Jedro

Zdravnica in zdravstveni tehnik nista pooblaščenca po zaposlitvi in brez posebnega pooblastila ne moreta veljavno zavezati zavoda, v katerem sta zaposlena.

Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala le na pogodbenem temelju, za katerega pa je sodišče ugotovilo, da ne obstaja. Če je zahtevek presojalo še po temelju neupravičene pridobitve, pri čemer pa se nobena stranka na to podlago ni sklicevala, bi moralo stranki v skladu z materialnim procesnim vodstvom pozvati na to, da dopolnita navedbe v tej smeri, če je štelo, da so sicer podane trditve nezadostne za presojo zahtevka po višini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 168.174,64 EUR in tožeči stranki naložilo še povračilo stroškov pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala plačilo dobavljenih reagentov in potrošnega materiala, potrebnih za delovanje dveh medicinskih aparatov (analizatorjev) v obdobju med 17. 3. 2017 in 12. 3. 2020, za kar je izstavila toženi stranki račun z dne 17. 9. 2020. Navajala je, da jo je tožena stranka pozvala k predstavitvi analizatorjev, ki jih je tožeča stranka dostavila in nato uporabljala. V nadaljevanju je tožena stranka sproti naročala reagente in potrošni material (v nadaljevanju s skupno besedo: potrošni material) preko njenih zaposlenih A. A. in dr. B. Čeprav je tožeča stranka potrošni material dobavljala z reverzi, je šlo v bistvu za prodajno pogodbo. dr. B. je namreč potrdila cenik tožeče stranke. Tožena stranka je oporekala zahtevku in navajala, da med strankama ni bila sklenjena prodajna ali druga pogodba, ki bi utemeljevala zahtevek tožeče stranke. Tožena stranka je namreč zavezana pravilom javnega naročanja, njena nabava je strogo formalizirana, med strankama pa do zaključka postopka javnega naročanja v septembru 2019 ni bilo nobene pisne pogodbe. A. A. in dr. B. nista bila pooblaščena za sklepanje pogodb, zato ni moglo priti do veljavnega soglasja volj.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje bistveno dejansko stanje: - tožeča stranka je toženi v zadevnem obdobju dostavljala potrošni material za analizatorje, - na podlagi izvedenega javnega naročila, sta stranki 3. 9. 2019 podpisali tri pogodbe in sicer o nakupu novih analizatorjev, potrošnega materiala in preventivnem vzdrževanju analizatorjev, - tožbeni zahtevek ne temelji na pogodbah po javnem naročilu, ampak se nanaša na predhodno obdobje, - A. A. je pri toženi stranki zaposlen kot laboratorijski tehnik, dr. B. pa kot zdravnica, iz njunih pogodb o zaposlitvi ali sistemizacije delovnih mest pa ni razvidno, da bi njuno delo vključevalo sklepanje prodajnih pogodb z dobavitelji.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne A. A. ne dr. B. nista bila pooblaščena za sklenitev prodajne pogodbe, zaradi česar ni podana že prva predpostavka za veljavno sklenitev prodajne pogodbe – pravna in poslovna sposobnost stranke. Čeprav je nesporno, da je tožeča stranka dobave opravila, zahtevku ni mogoče ugoditi niti po pravilih o neupravičeni pridobitvi, saj tožeča stranka ni podala trditev glede višine v tej smeri, tožena stranka pa je oporekala tako količinam kot tudi cenam iz vtoževanega računa.

8. Utemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo instituta pravne in poslovne sposobnosti. Pravna sposobnost je sposobnost oseb, da so nosilci pravic in obveznosti. Tožena stranka je pravna oseba s statusom javnega zdravstvenega zavoda in kot taka nedvomno ima pravno sposobnost. Poslovna sposobnost pa pomeni sposobnost veljavnega izražanja volje za sklepanje pravnih poslov. Ker so pravne osebe pravni konstrukt oz. umetna tvorba, zanje poslovno voljo izražajo zakoniti zastopniki. Tožena stranka je tudi nedvomno poslovno sposobna. Ne glede na napačno tolmačenje institutov pravne in poslovne sposobnosti s strani sodišča prve stopnje, je jasno, da se je opredeljevalo do tega ali sta A. A. in dr. B. lahko veljavno zavezala toženo stranko k sklenitvi pogodbe in zaključilo, da ne. To se nanaša na vprašanje obstoja pooblastila za zastopanje in v širšem smislu ali je med strankama prišlo do soglasja volj za sklenitev pravnega posla. Pravnoposlovno voljo za pravne osebe lahko veljavno izrazijo le osebe, ki so za to pooblaščene. Napačno poimenovanje pravnega instituta pa ne vpliva na pravilnost sodbe, če je jasno kateri institut z enakim učinkom je sodišče imelo v mislih.

9. Pritožba navaja, da sta bila A. A. in dr. B. pooblaščenca po zaposlitvi (80. člen OZ) in sta imela pooblastilo za sklenitev prodajne pogodbe po samem zakonu.

