Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti, podrejeno nezakonitosti vseh navodil, obvestil, odredb in pozivov tožene stranke, v kolikor se nanašajo na obveznost PCT in/ali nošenja kirurških mask v odnosu do tožnice, ter za ugotovitev ničnosti oziroma nezakonitosti odredbe tožene stranke z dne 15. 9. 2021, s katero ji je tožena stranka prepovedala opravljati delo brez izpolnjenega pogoja PCT ter izjave o varnosti z oceno tveganja v delu, v katerem je določen ta pogoj za opravljanje dela; za dopustitev opravljanja dela brez pogojevanja z nošenjem zaščitne maske ter za plačilo odškodnine v višini 2.888,88 EUR. S sklepom je zavrglo tožbo, da ji je tožena stranka dolžna omogočiti opravljati delo po veljavni pogodbi o zaposlitvi brez pogojevanja s PCT ter, da ji je tožena stranka dolžna zagotoviti varno in zdravju neškodljivo okolje z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer opravlja delo. Odločilo je, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.320,91 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Tožnica se pritožuje zoper navedena sodbo in sklep v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da z odklonitvijo testiranja in nošenja maske ni kršila ničesar, ravnala je v skladu s pogodbo o zaposlitvi in zakonsko obveznostjo, kar pa ne velja za toženo stranko, ki tožnici nezakonito ni omogočala dela zaradi neizpolnjevanja teh pogojev. Tožena stranka brez spremembe pogodbe o zaposlitvi ni mogla enostransko spreminjati njenih določb in tožnici nalagati dodatnih obveznosti brez njenega soglasja. Tožena stranka je posegla v varstvo osebnih podatkov tožnice, za kar ni imela njenega soglasja. Tožena stranka ni imela dopustne podlage za zbiranje podatkov o zdravstvenem stanju zaposlenih. Zaradi varstva pravice do zasebnosti ni bila dolžna izkazati pogoja PCT, dopustiti vpogleda v rezultat testiranja ali izpolniti obrazca o rezultatu testa. Da je vpogled delodajalca v dokazilo o pogoju PCT, beleženje rezultata testiranja in zbiranje podatkov o testiranju protipravno, je odločilo tudi Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-180/21. Vsi povračilni ukrepi tožene stranke zaradi zavrnitve vpogleda v osebne podatke so nezakoniti in diskriminatorni. Tožena stranka je kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in zakona, ker tožnici ni omogočala dela in vstopa v poslovne prostore brez maske in izpolnjevanja pogoja PCT. Tožnica je proti svoji volji morala koristiti dopust, da ji tožena stranka ne bi izrekla še odpovedi. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica na delo hodila bolna ali da bi maska preprečevala prenos virusa. Maska ne pripomore k zaščiti pred virusom. Tožnici noben izmed pristojnih organov ni izdal odredbe po ZNB, da bi morala opraviti kakršenkoli test. Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev ne določa testiranja na nalezljivo bolezen SARS-CoV-2, zato tožena stranka od tožnice tega ne bi smela zahtevati, niti ga ne bi smela vnesti v oceno tveganja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti ničnost splošnih aktov tožene stranke. Test ni namenjen testiranju zdravih ljudi, ampak samo tistih, ki kažejo znake okužbe oziroma pri katerih obstaja sum na okužbo. Raba testov ni strokovno in znanstveno utemeljena, saj ne dokazuje okužbe, rezultat testov ni verodostojen. Testiranje s PCR ali HAG testom ni obvezni zdravstveno higienski pregled s svetovanjem iz 31. člena ZNB. Pregled po 34. členu ZNB je obvezen le, če je oseba vir okužbe in obstaja konkretna nevarnost, kar pa pri tožnici ni bilo ugotovljeno. Tožena stranka bi morala izpolniti svojo obveznost namestitve sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov. Testiranje zgolj necepljenih predstavlja diskriminacijo. Zakonodaja na temelju Ustave RS prepoveduje nedovoljeni, vsiljeni vdor v telesno in duševno integriteto vsakega posameznika. Sodišče ni ravnalo pravilno, ker ni upoštevalo znanstvenih dognanj, strokovnih virov in se je oprlo na 31. člen ZNB. Testiranje z vstavljanjem paličice v nosno votlino je resen medicinski poseg, ki lahko povzroči resno okvaro zdravja. Tožnico varuje ZPacP. Sodišče bi moralo upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-79/20. Izpolnjevanje pogoja PCT in nošenje maske ne spada med zakonske obveznosti tožnice kot delavke. Tožnica vztraja pri odškodninskem zahtevku, saj je tožena stranka s povračilnimi ukrepi (prepoved dela, opozorila in odpoved) kršila pogodbo o zaposlitvi in posegla v njen ugled, osebnostne pravice, dostojanstvo, pravico do zasebnosti, do svobode gibanja, do dela in ji onemogočila preživljanje, zaradi česar je duševno trpela. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (in sklep) spremeni tako, da zahtevku ugodi, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je tožnica odklanjala (samo)testiranje in izkazovanje izpolnjevanja pogoja PCT (prebolevnost – cepljenje – testiranje) v času opravljanja dela za toženo stranko, kar niti ni bilo sporno. Posledično ji tožena stranka ni mogla dopustiti opravljanja dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka ni kršila obveznosti zagotavljanja dela po prvem odstavku 43. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami), zato odredba o prepovedi dela z dne 15. 9. 2021 brez izpolnjevanja pogoja PCT ni niti nična niti nezakonita. Ugotovilo je, da je tožena stranka pooblaščencu za varnost in zdravje pri delu naročila ustrezno spremembo izjave o varnosti z oceno tveganja, v katero so bili vključeni ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, vključno z ukrepom obveznega nošenja maske in izpolnjevanja pogoja PCT, prav tako je obvestila delavce, da morajo za opravljanje dela izpolnjevati pogoj PCT in uporabljati zaščitne maske. Izpolnjevanje pogoja PCT je prav tako zahteval naročnik tožene stranke, pri katerem je tožnica opravljala delo čistilke. Tožena stranka se je odločila za sistem samotestiranja za vse delavce, ki v izjavi niso navedli, da so prebolevniki ali cepljeni. Izdana navodila tožene stranke so temeljila na Odloku o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 129/2021), Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 142/2021) in Odloku o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/2021).

6. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bila tožena stranka dolžna spoštovati veljavne vladne odloke, upravičeno je ravnanje v skladu z njimi pričakovala tudi od svojih delavcev, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku, pri čemer je v skladu s citiranimi odloki spremenila in dopolnila svoje notranje akte, tako da je predpisala obveznost predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in nošenje maske. Pri tem ne gre za to, da bi se pogoji zaposlitve spremenili niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca, kot to zmotno očita pritožba, ampak za obveznost delodajalca v okviru 17. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), da ustrezno popravi in dopolni oceno tveganja. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da tožena stranka za zahtevo, da morajo delavci izkazati pogoj PCT oziroma se samotestirati, ni imela podlage v zakonu in da bi morala biti takšna zahteva tudi določena v tožničini pogodbi o zaposlitvi. Zahteve oziroma ukrepe, ki so bili za varno delovno okolje določeni z zgoraj navedenimi predpisi, je bila tožena stranka kot delodajalec dolžna sprejeti in upoštevati, saj je njena zakonska dolžnost, da mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1; prvi odstavek 45. člena ZDR-1). Z zahtevo po izvajanju predpisanih ukrepov zato ni samovoljno posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Na drugi strani je spoštovanje in izvajanje predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu zakonska dolžnost delavca (35. člen ZDR-1, prvi odstavek 12. člena ZVZD-1), v nasprotnem primeru gre za kršitev dolžnosti upoštevanja delodajalčevih navodil iz prvega odstavka 34. člena ZDR-1. 7. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil v zvezi s tem določena s pogodbo o zaposlitvi. V obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju pogoja PCT in nošenja maske spremenili pogodbeni pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodna praksa, ki jo navaja pritožba in se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, (kot je sodba VSRS VIII Ips 477/2006), za odločitev v tem sporu ni relevantna, saj ne gre za enaka dejanska in pravna vprašanja, in je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo. Tožnica v pritožbi prav tako neutemeljeno izpostavlja institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava le, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom drugače določeno.

