča izpovedbe tožene stranke.

Tudi zaslišanje pravdnih strank je dokaz, ki je enakovreden ostalim dokazom, in dokaz z zaslišanjem toženke je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo.

Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov pa temelji na metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških v tč. III izreka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje spremeni, tako da se znesek 2.735,85 EUR nadomesti z zneskom 1.966,99 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se potrdita sodba sodišča prve stopnje izpodbijanem zavrnilnem delu in sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka za čas življenja pokojne Marije Zorko prejela darilo v obliki denarnih sredstev v skupni višini 12.022,30 EUR in se navedeni znesek všteje v dedni delež tožene stranke v zapuščinskem postopku D 820/2011 pri Okrajnem sodišču v Celju po pokojni M. Z., in zavrnilo zahtevek v presežku za ugotovitev in vštetje darila še za znesek 97.677,70 EUR v dedni delež tožene stranke v navedenem zapuščinskem postopku. Sodišče prve stopnje je nadalje s sklepom zavrglo tožbo v delu glede tožbenega zahtevka: “Ugotovi se, da je tožena stranka kot zakonita dedinja po pokojni M. Z. dedno odpravljena in ni upravičena do dednega deleža, saj je za čas življenja zapustnice M. Z. prejela znesek 109.700,00 EUR, kar je več, kot bi ji pripadalo iz naslova dednega deleža po zapustnici M. Z..” V točki III je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 2.735,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, sklep in odločitev o pravdnih stroških zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno razsojo. Meni, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je nerazumljiv, nasprotuje razlogom sodbe, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Sodišče napačno interpretira dvig zneska 10.000,00 EUR 18. 9. 2003 z devizne vloge št. … pri B. C. in prenosa le-tega na devizni račun št. ..., last toženke, in po toženki opravljen dvig zneska 15.000,00 EUR 21. 3. 2007 z računa zapustnice pri B. C. in polog na svoj račun št. .... Sodišče zgolj ocenjuje in meni, da je najbolj verjetno, da so ta sredstva pripadala zapustnici in da je zapustnica dejansko razpolagala z njimi na računu, iz razloga, ker je bila zapustnica pooblaščena na tem računu, katerega lastnica je bila tožena stranka. Prvostopno sodišče pa spregleda naslednje. Dejstvo je, da je toženka dvignila oba zneska z računov zapustnice in ju položila na svoj bančni račun. Tožnik meni, da je treba finančne bančne transakcije razumeti kot enkratno dejanje naklonitve zapustnice toženi stranki. Irelevantno je, kaj se je po tem, ko je toženka te zneske prejela na svoj račun, s tem denarjem dogajalo; ali je ta denar nato na kakršenkoli način vrnila zapustnici ali z njim kakorkoli drugače razpolagala. Ko je izvedla dvig z bančnih računov zapustnice, je prejela denarno naklonitev ali kot darilo ali kot kakršnokoli drugo naklonitev in to s strani zapustnice. Izključno toženka je prejemala obresti od vezanih vlog in ni dokazala, da bi zapustnici vrnila obresti, kar posledično pomeni, da je bil denar, ki je bil vezan, njen denar. Pravni posel - darilo oz. naklonitev zapustnice toženki je bilo torej realizirano tistega dne, ko je bil izvršen dvig sredstev z bančnih računov zapustnice. Vse nadaljnje bančne finančne transakcije pa je razumeti kot pravne posle, ki jih je izvajala toženka s svojim denarjem. Če je toženka ta sredstva nato vrnila zapustnici, je to njena prosta odločitev. Toženka je neprepričljivo pojasnjevala posamezne bančne transakcije, pri tem se je sprenevedala, ko je navajala, da naj niti ne bi vedela, da ta bančni račun ni njen, vendar listine govorijo drugače. Dejstvo tudi je, da četudi je s posameznimi zneski razpolagala zapustnica, je toženka prav gotovo morala vedeti, da gre za njen račun, saj je morala pred tem na bančnem okencu pooblastiti zapustnico za razpolaganje z njenim računom. Sodišče je tudi povsem napačno ugotovilo dejansko stanje glede dviga zneska 9.000,00 EUR z bančnega računa zapustnice pri U. B. z dne 28. 5. 2007. Ni namreč moč z gotovostjo trditi, da je ravno ta znesek bil istega dne položen v okviru zneska 10.000,00 EUR na račun pri B. C. Niti ni logična utemeljitev toženke niti sodba o tem nima nobenih razlogov. Če bi zapustnica želela 9.000,00 EUR prenesti na svoj račun pri B. C., bi to izvedla brezgotovinsko s prenakazilom, ne pa, da je ta znesek bil dvignjen gotovinsko in po zatrjevanju toženke nato gotovinsko položen istega dne na B. C. Toženka ni dokazala, da gre za en in isti znesek. Sodišče zgolj s stopnjo verjetnosti, brez navedb, katere dokaze šteje za odločilne, meni, da je najbolj verjetno, da so ta sredstva pripadala zapustnici in da je ona dejansko razpolagala z njimi na svojih računih. Dejansko stanje je s tem v zvezi popolnoma nerazjasnjeno. Sicer pa toženka v zvezi z 9.000,00 EUR niti ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi lahko zatrjevala, da je ta znesek dejansko zajet v okvir zneska 10.000,00 EUR. Sodišče tudi nekritično loči in nakazuje, da je imela toženka t.i. »pravi račun« št. ... in ne pojasnjuje, zakaj bi nek bančni račun lahko imel naziv »pravi«, drugi pa bil eventuelno bil »nepravi«. Tudi glede dviga 30.000,00 EUR z računa zapustnice pri B. C. z dne 25. 3. 2008 je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče je sicer v zvezi s to transakcijo dvakrat zaslišalo bančno uslužbenko, go. I. J., v obrazložitvi pa ni povzelo njene izpovedbe na glavni obravnavi dne 14. 11. 2014. Sporno pri tej transakciji, ki naj bi predstavljala darilo G. P. s strani zapustnice v višini 30.000,00 EUR, je to, da ni ugotovljeno, ali je bila zapustnica pri transakciji prisotna. Tega razen G. P. in toženke ni potrdila nobena priča. G. P. pa ne more biti verodostojna priča, saj je toženkin sin in ima interes na predmetni zadevi. Priča J. se ni spomnila, ali je bila zapustnica prisotna pri dvigu, tožnik pa meni, da ni bila, saj je šele naknadno, potem ko ji je pokazal bančno knjižico, ugotovila, da se je dne 25. 3. 2008 z njenega računa dvignil znesek 30.000,00 EUR. Da je bila zaradi tega izredno razburjena in da se je zaradi te transakcije zglasila na banki, je potrdila priča J. z izpovedbo, da se je zapustnica nekaj dni po tej transakciji oglasila na banki in pričo vprašala, če res stane vozniški izpit 30.000,00 EUR, priča pa ji je odgovorila, da ne stane tako veliko. Tožnik se sprašuje, čemu bi zapustnica šla v banko preverjat, kaj se je zgodilo z njenim denarjem, če bi bilo nesporno, da znesek 30.000,00 EUR predstavlja darilo zapustnice G. P. Zapustnica je imela tako namen vnuku podariti znesek 3.000,00 EUR, vendar pa je v odsotnosti zapustnice toženka z zlorabo pooblastilnega razmerja z računa zapustnice dvignila 30.000,00 EUR in jih prenakazala na sinov bančni račun. Tožnik meni, da je tudi ta znesek šteti za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke oz. s strani toženke povezanih oseb. Ker je v tistem obdobju zapustničin vnuk G. bil mladoleten, je celotno transakcijo izvedla izključno in samo sama toženka. Ker zapustnice pri tej transakciji ni bilo, vse ostale trditve tožene stranke, češ da so se o tem darilu v višini 30.000,00 EUR pogovarjali že bistveno prej, ne morejo omajati tožnikovega prepričanja, da gre za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke. Toženka je o okoliščinah darila pričela navajati svojo zgodbo šele na poziv sodišča na naroku dne 30. 