10. Institut pooblaščenca po zaposlitvi je urejen v 80. členu OZ, ki določa: „Osebe, ki na podlagi pogodbe z gospodarsko družbo ali samostojnim podjetnikom posameznikom opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, kot so prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih in podobni, imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe.„ Pravila o pooblaščencih po zaposlitvi so določena zaradi varstva pravnega prometa in varstva tretjih oseb, ki prihajajo v stik z določenimi poklici. Če je določeno osebo mogoče podrediti pravilom o pooblaščencih po zaposlitvi, potem ni relevantno, kakšna upravičenja, ji je zaupal njen pooblastitelj. Pooblastilo in obseg nista odvisna od volje pooblastitelja, ampak od tega, kaj je običajno ali pričakovano v poslovnem prometu.1

11. Iz dikcije 80. člena OZ izhaja, da so lahko pooblaščenci po zaposlitvi le osebe, zaposlene pri gospodarskih družbah ali samostojnih podjetniki. Tožena stranka ni gospodarska družba ampak javni (zdravstveni) zavod, zato že ta pogoj ni izpolnjen. Pravilo je sicer možno razlagati na način, da velja za vse, ki opravljajo pridobitno dejavnost2, vendar tudi v takem primeru pogoji niso izpolnjeni, saj se tožena stranka ne ukvarja s pridobitno dejavnostjo. Tudi ob najbolj ekstenzivni razlagi, s katero se višje sodišče sicer ne strinja, da bi to pravilo lahko veljalo za vse pravne osebe (vključujoč zavode), to ne bi pripeljalo do zaključka, da sta bila A. A. in dr. B. pooblaščenca po zaposlitvi in da se je lahko tožena stranka zanesla na to, da sta pooblaščena za sklepanje pogodb. Tožena stranka, kot javni zdravstveni zavod, je pri nabavi blaga in storitev zavezana s pravili javnega naročanja, kar za stranki ni bilo sporno. Zato držijo navedbe tožene stranke, da je nabava pri njej strogo formalizirana. Glede na to, da se tožeča stranka ukvarja z dobavo medicinske opreme in je profesionalna oseba, se tega nedvomno zaveda tudi sama. Zato višje sodišče ne pritrjuje pritožbi, da bi zdravnica na oddelku (čeprav vodja oddelka) in laboratorijski tehnik imela status pooblaščencev po zaposlitvi in lahko veljavno zavezala toženo stranko niti da bi tožeča stranka kaj takega lahko upravičeno pričakovala.

12. Tožeča stranka zato ne more uspeti s svojim zahtevkom na temelju prodajne pogodbe, saj s strani tožene stranke ni bila na veljaven način izražena volja za sklenitev takšne pogodbe.

13. Sodišče prve stopnje je nato presojalo zahtevek še na podlagi neupravičene pridobitve in zaključilo, da tožeča stranka v tej smeri ni podala nobene trditve glede višine zahtevka, tožena stranka pa je oporekala določenim količinam iz računa in cenam, saj so slednje višje od cen, po katerih tožeča stranka dostavlja blago na podlagi sklenjenih pogodb.

14. Pritožba navaja, da tožeča stranka ni temeljila zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve in v zvezi s tem ni podala trditev in dokazov, saj je bila prepričana, da je med strankama bila sklenjena prodajna pogodba. Sodbi sodišča prve stopnje očita protislovnost, saj je sodišče po eni strani ugotovilo, da je tožena stranka blago prejela in bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, v nadaljevanju pa ugotovilo, da je tožena stranka oporekala določenim količinam iz računa v povezavi z reverzi. Prav tako je sodišče navedlo, da tožeča stranka ni podala nobene trditve v smeri višine zahtevka, nato pa, da je tožena stranka oporekala cenam iz vtoževanega računa.

15. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na kratko obrazložilo zahtevek po podlagi neupravičene pridobitve, kršilo tudi njeno pravico do izjave in sodnega varstva. Prejudiciralo je odločitev glede zahtevka po neupravičeni pridobitvi in tožeči stranki onemogočilo, da bi postavila zahtevek na tem temelju.

16. Višje sodišče odgovarja, da je imela tožeča stranka vedno možnost utemeljiti svoj zahtevek tudi na podlagi neupravičene pridobitve in ni mogoče govoriti o tem, da bi ji sodišče prve stopnje to možnost odvzelo. Stranka je tista, ki je dolžna sodišču ponuditi trditveno (in s tem dejansko) podlago za odločanje o zahtevku. Odločitev o tem, katera dejstva bo navajala in na kakšni podlagi utemeljevala zahtevek, je njena. Kolikor pa je pritožbo razumeti, da ji je s tem sodišče prve stopnje onemogočilo vložiti novo tožbo na temelju neupravičene pridobitve, višje sodišče odgovarja sledeče. Tožeča stranka se je s tem dotaknila oz. načela vprašanje objektivnih meja pravnomočnosti. Postavlja se vprašanje ali bi bila tožeča stranka onemogočena v vložitvi nove tožbe na temelju neupravičene pridobitve, zaradi tega, ker se je že sodišče prve stopnje do tega opredelilo (in gre za res iudicata, že razsojeno stvar). Višje sodišče meni, da bi bilo to vprašanje ob morebitni novi tožbi tožeče stranke zoper toženo v ospredju ne glede na to ali se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na pravno podlago neupravičene pridobitve. Ob dejanski podlagi, ki temelji na istem historičnem dogodku, bi vložitev nove tožbe, ki bi temeljila le na drugačni pravni podlagi (neupravičeni pridobitvi namesto prodajni pogodbi), zapadla pod pravili res iudicata in objektivnih meja pravnomočnosti.

