Jedro

Ko upravni organ odloča po prostem preudarku v zadevi iz 3. odstavka 40. člena ZDS, mora predhodno ugotoviti dejansko stanje in to stanje v obrazložitvi navesti. Zgolj pavšalna ugotovitev, da je stranka večkratni kršitelj predpisov, brez konkretnih navedb o tem, za katera kazniva dejanja in katere prekrške je bila pravnomočno obsojena in kdaj, in brez, da bi navedla razloge za svojo odločitev, ni mogoče šteti, da je odločba obrazložena v smislu 3. odstavka 209. člena ZUP. Odločba je nezakonita tudi zato, ker je dejansko stanje ostalo v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in sodišče ni moglo rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 16.2.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva, ki ga tožnik uveljavlja na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stanka navaja, da tožnik sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po navedeni zakonski določbi, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik večkratni kršitelj predpisov. Da je bil že nekajkrat obravnavan za kazniva dejanja in prekrške zoper javni red in mir, zoper njega, pa je bila podana leta 1992 tudi ovadba zaradi kaznivega dejanja goljufije, za katero postopek še ni končan. Glede na to je tožena stranka ocenila, da obstaja zadržek nevarnosti za javni red iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I) ter je zato po 3. odstavku 40. člena tega zakona njegovo vlogo zavrnila.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker iz nje izhaja, da mu sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni bil zavrnjen zaradi tega, ker ne bi izpolnjeval predpisanih pogojev, temveč zaradi uporabe diskrecijske pravice upravnega organa. Meni, da v njegovem primeru diskrecijska pravica iz 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu RS ne bi smela biti uporabljena, ker je vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo pred sprejemom oz. uveljavitvijo spremembe zakona o državljanstvu Republike Slovenije, retroaktivna uporaba zakona pa ni dovoljena. Ne glede na to pa tudi meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje glede tega, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje iz 8. točke prvega odstavka 10. člena zakona o državljanstvu RS. Res je bil nekajkrat obravnavan zaradi cestno prometnih prekrškov in zaradi tega ker je pretepal ženo v svojem stanovanju in sicer v letu 1984, kar pa še danes obžaluje, saj ima z ženo dva otroka in se z njo od takrat dobro razume. Ovadbe zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki ni resnična, kar se bo v postopku nedvomno pokazalo, pa mu upravni organ ne bi smel upoštevati. Dne 10.5.1993 je tožeča stranka sodišču predložila še potrdilo iz kazenske evedince Ministrstva za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da tožnik ni bil obsojen za kazniva dejanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ali pa spremeni tako, da se mu prizna državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri reševanju tožnikove vloge upoštevala veljavne predpise in ker je v času izdaje izpodbijane odločbe 3. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu RS že veljal, ne gre za retroaktivno uporabo zakona. Poudarja, da je na podlagi izvedenih dokazov ocenila, da dosedanja ravnanja tožnika ne zagotavljajo, da bo izpolnjeval dolžnosti državljana Republike Slovenije in predpise, tudi tiste, ki zapovedujejo določeno ravnanje oz. prepovedujejo protipravno ravnanje, zato vztraja pri svoji odločitvi.

Tožba je utemeljena.

Z določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS) je dana toženi stranki diskrecijska pravica, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, zavrne vlogo, če so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Toda tudi ko upravni organ odloči po prostem preudarku, mora predhodno popolnoma ugotoviti dejansko stanje v zadevi ter v obrazložitvi odločbe navesti ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov. Prav tako je upravni organ dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku, ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon (členi 7, 9 ter 2. in 3. odstavek 209. v zvezi s 2. odstavkom 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku).

Po mnenju sodišča tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenimi pravili postopka. Obrazložitev izpodbijane odločbe je namreč zelo pomanjkljiva in pavšalna. Tako navedbe glede odločilnih okoliščin, da je tožnik večkratni kršitelj predpisov in da je bil že večkrat obravnavan za prekrške zoper javni red in mir in že nekajkrat za kazniva dejanja, niso konkretizirane z navedbo, zaradi kakšnih prekrškov je bil tožnik kaznovan s pravnomočno odločbo oziroma zaradi katerega kaznivega dejanja je bil obsojen s pravnomočno sodbo in kdaj. Dejstva, da je bil tožnik obravnavan zaradi kaznivega dejanja, pa kasneje za tako dejanje ni bil kaznovan s pravnomočno sodbo, pa upravni organ ne bi smel upoštevati. Že po Ustavi Republike Slovenije (člen 27) namreč tisti, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. Glede na to ne zadostuje, da je bil tožnik obravnavan zaradi določenega kaznivega dejanja, bi pa to lahko bil razlog za prekinitev upravnega postopka, dokler kazenski postopek ne bi bil končan. Tozadevni tožnikovi ugovori, ki je tožbi priložil tudi potrdilo tožene stranke z dne 5.5.1993, da ni bil obsojen za kazniva dejanja, so zato utemeljeni.

Tožnik v tožbi sam navaja oziroma priznava, da je bil kaznovan za več prekrškov. Vendar pa brez konkretnih ugotovitev v postopku, kdaj in za kakšne prekrške je bil tožnik že kaznovan s pravnomočno odločbo, ni mogoče presoditi, ali je tožnik nevaren za javni red in mir in s tem tudi ni mogoča presoja zakonitosti odločitve po prostem preudarku.

Iz vseh navedenih razlogov je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona kot tudi zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).