8. Tožnica neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni imela podlage za obdelavo njenih osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja, ki predstavlja občutljivi osebni podatek in ga tožnica zaradi varovanja zasebnosti ni bila dolžna posredovati toženi stranki. Podlago je kot delodajalec imela v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b) točko drugega odstavka Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov – UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja. Pridobitev tega podatka je bila potrebna zaradi uresničevanja pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem za zaščito interesov, ki so bistveni za življenje in zdravje širšega kroga posameznikov in ki prevladujejo nad interesi posameznika, da določen osebni podatek delodajalcu prikrije. Informacija o tem, kateri delavci izpolnjujejo pogoj PCT in kateri ne, je omogočala delodajalcu podvzeti ustrezne ukrepe v zvezi z obvladovanjem okužb. Tveganja, ki izvirajo od delavcev in se pojavljajo na delovnem mestu, je namreč dolžan obvladovati skladno s 45. členom ZDR-1 in 5. členom ZVZD-1 z vso dolžno skrbnostjo in potrebnimi ukrepi. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na razloge ustavne odločbe U-I-180/21, s katero sta bila razveljavljena Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) ter 2. člen, prvi in drugi odstavek 3. člena, 4. člen ter prvi in drugi odstavek 5. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 22/2022 in nasl.) v delu, v katerem določajo obdelavo osebnih podatkov. Ustavno sodišče RS je navedena odloka razveljavilo, ker za zbiranje osebnih podatkov ni bilo zakonske podlage, kar pa za primer zbiranja podatkov s strani delodajalca ne velja. Odnos med delavcem in delodajalcem namreč posebej ureja ZDR-1 v 48. členu. Poleg tega je bil s to ustavno odločbo presojani Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 126/2021) razveljavljen na način, da začne razveljavitev učinkovati šele eno leto po objavi odločbe v Uradnem listu RS, in sicer iz razloga, ker sta tudi pravica do zdravja in življenja temeljni ustavni vrednoti in bi razveljavitev odloka s takojšnjim učinkom lahko privedla do še hujšega protiustavnega stanja.

9. Tožnica se neutemeljeno sklicuje še na ustavno odločbo U-I-132/21, s katero so bili kot neskladni z Ustavo RS ugotovljeni 7. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (Ur. l. RS, št. 52/2020 in nasl.), 5. člen Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 60/2020) in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 90/2020) v delu, v katerem so urejali obvezno uporabo zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter obvezno razkuževanje rok. Navedene odloke je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ker za uvedbo ukrepa obvezne uporabe zaščitne maske ali druge oblike zaščite ustnega in nosnega predela ter za razkuževanje rok v zaprtih javnih prostorih ni bilo zakonske podlage, kar pa za primer določitve obveznosti nošenja maske s strani delodajalca ne velja.

10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da odlok, na podlagi katerega je tožena stranka zahtevala izpolnjevanje PCT pogoja, ne temelji na zakonskih določbah oziroma neustavno posega v področje, ki je v pristojnosti urejanja z zakonom. Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-793/21, U-I-822/21 ugotovilo, da Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Ur. l. RS, št. 174/2021 in nasl.) ni v neskladju z Ustavo RS (2. člen, 1. alineja drugega odstavka 3. člena, četrti odstavek 5. člena ter 20. in 23. člen Odloka, ki se nanašajo na pogoj PCT). Ukrepi, sprejeti z navedenim odlokom, imajo zakonsko podlago, in sicer določbe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 69/95 s spremembami; prvi odstavek 3. člena ZNB, 4. člen ZNB; prvi odstavek 32. člena ZNB v zvezi s prvim in drugim odstavkom 32. člena ZNB). Z odlokom ni bil presežen pomen določb ZNB, ki dovolj določno opredeljujejo vrsto ukrepa (obvezen usmerjen zdravstveni pregled, ki lahko vključuje odvzem materiala za preiskavo), namen ukrepa (preprečevanje širjenja nalezljive bolezni) in osebe, na katere se nanaša (vse fizične in pravne osebe).

11. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnica sploh koga ogrožala, saj je hodila na delo zdrava, ter da ZNB med posebnimi in splošnimi ukrepi ne govori o vsesplošnih testiranjih vseh oseb, torej tudi zdravih oseb brez znakov okužbe, ampak samo o usmerjenih pregledih in odvzemih biološkega materiala osebam, ki kažejo znake okužbe oziroma za katere se sumi, da lahko prenašajo nalezljive bolezni. Kot je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-793/21, U-I-822/2, je na podlagi prvega odstavka 32. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 31. člena ZNB mogoče odrediti obvezne usmerjene zdravstveno higienske preglede oseb, ki lahko prenesejo nalezljivo bolezen, vključno s prebolevniki, zdravimi osebami, potniki v mednarodnem prometu in drugimi osebami, ki lahko s svojim delom ali ravnanjem prenesejo nalezljivo bolezen. Ti pregledi lahko vključujejo tudi odvzem materiala za usmerjeno laboratorijsko preiskavo, z rezultati katere je mogoče prispevati k preprečevanju nalezljivih bolezni. Odvzem materiala pomeni odvzem bioloških vzorcev človeškega izvora za ugotavljanje zdravstvenega stanja preiskovanca (npr. krvi, seča, sline, sluzi z nosne sluznice), laboratorijska preiskava pa preiskavo teh vzorcev. Glede na navedeno po stališču Ustavnega sodišča RS tudi odvzem vzorca nosne sluznice (ali sline) in preiskava (testiranje) tega vzorca na ugotovitev prisotnosti virusa SARS-CoV-2 s podajanjem navodil, kako ravnati v primeru ugotovljene okužbe, pomeni usmerjen zdravstveni pregled oseb zaradi preprečevanja nalezljive bolezni COVID-19 v smislu navedenih določb ZNB. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da odvzem človeškega materiala ne pomeni tudi odvzem brisa iz grla in nosu. Tožnica se, četudi bi držalo, da je hodila na delo zdrava, ni mogla izogniti izpolnjevanju pogoja PCT oziroma samotestiranju pri delodajalcu.

12. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila tožena stranka tista, ki je kršila pogodbo o zaposlitvi, ker mora kot delodajalec na podlagi drugega odstavka 43. člena ZDR-1 dopustiti delavcu prost dostop do poslovnih prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da brez tega, da bi tožnica dokazala izpolnjevanje pogoja PCT, ji tožena stranka ni smela pustiti opravljati delo, zato ji je utemeljeno prepovedala opravljanje dela. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se stranki zaradi tega dogovorili za odsotnost z dela zaradi izrabe dopusta, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je morala tožnica proti svoji volji koristiti dopust. V objektih, kjer je tožnica opravljala delo, tožena stranka tudi ni bila dolžna namestiti naprave za odvajanje izdihanega zraka, kot to zmotno meni pritožba, siceršnje ravnanje tožene stranke pa je bilo skladno s predpisanimi ukrepi.

13. S sklicevanjem na to, da se cepljenim ni bilo treba testirati, pritožba zmotno zatrjuje diskriminacijo tožnice. Necepljenost ni osebna okoliščina v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1, na kateri bi bilo mogoče utemeljevati neenakopravno obravnavo, temveč gre za izbiro posameznika. Tudi iz ustavnih odločb U-I-793/21 in U-I-822/21 izhaja, da različno obravnavanje (izvzetje iz dolžnosti testiranja) cepljenih in prebolelih ter na drugi strani necepljenih ne predstavlja nedopustne diskriminacije.

14. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP; Ur. l. RS, št. 15/2008 s spremembami), ki določa pravico do samostojnega odločanja o zdravljenju. Predmet tega spora je namreč (ne)zakonitost prepovedi opravljanja dela in ne pravni položaj tožnice kot pacientke.

15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnice. Pravilno je presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po predložitvi dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in nošenja maske ni posegla v njene (ustavne) pravice. Ravnanje tožene stranke, ki je temeljilo na odloku Vlade RS, nima znakov trpinčenja na delovnem mestu ali nadlegovanja. Prav tako ne gre za nedopustno neenako obravnavo, saj v primeru odklonilnega odnosa do testiranja ali nošenja maske ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja in nošenja mask je stvar odločitve posameznika.

16. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi zoper sodbo in sklep, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).