6. 2014. Obstoj darila dokazujeta zgolj toženka in njen sin, ki sta v končni posledici bila prejemnika tega zneska, drugih dokazov toženka ni niti predlagala niti ni tega dejstva dokazala. Zato je dejansko stanje v zvezi z ugotavljanjem, ali 30.000,00 EUR predstavlja neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke, popolnoma napačno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče pa zgolj s stopnjo verjetnosti oz. ugibanja meni, da je glede na to, da je iz razloga, ker je bilo takrat povedano bančni delavki, da se nakazuje darilo vnuku, in izpovedi G. P. ter toženke, najverjetneje, da je tudi zapustnica bila prisotna ob transakciji. Ker v zvezi s prisotnostjo zapustnice pri dvigu tega zneska v spisu ni nobenega dokaza in nihče od zaslišanih prič, razen zainteresirane toženke in njenega sina G., ni potrdil prisotnosti zapustnice pri tej transakciji, sodišče nima podlage, da bi lahko z gotovostjo verjelo izpovedi toženke in njenega sina. Tožnik meni, da je toženka naklonila 30.000,00 EUR sinu G. Ker je sama izvedla obe transakciji, je šteti prenos denarja, ki ga je izvajala kot pooblaščenka zapustnice in pooblaščenka G. P., za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke. Tudi za to transakcijo velja, da gre za enkratni posel, ki se je pričel in dokončal 25. 3. 2008. Vsako nadaljnje razpolaganje toženke ali njenega sina s tem denarjem je irelevantno. Toženka je z zlorabo pooblastilnega razmerja izvedla celotno transakcijo in imela interes, da ta denar pride v njene roke. Sodišče povsem nekritično spregleda naslednjo okoliščino. Ni jasno, zakaj bi zapustnica izvajala vezave posameznih zneskov potom prenosa sredstev na račune toženke. Če bi imela namen izvajati vezave svojih sredstev, bi to elegantno lahko počela izključno in samo potom svojih bančnih računov. Ker pa so pred tem ti zneski pomenili neodplačno razpolaganje v korist toženke, in ker je kasneje toženka ta sredstva plemenitila z izvajanjem vezav, je to dodatni dokaz, da je šlo na neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke. Popolnoma napačno je tudi razlogovanje sodišča na strani 7. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je v vsakem primeru bil namen zapustnice, da njen vnuk G. 30.000,00 EUR obdrži. Iz okoliščine, da je tožniku zapustnica dejala, da tega denarja sedaj ne more več zahtevati nazaj, ker se boji agresije toženke, sodišče ne more vleči zaključkov, da je dokazano, da je zapustnica želela vnuku podariti znesek 30.000,00 EUR, saj je ugotovitev sodišča v popolnem nasprotju z ugotovitvami, v kakšnem stanju je bila zapustnica, ko se je zavedla, da ji je z njenega bančnega računa izginilo 30.000,00 EUR. Prav gotovo ni imela namena podariti vnuku tolikšnega zneska, govorila pa je o znesku 3.000,00 EUR za opravo vozniškega izpita. Tudi izpoved priče J. potrjuje, da je zapustnica pri priči poizvedovala o tej transakciji in izrecno vprašala, če vozniški izpit res stane toliko denarja. Ta okoliščina potrjuje, da ni bil namen zapustnice podariti vnuku 30.000,00 EUR, ampak samo 3.000,00 EUR. Zato je tožnik prepričan, da je teh 30.000,00 EUR šteti za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke. Sodišče nekritično meni, da v času sporne transakcije 25. 3. 2008 še ni bilo takšne medicinske dokumentacije, da bi lahko sklepali na njeno popolno poslovno nesposobnost, saj bi naj bila demenca še v začetni fazi. Za tovrstno ugotovitev sodišče ni imelo nobenega relevantnega dokaza in tudi nobenega dokaza s tem v zvezi ni izvedlo. Zapustnica je imela že koncem leta 2007 depresijo, epileptične napade in pozni začetek Alzheimerjeve demence, konec leta 2008 je bila zaradi tega tudi hospitalizirana. Gre za nepoznavanje Alzheimerjeve bolezni, saj gre za demenco Alzheimerjevega tipa s kasnim začetkom, kot to ugotavlja tudi dr. K. v svojem mnenju z dne 29. 5. 2010. Demenca se ne začne na točno določeni datum, ampak gre za daljše časovno obdobje. Če se je prvi izvid glede demence pojavil v juliju 2008, to še ne pomeni, da je ravno 1. 7. 2008 zapustnica zbolela za demenco. Ker gre za dolgotrajen nekajletni proces, je popolnoma jasno, da 25. 3. 2008 ne more biti govora o tem, da bi se lahko zapustnica v celoti zavedala pomena svojih ravnanj. Dne 11. 2. 2009 je toženka prejela polog gotovine 5.150,00 EUR. Toženka je na naroku dne 20. 10. 2014 zatrjevala, da je 5.150,00 EUR prejela od svojega očeta. Sodišče ni moglo ugotavljati, ali ta okoliščina drži, saj ni predložila potrdila o dvigu tega denarja s kateregakoli od računov svojega očeta. Nasprotno pa je toženka dvignila dne 28. 5. 2007 znesek 11.941,30 EUR z bančnega računa svojega očeta. Toženka je tudi izrecno povedala, da ko je dvignila denar na U. B., je bančna delavka dala denar v kuverto in nato sta ga z zapustnico nesli k zapustnici domov in ga pospravili v omaro. Navedeno dejstvo potrjuje tožnikovo stališče, da je 5.150,00 EUR znesek, ki je bil dvignjen 20. 6. 2007 z računa zapustnice pri B. C. in katerega je zapustnica hranila doma v omari. Da je temu tako, je potrdila tudi toženka. Sodišče ni obrazložilo, ali je tožnik dokazal svojo trditev, da ta znesek izvira iz sredstev toženkinega očeta. Dejansko stanje glede te transakcije je tako popolnoma nepojasnjeno. Glede posameznih dvigov z računov zapustnice pri U. B. za obdobje 3. 4. 2006 do 3. 12. 2009 v znesku 29.700,00 EUR (kolikor znaša pravilni seštevek zneskov, in ne znesek 28.700,00 EUR, kot to napačno sešteje sodišče), je stališče toženke, da je ves ta denar bil porabljen za življenjske stroške in stroške gospodinjstva zapustnice. Toženka se v zvezi s tem sklicuje na dvige, ki jih je opravljal tožnik v vlogi začasnega skrbnika zapustnice v času od 10. 5. 2010 dalje, a tožnik je vse dvige izvajal z izrecnim soglasjem C. C.; potrebno je tudi upoštevati, da v letih 2006 do 2009 zapustnica še ni bila nameščena v Domu upokojencev, zato so stroški, odobreni potom CSD, nekoliko višji, ker je v okviru teh dvigov zajeta tudi domska mesečna oskrbnina, kar je jasno razvidno iz dokumentacije v spisu. V obdobju 3. 4. 2006 do 3. 12. 2009 pa je vse zneske po posameznih datumih dvignila toženka sama, brez prisotnosti zapustnice. Toženka je pojasnila, da je 8 mesecev v letu 2008 ni bilo k zapustnici, ker sta bili skregani, in v tem obdobju od 28. 4. 2008 do 10. 12. 2008 je bilo z bančnega računa pri U. B. dvignjen zgolj 24. 4. 2008 znesek 1.000,00 EUR in 10. 12. 2008 znesek 300,00 EUR. Pred in za tem obdobjem pa si sledijo konstantni mesečni dvigi vsega dobroimetja in te dvige je izvajala izključno sama toženka v breme računa zapustnice pri U. B. Toženka sicer navaja, da bi se naj zneski 5.000,00 EUR (dvig 3. 4. 2007), 9.000,00 EUR (dvig 28. 5. 2007), 500,00 EUR (dvig 5. 10. 2007) in 4.200,00 EUR (dvig 17. 10. 2007) porabili za adaptacijo kopalnice, a ni dokazala, da bi se kopalnica renovirala v letu 2007, ampak se je to izvajalo v letu 2008. Zapustnica nikdar ne bi zapravila tako enormnega zneska za adaptacijo, ki tudi sicer ne more toliko stati.

