Jedro

Ker tožnica ne prejema veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev o odvzemu pravice do plačila zdravstvenih storitev utemeljena.

Izrek

Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča opr. št. II U 462/2012-7 z dne 6. 3. 2013, se nadaljuje.

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Maribor je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka odločila, da A.A. - sedaj tožnici od 1. 1. 2013 dalje ne pripada pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja; pod 2. točko izreka je odločila, da se uradni zaznamek Upravne enote Maribor št. 592-57/96 z dne 1. 2. 1996 z dnem 1. 1. 2013 razveljavi in pod 3. točko izreka odločila, da posebni stroški niso zaznamovani. V obrazložitvi navaja, da je na podlagi 231. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) po uradni dolžnosti uvedla postopek zaradi ugotovitve, ali tožnica kot vojna veteranka od 1. 1. 2013 dalje izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja. Ugotavlja, da v zadevi za to niso kumulativno izpolnjeni zakonski pogoji, saj tožnica izpolnjuje starostni pogoj, ne izpolnjuje pa pogoja za pridobitev veteranskega dodatka. Zato tožnici glede na določbo prvega odstavka 231. člena ZUJF v povezavi s 100. in 101. členom ZUJF od 1. 1. 2013 pravica do zdravstvenega varstva ne pripada.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zoper navedeno prvostopenjsko odločbo zavrnil. Na podlagi ugotovljenega dejstva, da tožnica izpolnjuje starostni pogoj, ni pa prejemnica veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev, je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnica od 1. 1. 2013 dalje nima več pravice do zdravstvenega varstva po Zakonu o vojnih veteranih, pravilna.

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z izpodbijano odločbo odvzeta že pridobljena pravica do zdravstvenega varstva, čeprav glede na datum rojstva (1927) izpolnjuje starostni pogoj 55 let in iz odločbe iz leta 1996 izhaja, da je invalid I. kategorije in vojni veteran. Zato meni, da še vedno v celoti izpolnjuje pogoje za nadaljnje uživanje pravice, ki ji je bila z odločbo odvzeta. Vlada RS je v tem primeru ravnala ne samo nezakonito, ampak tudi protiustavno. Ob poznavanju 16. člena Ustave RS bi že morala vedeti, da RS ni v vojnem ali izrednem stanju, ko je dopustna le začasna razveljavitev in omejitev pravic. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je prvostopenjski organ, glede na to, da tožnica izpolnjuje starostni pogoj, ne pa tudi pogoja za pridobitev veteranskega dodatka, pravilno odločil, da tožnica od 1. 1. 2013 dalje nima več pravice do zdravstvenega varstva po Zakonu o vojnih veteranih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V predmetni zadevi je sodišče postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem sprožilo postopek za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013 odločilo, da navedeni določbi nista v nasprotju z Ustavo RS.

K I. točki izreka : Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je le-to o zahtevi za presojo ustavnosti že odločilo, se postopek pred upravnim sodiščem v zadevi nadaljuje.

K II. točki izreka : Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnico sporen odvzem pravice do plačila zdravstvenih storitev po določbah ZUJF. Le-ta je namreč posegel tudi v položaj in pravice vojnih veteranov. S 100. členom je spremenil prvi odstavek 6. člena ZVV, tako da ima (sedaj) pravico do zdravstvenega varstva vojni veteran, ko dopolni 55 let starosti ali je trajno popolnoma nezmožen za delo. S 101. členom ZUJF pa je spremenil prvi odstavek 15. člena ZVV, ki sedaj določa, da se vojnemu veteranu zagotavlja plačilo zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, če prejema veteranski dodatek ali izpolnjuje pogoje za pridobitev veteranskega dodatka, medtem ko je prej ta pravica pripadala vsem vojnim veteranom, ne glede na njihovo premoženjsko stanje.

Po prvem odstavku 231. člena ZUJF se upravičencem, ki so na dan uveljavitve tega zakona (31. 5. 2012) bili upravičeni do pravice do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, ta pravica zagotavlja do 1. 1. 2013. V skladu z drugim odstavkom 231. člena ZUJF pa upravne enote odločijo v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ali upravičenci do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zavarovanja, od 1. januarja 2013 dalje izpolnjujejo pogoje za pridobitev te pravice po tem zakonu. Z odločbo, izdano v tem postopku, upravna enota razveljavi odločbo o tej pravici, priznani na podlagi zakona, če ugotovi, da vojnemu veteranu po tem zakonu ta pravica od 1. januarja 2013 ne pripada.

Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, ki med strankama niso sporne, izhaja, da tožnica izpolnjuje starostni pogoj, ne prejema pa veteranskega dodatka oziroma ne izpolnjuje pogojev za njegovo pridobitev. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je odločitev prvostopenjskega organa po presoji sodišča pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

V zvezi z ugovorom tožnice, da ji je bila z izpodbijano odločbo odvzeta že pridobljena pravica, kar pomeni kršitev Ustave RS, se sodišče sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-13/13-14 z dne 14. 11. 2013. V tej odločbi je Ustavno sodišče v zvezi z zahtevo za presojo ustavnosti prvega in drugega odstavka 231. člena ZUJF, zavzelo stališče, da izpodbijana ureditev ne učinkuje za nazaj, temveč za naprej, za čas po 1. 1. 2013 in zato ni v neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave RS.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.