Jedro

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. ZUP lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Tožnikovo stališče, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza "organ" določa ZUP (5. člen), po katerem je mišljen z organom po tem zakonu organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 85/00) je za odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Po 261. členu ZUP in 5. členu ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi, je organ, pristojen za obnovo postopka davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, to pa je Davčni urad A, Izpostava B in rok za obnovo postopka teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti ta davčni urad, ki je pristojen za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostava B z dne 5.12.2000, s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka odmere dohodnine za leto 1998, končanega z odločbo z dne 19. 5. 1999. Odločitev utemeljuje z določbo 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP), po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačen odločbe, če bi bila dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku in ugotovitvijo, da je organ prve stopnje po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1998 dokončna, izvedel za dejstvo, da je (pri)tožnik, v letu 1998 prejemal obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal in pri sami odmeri niso bili upoštevani, saj davčni organ zanje ni vedel. Na podlagi inšpekcijskega pregleda pri davčnem zavezancu AA s.p., C je bilo ugotovljeno, da je bil (pri)tožniku izplačan neto znesek 1.940.148 SIT oziroma 3.402.883 SIT bruto, ki predstavlja prejemke v smislu 1. alinea 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini, (Uradni list RS, št. 71/93 do 82/97), od katerih je zavezanec fizična oseba. Ker bi navedeno dejstvo moglo pripeljati do drugačne odločbe o odmeri dohodnine, je bil prvostopni organ upravičen in dolžan v roku enega meseca od dneva, ko je izvedel za nova dejstva oziroma pridobil možnost uporabiti dokaze, obnoviti postopek, končan z dokončno odmerno odločbo. Dejstva ugotovljena v postopku opravljenega inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu nakazujejo možnost, da v prvotnem postopku odmere dohodnine za leto 1998 dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ali bo v ponovljenem postopku prišlo do drugačne odmere dohodnine za leto 1998 pa je odvisno od dejstev in okoliščin, ugotovljenih in zbranih v obnovljenem postopku. Obnova postopka je bila uvedena v enomesečnem roku za obnovo postopka, določenem v 2. odstavku 263. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom tega člena, saj je bil organ prve stopnje, ki je v smislu 1. odstavka 261. člena ZUP pristojen za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti, z ugotovitvami inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu, vsebovanih v zapisniku z dne 15.7.1999, seznanjen z obvestilom Davčnega urada D, Izpostava E, dne 17. 11. 2000. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da gre v vseh primerih za isti upravni organ, Davčno upravo Republike Slovenije, tožena stranka pojasnjuje, da Davčno upravo po določbah Zakona o davčni službi sestavljajo Glavni urad in davčni uradi za posamezno območje in Posebni davčni urad, z natančno določenimi nalogami in pristojnostmi. Med naloge davčnega urada spada odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji, opravljanje kontrole in inšpekcijskih pregledov davčnih zavezancev in drugo.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi pritožbi, podredno pa da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov tega postopka.Tožena stranka je kot davčni organ izvedela za nova dejstva in nove dokaze pred 17. 11. 2000, kot sama navaja, to je v času med 8. 6. 1999 in 15. 6. 1999, ko je opravljala postopek inšpiciranja pri izplačevalcu in na njegovi podlagi dne 15. 6. 2000 izdala zapisnik (pravilno 15. 7. 1999) in kasneje izdane odločbe, ter je s tem zamudila prekluzivni enomesečni rok za obnovo postopka po 2. odstavku 263. člena ZUP. Davčni organ je po 1.členu ZDS Davčna uprava Republike Slovenije, njene organizacijske enote niso samostojni davčni organi, notranja organizacija posameznega upravnega organa in način notranjega komuniciranja pa je stvar organa samega.Tako je očitno, da v okviru davčnega organa, to je Davčnim uradom D in Davčnim uradom A, Izpostava B, ni bila pravočasno vzpostavljena komunikacija in s tem pa je nastala zamuda roka za obnovo postopka. Dodatno bistveno kršitev postopka pa vidi tudi v neupoštevanju določb 1. odstavka 216. člena ZUP, ker izpodbijana odločba ne vsebuj podpisa niti navedbe uradne osebe, ki je vodila postopek oz. pripravila osnutek odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, v celoti tudi sklicuje (2.odstavek 67. člena ZUS). Strinja se tudi z razlogi, s katerimi tožena stranka zavrača pritožbene ugovore.V kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz istih razlogov zavrača tudi sodišče in dodaja: Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdalo odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti, pri tem pa je vezan na rok po 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti v enem mesecu od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze.Tožnikovo stališče, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza "organ" določa ZUP v členu 5, po katerem je mišljen z organom po tem zakonu, organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti in nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št.18/96 do 85/00, v nadaljevanju ZDS) je odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Po 261. členu ZUP in 5. členu ZUP v zvezi z 9. členom ZDS, je organ, pristojen za obnovo postopka davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, to pa je Davčni urad A, Izpostava B, kot to v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja tožena stranka in rok za obnovo postopka potemtakem teče od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti ta davčni urad, ki je pristojen za obnovo postopka.

Bistvena kršitev določb postopka zaradi neupoštevanja določbe 1. odstavka 216.člena ZUP po oceni sodišča ni podana. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba formalnopravno sicer nima vseh elementov, določenih po ZUP (216. člen ZUP). Vendar po presoji sodišča ta pomanjkljivost ni bistvena, tožeča stranka pa tudi ni navedla okoliščin, s katerimi bi svoj ugovor konkretneje utemeljila.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v navedenem upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, zato trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).