Razlaga sodišča o načinu pokrivanja mesečnih stroškov zapustnice je popolnoma napačna in nima podlage v listinskih dokazih. Tožnik je v četrti pripravljalni vlogi pojasnil, da je zapustnica sama z obeh svojih računov pri U. B. in B. C. v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2009 dvignila 38.295,00 EUR. V istem časovnem obdobju pa je toženka samo z računa pri U. B. dokazno dvignila 29.700,00 EUR, kar je tudi potrdila. Znesek 38.295,00 EUR, ki ga je zapustnica sama dvignila, se za to obdobje deli s 36 meseci in na ta način dobimo znesek 1.063,75 EUR, kolikor je zadosten znesek za pokrivanje vseh mesečnih stroškov in drugih izdatkov za tekoče preživljanje zapustnice. Sodišče pa zgolj ugotavlja, da je zapustnica sama izvršila dvige v znesku 29.390,92 EUR z računa pri B. C., nič pa ne pove o tem, koliko denarja je dvignila sama v istem časovnem obdobju s svojega računa pri U. B. Sodišče tako zmotno k znesku 29.390,92 EUR prišteje še znesek 28.700,00 EUR oz. pravilni seštevek je 29.700,00 EUR, za dvige v obdobju 3. 4. 2006 do 3. 12. 2009 z računa zapustnice pri U. B. Pri tem pa prezre okoliščino, da so v okvir tožbene povesti v točki II. glede dvigov z bančnega računa zapustnice pri U. B. zajeti samo dvižni lističi, ki jih je podpisala tožena stranka, niso pa zajeti njeni lastnoročni dvigi v drugih posameznih datumih v tem obdobju. Ker je tako skupaj bilo dvignjeno z obeh računov 38.295,00 EUR, je to znesek, ki ga je potrebno upoštevati, da je bil zadosten znesek za pokrivanje vseh tekočih stroškov preživljanja zapustnice. 29.700,00 EUR pa je predstavljal znesek, ki pomeni neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke. Tožena stranka ni dokazala, da bi se zneski 5.000,00 EUR (dvig 3. 4. 2007), 9.000,00 EUR (dvig 28. 5. 2007), 500,00 EUR (dvig 5. 10. 2007) in 4.200,00 EUR (dvig 17. 10. 2007) porabili za adaptacijo kopalnice. Sodišče glede tega nima nobenega relevantnega dokaza. Načeloma drži ugotovitev sodišča, da je zapustnica lahko imela povprečno višjo porabo od zneskov njene pokojnine, vendar se tožnik sprašuje, čemu bi zapustnica, ki je imela zadosti sredstev za lastno preživljanje, saj je v tem istem obdobju dvignila zadostna denarna sredstva z obeh svojih računov pri U. B. in B. C., sploh še karkoli dvigovala z bančnega računa pri U. B. v tem časovnem obdobju. Tega denarja ni dvignila zapustnica, ampak toženka, ki ni dokazala, da ga je vrnila zapustnici ali da je ta denar uporabila zapustnica za kakšne druge svoje potrebe. Toženka je na obravnavi dne 20.10.2014 zgolj ugibala, za kaj bi naj posamezni znesek, dvignjen v letu 2007 z računa zapustnice pri U. B., bil porabljen. Zanimiva je tudi njena izpovedba, ko prvotno govori, da je zapustnica v trgovini verjetno plačevala z bankovci za 100,00 EUR in na isti način tudi delavce, nato pa ne ve, zakaj je bilo pri dvigu zneska z dne 3. 4. 2007 v višini 5.000,00 EUR izplačanih 250 bankovcev po 20,00 EUR, torej zakaj je šlo za dvig v tako majhnih nominalnih bankovcih. Tudi glede dviga 4.200,00 EUR z dne 17. 10. 2007 je toženka zgolj ugibala, da je zapustnica mogoče kaj plačala za kurjavo, kar pa seveda gre za enormni znesek, saj 1000 litrov nafte ne stane 4.200,00 EUR. Tudi glede ostalih zneskov, dvignjenih pri U. B. v vtoževanem obdobju, toženka ni znala zadovoljivo pojasniti in zgolj ugiba, da bi naj te zneske dvignila zato, da bi zapustnica vedno lahko imela pri sebi doma gotovino v zadostni višini. Seveda njene izpovedi ni moč preveriti in na podlagi takšne izpovedi sodba ne more temeljiti. Ker je matematični izračun porabe zapustnice, kot ga je izvedlo sodišče v izpodbijani sodbi, popolnoma napačen in v neskladju z listinsko dokumentacijo, je jasno, da dvignjeni zneski z računa zapustnice pri U. B. v navedenem obdobju niso služili za pokrivanje njenih mesečnih stroškov preživljanja, ampak jih je v celoti šteti za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist tožene stranke. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroškov, ker je sodišče zmotno ugotovilo, da je v pravdi uspel samo v neznatnem obsegu zneska 2.022,30 EUR, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je izračun glede povrnitve pravdnih stroškov napačen in bo o stroških potrebno odločiti v okviru ponovnega sojenja.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Preostali del pritožbe ni utemeljen.

