Jedro

Predlagana metoda za določitev pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti z upoštevanjem povprečne neto plače, z izvedencem ugotovljenega odstotka zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in pričakovane delovne dobe oškodovanca je nesprejemljiva, saj je ta matematična metoda v popolnem neskladju z merili iz 200. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prometno nezgodo z dne 12.2.1994 prisodilo tožnici odškodnino v znesku 2,921.486 SIT. Kot odškodnino za nepremoženjsko škodo je prisodilo znesek 1,000.000 SIT za telesne bolečine, 500.000 SIT za strah in 2,000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi 5-odstotnega tožničinega prispevka je skupni znesek odškodnine 3,500.000 SIT zmanjšalo za 175.000 SIT in končno odštelo še prejeto akontacijo v valoriziranem znesku 403.513 SIT. Toženi stranki je torej naložilo plačilo zneska 2,921.486 SIT, v presežku (do uveljavljenih 3,500.000 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,350.000 SIT. Odškodnino za telesne bolečine je znižalo na 500.000 SIT, odškodnino za strah na 200.000 SIT in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 750.000 SIT. Vsoto 1,450.000 SIT je zmanjšalo za 5 odstotkov zaradi tožničinega prispevka k nastanku škode, to je za 78.500 SIT, od tega zneska pa je odštelo še del prejete akontacije v znesku 27.500 SIT.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka in izrecno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva zvišanje odškodnine za 1,571.486 SIT na znesek, kot je bil dosojen na prvi stopnji. V reviziji navaja, da višje sodišče v razlogih sodbe ni zavzelo stališča do razlogov v odgovoru na pritožbo, izreklo je le, da tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje ugoditvi pritožbi tožene stranke. Tako višjestopna sodba sploh nima razlogov glede višine odškodnine in na podlagi kakšnih kriterijev je dosodilo znižano odškodnino. Pravična odškodnina je pravni standard, ki ga oblikuje sodna praksa glede na pomen prizadete dobrine in poseg v integriteto oškodovanca. Odškodnina res ne predstavlja povračila, temveč zadoščenje. Vendar je naloga sodišča, da v okviru upoštevanja načela individualizacije v odškodninskem pravu prisodi oškodovancu odškodnino, ki torej v subjektivnem smislu oškodovancu pomeni zadoščenje, ne pa obogatitve. Tožnica zahteva kot zadoščenje vtoževano odškodnino, pri čemer ta celotna odškodnina dosega le šest zdravniških bruto plač, torej takšna odškodnina ne gre na roko težnjam obogatitve in okoriščenja. Tožnica je bila ob škodnem dogodku stara 35 let, po poklicu zdravnica, povprečna neto plača zdravnika ob času razsoje na prvi stopnji je znašala 150.000 SIT. Izvedenec ugotavlja, da so tožničine splošne življenjske aktivnosti zmanjšanje za 5 odstotkov, torej mora za doseganje adekvatnih delovnih rezultatov vlagati bodisi 5 odstotkov več napora, da doseže enake delovne rezultate, ali pa je njena storilnost za 5 odstotkov nižja. Če upoštevamo 5 odstotkov tožničine mesečne plače, znaša to 7.500 SIT mesečno, letno 90.000 SIT, ker pa je pričakovana delovna doba tožnice od škodnega dogodka še 30 let, to znaša za celotno tožničino aktivno obdobje v poklicu 2,700.000 SIT. Stališče tožnice je, da to ni kapitalizirana renta, saj če je tožničina delovna storilnost za 5 odstotkov manjša, je izpostavljena neprijetnostim delodajalca, če pa mora vlagati povečane napore, je upravičena do povrnitve več vloženega napora, bodisi po času trajanja, torej da je njen delavnik daljši ali pa, da z večjim trudom in naporom v istem času opravi sicer enak obseg dela. Ti kriteriji tožnici povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in so preverljivi in objektivni podatek, da tožnica dobi v odškodnini le tisto, za kar je prikrajšana in za kolikor vlaga povečane