17. V obravnavnem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da obstaja možnost presoje zahtevka na temelju neupravičene pridobitve, čeprav se nobena stranka na to ni sklicevala, in celo zaključilo, da so izpolnjene predpostavke odsotnosti pravnega temelja, prikrajšanja in obogatitve.

18. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje prekršilo svojo dolžnost materialnega procesnega vodstva. Če je zahtevek presojalo še po podlagi neupravičene pridobitve, pri čemer se nobena stranka na to ni sklicevala, bi moralo v skladu z materialnim procesnim vodstvom strankam to razkriti in opozoriti na morebitno pomanjkljivo trditveno podlago glede višine zahtevka. Niti ni šlo za to, da tožeča stranka ni podala nobenih trditev glede višine zahtevka, saj je to v tožbi utemeljila s tem kateri material je dobavila, koliko in za kakšno ceno (str. 9 in 12 tožbe), ampak da višina zahtevka po pogodbeni podlagi ali na podlagi neupravičene pridobitve ne bo nujno enaka. Teorija navaja, da se „denarno nadomestilo predmeta obogatitve oz. koristi od uporabe načeloma odmerja po objektivnih merilih, tj. glede na tržno oz. običajno vrednost, v smislu vrednosti, ki bi jo povprečni prejemnik iz podobnih krogov kot obogatena stranka moral plačati za predmet obogatitve. […] V primerih vračanja izpolnitev kot posledice razveljavljenih oziroma razdrtih pogodb, pogodbena cena načeloma ne more biti odločilna za presojo primernosti nadomestila, lahko pa je koristen kazalec.“3 V obravnavnem primeru pa bi pomemben indikator o realni tržni ceni lahko izhajal iz dejstva, da je med strankama kasneje prišlo do sklenitve pogodbe na podlagi javnega naročila, kjer je tožeča stranka uspela kot najugodnejši ponudnik. Tožena stranka je ugovarjala, da je cena po ceniku, na katerega se je sklicevala tožeča stranka, višja od cen po kasnejših pogodbah, vendar o teh cenah ni ustreznih trditev. V skladu s pravili materialnega procesnega vodstva bi zato sodišče prve stopnje moralo stranki pozvati da dopolnita te trditve in ponudita ustrezno dejansko podlago, če se je sodišče prve stopnje odločilo zahtevek obravnavati še na podlagi neupravičene pridobitve. Zaradi kršitve pravil o dolžnosti materialnega procesnega vodstva je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP), ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, posledično pa je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz tega razloga je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi se zadeva vrnilo v ponovno sojenje pred drugim sodnikom, saj očitki o pristranskosti sodnice ostajajo na pavšalni ravni in jim višje sodišče ne sledi.

19. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje stranki pozvati, da ustrezno dopolnita navedbe o višini zahtevka po temelju neupravičene pridobitve in o zahtevku na tej podlagi odločiti še enkrat. Pri tem se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja ali je bila tožena stranka zavezana izvesti javno naročilo za dobavo potrošnega materiala in v kolikor to drži, se v nadaljevanju opredeliti še, ali je dopustno uporabiti pravno podlago neupravičene obogatitve, če v nasprotju z zakonom javno naročilo ni bilo izvedeno, blago pa vendarle dobavljeno in porabljeno. V tem kontekstu naj sodišče prve stopnje dodatno razišče okoliščine sodelovanja med strankama v spornem obdobju in zasliši predlagane priče, da se ugotovi narava sodelovanja med strankama, glede na to, da je tožena stranka trdila tudi, da sta se pogovarjali o donatorski pogodbi, potrošni material pa je bil dobavljen na reverze.

20. Višje sodišče ocenjuje, da navedenih kršitev ne more odpraviti samo. Neraziskan je namreč ostal večji sklop dejstev o katerih sodba še ne vsebuje razlogov, izvedeni niso bili niti dokazi z zaslišanjem predlaganih prič. S tem varuje tudi ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbe, v katero bi poseglo, če bi se o navedenih dejstvih prvič izreklo šele višje sodišče. V obravnavnem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o kršenju pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 V. Kranjc v N. Plavšak et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 478. 2 Ibid. 3 D. Možina, Vsebina in obseg obogatitvenega zahtevka v: Razsežnosti zasebnega prava, Liber amicorum Ada Polajnar Pavčnik (ur. D. Možina), PF Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2017, str. 156.