5.

V obravnavani zadevi je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da je toženka za časa življenja M. Z. prejela darilo v obliki denarnih sredstev v skupni višini 109.700,00 EUR in se navedeni znesek všteva v dedni delež toženke v zapuščinskem postopku po materi pravdnih strank. Tožnik je trdil, da je toženka z bančnih računov zapustnice, na katerih je bila pooblaščena, dvigovala večje zneske, ki niso bili potrebni za tekoče preživljanje zapustnice, in jih zadržala zase, in sicer je: - z računa zapustnice na U. b. dvignila v obdobju od 3. 4. 2006 do 3. 12. 2009 skupaj 29.700,00 EUR, - z računa zapustnice na B. C. pa dvignila: 10.000,00 EUR dne 24. 3. 2009 EUR, 30.000,10 EUR dne 25. 3 2008 in 10.000,00 EUR dne 21. 3. 2007, 10.000,00 EUR dne 18. 9. 2003 ter 15.000,00 EUR dne 28. 1. 2002, skupaj tako 80.000,10 EUR.

Sodišče prve stopnje je glede dvigov z računa zapustnice pri B. C. ugotovilo in zaključilo sledeče. Za dvig 15.000,00 EUR dne 28. 1. 2002 je ugotovilo, da je bil dvignjen znesek nakazan na račun zapustnice, zato ta znesek ne pomeni darila toženki. Za dvig 10.000,00 EUR dne 18. 9. 2003 in 15.000,00 EUR dne 21. 3. 2007 je sodišče zaključilo, da ta dva zneska ni mogoče šteti kot darilo dano toženki, ker so bili zneski ves čas v isti višini večkrat zaporedoma vezani kot depozit in po vsakokratni sprostitvi nakazani na sporni račun toženke, po zadnji sprostitvi vezave pa prenakazani na račun zapustnice. Glede dviga 30.000,00 EUR dne 25. 3. 2008 je sodišče ugotovilo, da je bil znesek tega dne prenakazan z računa zapustnice na račun toženkinega sina, G. P., in da je v vsakem primeru bil namen zapustnice, da njen vnuk ta denar obdrži, zato je zaključilo, da tudi ta znesek ne predstavlja darila toženki. Sodišče pa je nadalje ugotovilo, da so bili zneski, ki so bili dvignjeni z računa pri U. B., na katerega je zapustnica prejemala od 1. 1. 2006 dalje mesečno rento po pokojnem možu, porabljeni za življenjske stroške in stroške gospodinjstva zapustnice ter vzdrževanje nepremičnine, in zaključilo, da tožnik ni dokazal, da predstavlja znesek 29.700,00 EUR darilo toženki.

6.

Sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo dviga zneska 10.000,00 EUR pri B. C. dne 18. 9. 2003. Pravilno je ugotovilo, da je račun toženke (devizni račun št. ..., na katerega je bil z računa zapustnice pri B. C. prenesen ta znesek, z dnem 2. 1. 2006 migriral v račun št. … . Na taisti račun je bilo 21. 3. 2007 nakazanih 15.000,00 EUR z računa zapustnica pri B. C.. Že 21. 3. 2006 pa je bil na ta račun nakazan tudi znesek 15.068,06 EUR, ki je bil potem v višini okoli 15.000,00 EUR večkrat zaporedoma na vsake tri mesece vezan na depozitnih računih. Sodišče je sledilo toženki, glede na to, da to izhaja tudi iz kartic prometa, da je ena od teh sprostitev bila na izpostavljeni datum 21. 3. 2007 in istega dne tudi opravljena ponovna vezava 15.000,00 EUR na sporni račun ..., kar pomeni v tožbi navedeni račun z isto številko in dodano številko „50“. Sodišče je sledilo toženki, da je bil na ta račun ... poleg omenjenih vezav opravljen tudi polog gotovine dne 28. 5. 2007 za znesek 10.000,00 EUR glede katerega sodišče ugotavlja, da gre povsem očitno za sredstva zapustnice, ki so bila istega dne v višini 9.000,00 EUR dvignjena v gotovini z računa zapustnice pri U. B. Isti dan je namreč zapustnica M. Z. podpisala na ime M. Z. polog gotovine 10.000,00 EUR na omenjeni račun tožene stranke pri B. C., kar je po stališču sodišča prve stopnje potrdilo navedbo toženke, da je bila zapustnica pooblaščena na tem računu toženke. Ko se je dne 20. 6. 2007 sprostila vezava 15.000,00 EUR, je bil enak znesek skupaj s položeno gotovino, sedaj v skupnem znesku 25.001,00 EUR vezan na depozitnem računu dne 20. 6. 2007 in ponovno 19. 9. 2007 in nato po sprostitvi vezave 19. 12. 2007 (na koncu) izveden prenos 23.000,00 EUR na račun ..., kar pa je glede na odgovor B. C. z dne 5. 5. 2014 račun zapustnice M. Z. in ne toženke. Sodišče druge stopnje takšno razlago sodišča prve stopnje povsem sprejema, saj temelji na logičnih zaključkih glede na izvedene dokaze, in zato zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zato, ker se je v pretežnem delu tako sporni znesek 15.000,00 EUR z dne 21. 3. 2007, kakor tudi sporni gotovinski dvig 9.000,00 EUR z dne 28. 5. 2007, vrnil dne 19. 12. 2007 na račun zapustnice na opisan način, ni mogoče zaključiti, da je te zneske prejela toženka kot darilo. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da je glede na to, da so se pretežna sredstva vrnila na račun zapustnice, nalog za to pa je pri banki podpisala prav zapustnica (potrdilo z dne 19. 12. 2007), na računih pa se razen vezav in prenosov obresti na druge račune, kakšne druge transakcije niso izvajale, najbolj verjetno, da so ta sredstva pripadala zapustnici in da je ona dejansko razpolagala z njimi na računu, kar je lahko kot pooblaščena oseba, kljub temu, da je formalna imetnica računa številka ... bila toženka, račun pa se je uporabljal izključno v varčevalne namene. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da spornih zneskov z dne 18. 9. 2003 v višini 10.000,00 EUR in z dne 21. 3. 2007 v višini 15.000,00 EUR ni mogoče šteti kot darilo dano toženki, ker so bili ves čas v isti višini večkrat zaporedoma vezani kot depozit in po vsakokratni sprostitvi nakazani na sporni račun toženke, po zadnji sprostitvi vezave pa v pretežnem delu prenakazani na račun zapustnice. Tožeča stranka si zmotno razlaga, da je potrebno finančne bančne transakcije razumeti kot enkratno dejanje naklonitve zapustnice toženi stranki, saj je toženka dvige z zapustničinega računa opravila na podlagi pooblastila pooblastiteljice - zapustnice in, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tako dvignjen denar v pretežnem delu vrnila po koncu vezave na drugih računih, na bančni račun zapustnice. Sodišče druge stopnje zato ne sprejema ocene pritožbe, da je dejstvo, da je v tistih dneh, ko je toženka izvedla dvig z bančnih računov zapustnice, prejela denarno naklonitev ali kot darilo ali kot kakršnokoli drugo naklonitev in to s strani zapustnice. Torej ob dejstvu, da sta bila vtoževana zneska 10.000,00 in 15.000,00 EUR, dvignjena 18. 9. 2003 oziroma 21. 3. 2007, v pretežnem delu vrnjena na bančni račun zapustnice, pa tudi sicer nikakor ne moremo govoriti o denarni naklonitvi zapustnici. Tožeča stranka v tožbi ni zatrjevala, da predstavljajo darilo tudi obresti od vezanih vlog, zato ni sprejemljivo sklepanje pritožnika, da dejstvo, da je izključno tožena stranka prejemala obresti od vezanih vlog, posledično pomeni, da je to bil njen denar. Ob obrazloženem je napačna tudi nadaljnja interpretacija pritožbe, da je vse nadaljnje bančne finančne transakcije po dvigu z računa zapustnice razumeti kot pravne posle, ki jih je izvajala toženka s svojim denarjem.

7. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje glede dviga zneska 9.000,00 EUR z bančnega računa zapustnice pri U. B. z dne 28. 5. 2007. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bil 28. 5. 2007 dvignjen znesek 9.000,00 EUR z računa zapustnice pri U. B. in da je istega dne zapustnica M. Z. položila gotovino 10.000,00 EUR na račun toženke, na katerem je bila zapustnica pooblaščena, pravilno sklepalo, da gre očitno v znesku 10.000,00 EUR pologa za dvignjen znesek 9.000,00 EUR istega dne z računa pri U. B Glede na vse finančne transakcije, ki sta jih opravljali tako zapustnica kot toženka, je to povsem sprejemljiv zaključek ob okoliščini, da je dvig in polog denarja bil opravljen istega dne, in da tudi ni bilo drugih trditev o tem, da bi zapustnica M. Z. za polog gotovine 10.000,00 EUR ta denar prejela iz kakšnega drugega vira. Neutemeljeno je sklepanje pritožnika, da bi gotovo zapustnica, če bi želela znesek 9.000,00 EUR prenesti s svojega računa pri U. b. na svoj račun pri B. C. to izvedla brezgotovinsko s prenakazilom, ne pa da je ta znesek bil dvignjen gotovinsko in po zatrjevanju toženke nato gotovinsko položen istega dne na B. C. Pritožnik zmotno izhaja iz stališča, da je zapustnica opravila polog gotovine na svoj račun, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da je položila gotovino na račun toženke, na katerem je bila sicer pooblaščena. Dokazna ocena sodišča je tako prepričljiva, saj ni bilo nobene ovire, da toženka in zapustnica ne bi mogle ali smele tako ravnati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da gre za isti denar oziroma da je v znesku pologa 10.000,00 EUR vsebovanih navedenih 9.000,00 EUR, dvignjenih istega dne. Ne drži, da je sodišče prve stopnje zgolj s stopnjo verjetnosti, brez navedb, katere dokaze šteje za odločilne, menilo, da je najbolj verjetno, da so ta sredstva pripadala zapustnici in da je ona dejansko razpolagala z njimi na svojih računih, saj je tako dvig kot polog ugotovilo na podlagi listin v spisu - potrdil bank. Ne drži, da tožena stranka v zvezi z zneskom 9.000,00 EUR niti ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi lahko zatrjevala, da je ta znesek dejansko zajet v okvir zneska 10.000,00 EUR, ki je bil 28. 5. 2007 položen na račun pri B. C.. Tožena stranka je navedeno pojasnila v svoji 6. pripravljalni vlogi in za te navedbe tudi predlagala dokaze: kartico prometa U. B. za datum 28. 5. 2007, kartico prometa računa ... pri B. C. d.d. na dan 28. 5. 2007 in 19. 12. 2007 in tudi kartico prometa z računa ... na dan 19. 12. 2007 ter zaslišanje toženke.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče povsem nekritično loči in nakazuje, da je imela toženka t.i. “pravi račun” številka ... in da ne pojasnjuje, zakaj bi neki bančni račun lahko imel naziv pravi, drugi pa bi bil eventuelno nepravi. Te navedbe po oceni sodišča druge stopnje niso relevantne, sicer pa tudi tožeča stranka ne izkazuje pravne koristi za te navedbe, ker je sodišče v odstavku, v katerem je uporabilo to besedno zvezo, pojasnjevalo, da je šteti znesek 2.022,30 EUR za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke, torej pojasnjevalo in razlagalo ravnanje toženke v zvezi s prisodilnim delom, katerega pa tožeča stranka ne izpodbija in za to niti ne bi izkazovala pravnega interesa.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno tudi glede dviga 30.000,00 EUR z računa zapustnice z dne 26. 3. 2008. Glede na tožbene trditve ni bilo potrebno v sodbo povzeti še naknadne izpovedbe priče I. J. na glavni obravnavi 14. 11. 2014. Glede na to, da je bila toženka tista, ki je bila pooblaščena na računu zapustnice, in glede na to, da je zapustnica, potem ko ji je tožnik predočil, da je dvignila 30.000,00 EUR in jih nakazala vnuku G. P., sama tožniku povedala, da ne bo zahtevala denarja nazaj oziroma da ne more več zahtevati denarja nazaj, je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno zaključilo, da ni relevantno, ali je bila zapustnica M. Z. 26. 3. 2008 prisotna v banki ob izvršeni transakciji ali ne. Glede na izpovedbo G. P. in priče J., ki je izpovedala, da ji je bilo takrat povedano, da se nakazuje darilo vnuku, pa je sodišče tudi sicer povsem upravičeno ocenilo, da je najverjetneje, da je bila tudi M. Z. prisotna ob prenosu 30.000,00 EUR na račun vnuka G.. Ob že izpostavljenem pojasnilu zapustnice tožniku, ko ji je predočil dejstvo transakcije, da denarja ne more več zahtevati nazaj, je neutemeljeno tudi pritožbeno pojasnjevanje oziroma sklepanje, čemu bi zapustnica šla v banko preverjat, kaj se je zgodilo z njenim denarjem, če bi bilo nesporno, da znesek 30.000,00 EUR predstavlja darilo zapustnice G. P., da je imela namen podariti vnuku samo 3.000,00 EUR. Zapustnica je bila torej seznanjena z dejstvom, da je bilo 30.000,00 EUR prenakazano z njenega računa na bančni račun vnuka, in se je nedvomno strinjala s tem, da je to darilo vnuku. Lastna dokazna ocena oziroma zaključek pritožbe, ki ni podprt z izvedenimi dokazi, je glede na navedeno, da je v toženka v odsotnosti zapustnice z zlorabo pooblastilnega razmerja z računa zapustnice dvignila 30.000,00 EUR in ta znesek prenakazala na bančni račun G. P. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je zapustnica M. Z. tudi drugemu vnuku S. Z. naklonila darilo v znesku 30.000,00 EUR, pravilno štelo, da je bil znesek, ki je bil prenakazan direktno z bančnega računa zapustnice na bančni račun G. P., darilo vnuku in ne brezplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke, ki je ta prenos odredila kot pooblaščenka zapustnice. Prav tako ne drži, da je tožena stranka o okoliščinah darila pričela navajati svojo zgodbo šele na poziv sodišča na naroku dne 30. 6. 2014 in da pred tem ni nikdar zatrjevala, da gre za darilo zapustnice vnuku G. P., saj je to zatrjevala že v točki 2 v odgovoru na tožbo. Ne drži niti, da obstoj darila dokazujeta zgolj toženka in njen sin in da drugih dokazov v zvezi z obstojem darila toženka niti niti ni predlagala niti ni dokazala, saj je v dokaz predlagala tudi zaslišanje priče Sebastjana Zalarja. Tudi v zvezi s to transakcijo si tožnik zmotno razlaga, da gre za enkratni posel, ki je se pričel in dokončal 25. 3. 2008 in da je vsako nadaljnje razpolaganje toženke ali njenega sina s tem denarjem, irelevantno. Napačno je tožnikovo stališče, da gre za neodplačno razpolaganje zapustnice v korist toženke, ker je celotno transakcijo z zlorabo pooblastilnega razmerja operativno izvedla toženka, ki je imela interes, da denar pride v njene roke, saj denar ni prišel v roke toženke, pač pa na račun vnuka zapustnice. Nedopustna pritožbena navedba pa je, da je zapustnica dejala, da tega denarja ne more več zahtevati nazaj, ker se je pri tem bala agresije toženke. Tožeča stranka je to trditev prvič podala šele v pritožbi, pri tem pa ni izkazala, da je brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno, na podlagi izvedenskega mnenja dr. K. v spisu v nepravdni zadevi N 2/2010, ugotovilo, da se je sicer zapustnica v juliju 2008 zdravila zaradi depresije, epilepsije in začetka Alzheimerjeve demence, in da v času sporne transakcije 25. marca 2008 še ni bilo takšne medicinske dokumentacije, da bi sklepali na njeno popolno poslovno nesposobnost, saj je bila demenca še v začetni fazi. Takšno mnenje sodišča ni nekritično, kot očita pritožba. Sicer pa tožnik tudi ni trdil, da bi bila zapustnica poslovno nesposobna, ko ji je predočil dvig zneska 30.000,00 EUR in ko mu je odgovorila, da ne more tega zneska zahtevati nazaj, kar pa je bilo časovno gledano po 25. 3. 2008. 10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da polog gotovine v znesku 5.150,00 EUR na račun toženke 11. 2. 2009 izvira iz sredstev zapustnice. Sodišče je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o dvigu z dne 20. 6. 2007 pri B. C., ki ga je izvedla zapustnica, izhaja, da je bilo z računa zapustnice dvignjeno 150,00 EUR, 5.000,00 EUR pa je bilo dvignjeno z računa imetnika S. Z. Sodišče prve stopnje je tudi sicer pravilno štelo, da je bil časovni razmak med obema transakcijama prevelik, zato bi bilo kakršnokoli povezovanje premalo zanesljivo in zatrjevanje, da gre za isti denar, zgolj ugibanje. Tožeča stranka neutemeljeno razlaga, da toženka ni predložila potrdila, da je ta znesek 5.150,00 EUR dvignila s kateregakoli od računov svojega očeta, saj se toženka ni branila s trditvijo, da je dvignila denar z očetovega računa, pač pa s trditvijo, da je ta denar prejela od svojega očeta.

11. Sodišču prve stopnje se je očitno v zadnjem odstavku na strani 9 pripetila očitna pisna pomota v navedbi zneska 28.700,00 namesto prav 29.700,00 EUR. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je obrazložitev sodišča v izpodbijani sodbi o načinu pokrivanja mesečnih stroškov zapustnice popolnoma napačna in da nima podlage v listinskih dokazih. Sodišče prve stopnje je temeljito obrazložilo, katera nakazila so prihajala na bančni račun zapustnice pri U. B. in katere nakazila oziroma prejemki so prihajali na bančni račun zapustnice pri B. C. Tožena stranka se je glede vtoževanega zneska 29.700,00 EUR branila s tem, da je zapustnica ta denar porabila za življenjske stroške in stroške gospodinjstva ter tudi za obnovo kopalnice, kanalizacije in dvorišča. Te navedbe je sodišče prve stopnje glede na podatke v spisu o prilivih na obeh računih pri obeh bankah in odlivih preverilo in po oceni pritožbenega sodišča sprejelo prepričljivo in pravilno dokazno oceno. Pravilno je ugotovilo, da je je sama zapustnica s svojega računa pri B. C. v obdobju od vključno leta 2006 do vključno leta 2009 dvignila 29.390,92 EUR, in je glede na ta znesek znašala povprečna poraba zapustnice na tem računu (oziroma dvigi) cca 600,00 EUR. Sodišče je temu znesku upravičeno prištelo še zatrjevani skupen znesek dvigov v tem obdobju pri U. B., za katere je toženka trdila (ravno ta izračun pa pokaže, da so njene trditve utemeljene), da jih je zapustnica tudi porabila za življenjske stroške in vzdrževanje hiše, v višini 29.700,00 EUR. Glede na to, da seštevek dvigov znaša 59.090,92 EUR in da je sodišče prve stopnje od tega zneska utemeljeno odštelo znesek 9.000,00 EUR z dne 28. 5. 2007, za katerega je, kot je že obrazloženo, pravilno ugotovilo, da je bil vrnjen na bančni račun zapustnice, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je bil povprečen porabljeni mesečni znesek okoli 1.000,00 EUR (natančno: 1.043,56 EUR), kar predstavlja približen znesek povprečne neto mesečne plače v R. S. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ta znesek zagotavlja soliden življenjski standard odrasle osebe, ki ima stroške za lastno gospodinjstvo in tudi vzdrževanje nepremičnine (hiše). Obe pravdni stranki sta namreč potrdili, da se je iz zneskov zapustnice plačala obnova kopalnice, kot pa je sodišče navedlo, ni bistveno, ali se je ta obnova opravljala v letu 2007 ali 2008. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pravilno ocenilo, da ta znesek ne pomeni takega odstopanja po višini, ki bi pomenilo, da jih toženka (pravilno zapustnica) ne bi mogla potrošiti in da bi se zato sporni zneski iz računa pri U. B. štelo za naklonitev toženki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče, pa tudi sicer ni bilo sporno, je bila mesečna pokojnina zapustnice, ki jo je prejemala na B. C., nižja od izračunane mesečne porabe in je znašala povprečno okoli 500,00 EUR. Samo pokojnina torej, nakazovana na B. C., pa je prenizek znesek za solidno preživljanje in vzdrževanje hiše, zato je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gotovo, da je zapustnica v ta namen porabljala tudi sredstva, ki jih je dvigovala pri U. B. Neutemeljene, sicer pa tudi dokazno nepodprte so pritožbene navedbe, da zapustnica nikdar ne bi investirala v adaptacijo kopalnice 18.700,00 EUR, da je bila skromna ženska, ki je vseskozi varčevala in da nikdar ne bi zapravila tako enormnega zneska za adaptacijo ene same kopalnice. Take navedbe pa tudi ne potrjuje izpovedba povsem za izid pravde nezainteresirane priče M. Č., da je zapustnica obnovila celotno kopalnico, dala notri novo kad in nove ploščice, tako da je imela vse novo, lepo in moderno. Znano ji je bilo, da je pred tem naredila novo streho in obnovila zgornje nadstropje, izpovedala pa je tudi, da za cene ni preveč gledala in ni bilo važno, če je bilo kaj malo dražje. Zgoraj povzet izračun temelji na listinskih dokazih v spisu. Tožnik je v postopku na prvi stopnji podajal različne navedbe glede dvigov same zapustnice. V vlogi z dne 19. 6. 2014 je trdil, da je pokojna sama v obdobju od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2009 z računa pri U. B. dvignila 38.295,00 EUR, v vlogi z dne 7. 7. 2014, pa je trdil in to ponavlja še v pritožbi, da je ta znesek dvignila sama zapustnica z obeh računov, torej z računa pri U. B. in B. C. Sicer pa je tudi sam tožnik, ki je pri svojem izračunu upošteval ta znesek in krajše časovno obdobje, prišel do skoraj enake ocene, kot sodišče, in sicer, da je bil znesek 1.063,75 EUR zadosten znesek za pokrivanje vseh mesečnih stroškov in drugih izdatkov za tekoče preživljanje zapustnice. Ker glede na obrazloženo tožnik ni uspel ovreči toženkinih trditev glede dvignjenih zneskov v skupni višini 29.700,00 EUR z računa zapustnice pri U. B., tožnik pa tega niti ni predlagal, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, koliko denarja je zapustnica dvignila sama v istem časovnem obdobju s svojega računa pri U. B. Nenazadnje je imela zapustnica pravico povsem prosto razpolagati s svojim denarjem, zato taka ugotovitev ne bi vplivala na odločitev o zahtevku, glede na trditve pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, in ne zmotno, kot mu očita pritožba, prištelo znesek 29.700,00 EUR k znesku 29.390,92 EUR. Že zaradi dejstva, da se znesek 38.295,00 EUR nanaša na krajše obdobje (2 leti), ni utemeljena pritožbena navedba, da je to znesek, ki ga je potrebno upoštevati, da je bil zadosten znesek za pokrivanje tekočih stroškov preživljanja zapustnice. Zmotno pa je to stališče pritožbe tudi zato, ker je nesporno, da je v tem času zapustnica imela tudi stroške v zvezi z vzdrževanjem hiše. Tožnik s pritožbeno navedbo, da toženkine izpovedi ni moč preveriti in da na podlagi izpovedbe toženke, ki jo izpostavlja v pritožbi (da je toženka zgolj ugibala, za kaj bi naj posamezni znesek, dvignjen v letu 2007 z računa zapustnice pri U. B., bil porabljen; da je zapustnica v trgovini verjetno plačevala z bankovci za 100,00 EUR in na isti način tudi delavce, da pa ne ve, zakaj je bilo pri dvigu 5.000,00 EUR izplačanih 250 bankovcev po 20,00 EUR; da je glede dviga 4.200,00 EUR zgolj ugibala, da je zapustnica mogoče kaj plačala za kurjavo; da tudi glede ostalih zneskov zgolj ugibala, da bi naj te zneske dvignila zato, da bi zapustnica vedno lahko imela pri sebi doma gotovino v zadostni višini), sodba ne more temeljiti, ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča izpovedbe tožene stranke. Tudi zaslišanje pravdnih strank je dokaz, ki je enakovreden ostalim dokazom, in dokaz z zaslišanjem toženke je prvostopenjsko sodišče pravilno dokazno ocenilo. Celovita dokazna ocena vseh izvedenih dokazov pa temelji na metodoloških napotkih iz 8. člena ZPP.

12. Po obrazloženem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da v preostalem delu darilo toženki ni dokazano in je zato tožbeni zahtevek za ugotovitev darila v znesku 97.677,70 EUR utemeljeno zavrnilo.

13. Tožnik je izpodbijal tudi odločitev o zavrženju dela tožbe, a pritožbe glede tega dela ni konkretiziral. Uradni preizkus te odločitve je pokazal, da je sodišče prve stopnje to odločitev pravilno sprejelo, saj je zapuščinsko sodišče tisto, ki v zapuščinskem postopku, ki je zaradi pravd še prekinjen, odloča o zahtevku, kot ga je v tem delu postavil tožnik.

14. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Dejstvo, da del prisojenega zneska 10.000,00 EUR ni bil nikoli sporen, ni okoliščina, zaradi katere bi sodišče lahko štelo, da je tožnik v pravdi uspel samo v neznatnem obsegu (zgolj z 2.022,30 EUR od zahtevanih 109.700,00 EUR). Temeljno merilo je kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Odločilno pa je načelo končnega uspeha. Glede na postavljen zahtevek je ob obrazloženem tožeča stranka v pravdi uspela z 11 %, zato je upravičena do povrnitve 11 % njej priznanih in za pravdo potrebnih pravdnih stroškov, tožena stranka pa zgolj do povrnitve 87 % takih stroškov. Stroški tožeče stranke znašajo 4.253,85 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3100 v znesku 1.155,70 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v znesku 1.066,80 EUR, materialni stroški po tar. št. 6100 v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve in sodna taksa 1.518,00 EUR), zato je glede na dosežen uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 467,92 EUR stroškov. Stroški tožene stranke pa znašajo 2.735,85 EUR (odmere le teh tožnik ni izpodbijal) in je glede na dosežen uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 2.434,91 EUR stroškov. Po pobotu mora tako tožeča stranka toženi stranki povrniti še 1.966,99 EUR pravdnih stroškov in ne 2.735,85, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

15. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev o pravdnih stroških v izpodbijani sodbi, kot je opisano v prejšnjem odstavku (peta alineja 358. člena ZPP), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje izpodbijanem zavrnilnem delu in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe. Glede tega dela sodnih odločb namreč niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen in 2. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in drugim odstavkom 350. člena ZPP).

16.

Tožeča stranka s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela. Uspela je zgolj s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, ki pa so stranska terjatev, ki se pri presoji pritožbenega uspeha ne upošteva, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).