napore. Takšen izračun, kot je v konkretnem primeru, je preverljiv in je lahko edina podlaga za individualizacijo odškodnine. Vse drugo je šablonizacija, tudi sklicevanje na sodno prakso, če se, ne glede na vrsto oškodovanca, neodvisno na njegov poklic, izobrazbo, socialne stike itd., ob podobnih primerih poškodb dosoja vsem enaka odškodnina. Zato ne vzdrži v zadnjem času s strani odškodninskih zavezancev izpostavljena primerjava, da se tetraplegiku dosoja odškodnina v višini 25,000.000 SIT in da je prav iz tega razloga potrebno pri manjših poškodbah odmerjati nižje odškodnine. Ni mogoče primerjati škode, primerjajo in razvrščajo se lahko samo poškodbe. Te so lažje, hujše in katastrofalne. Vendar pa lahko tudi lažja poškodba zapusti katastrofalno škodo in obratno. Zato tožnica meni, da njej dosojena odškodnina ne more predstavljati obogatitve, saj dobi z njo le tisto, za kar je prikrajšana. Da je individualizacija odškodnine potrebna, kažejo v zadnjem času tudi okoliščine o visoki stopnji odgovornosti zdravnikov pri njihovem delu in zato tudi izpostavljenost zdravnikov pri strokovnih odločitvah. Po višjem sodišču dosojena odškodnina v konkretnem primeru pa pokaže v primerjavi s sodno prakso, da se je v enaki višini dosojala odškodnina oškodovancem, ki so bili brezposelni ali jih funkcionalne poškodbe sploh niso ovirale. Zato so duševne bolečine pri tožnici gotovo intenzivnejše v primerjavi s tistimi, ki sicer ob enakih popoškodbenih posledicah nimajo težav pri svojem delu in niso izpostavljeni rizikom. Zato je utemeljen očitek tožnice zoper razloge sodbe višjega sodišča in odmero oškodnine po višjem sodišču, da je sodišče pri tem zašlo v šablonizacijo odškodnin. Po mnenju tožnice je le v tožbi po posameznih postavkah postavljena in razdeljena škoda pravilna, čeprav se vse oblike škode med sabo delno prepletajo. Glede na ugotovitve izvedenca o stalni bolečini v vratu ter o glavobolih ob prisilnih držah, ki zmanjšujejo tožničino splošno življenjsko aktivnost, je uveljavljena odškodnina po posameznih odškodninskih postavkah pravilna in zato terja tožnica za strah 500.000 SIT, za telesne bolečine 1,000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 2,000.000 SIT. Le v takšni višini je v konkretnem primeru odškodnina pravična in primerna za tožnico.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana dne 4.2.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, 26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek na prvi stopnji, končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka izrecno ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pa v reviziji navaja, da višje sodišče ni zavzelo stališča do razlogov v odgovoru na pritožbo. Na to je odgovoriti, da pritožbeno sodišče presoja navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP 1977), zato ni dolžno odgovarjati na trditve v odgovoru na pritožbo. Ko pa revizija nadalje trdi, da sodba druge stopnje nima razlogov glede višine odškodnine in na podlagi kakšnih kriterijev je dosodilo znižano odškodnino, je potrebno odgovoriti, da to ne drži in da je pritožbeno sodišče v razlogih utemeljilo znižanje odškodnine. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana. Podana tudi ni procesna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977).

Tožena stranka v reviziji pojasnjuje metodo, kako bi bilo po njenem treba določiti pravično odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina naj bi se ugotovila na podlagi povprečne neto plače zdravnika (150.000 SIT), z izvedencem ugotovljenega odstotka zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnice (5 odstotkov) in pričakovane delovne dobe tožnice (še 30 let). Revizijsko sodišče tako metodo zavrača kot nesprejemljivo, saj je predlagana matematična metoda v popolnem neskladju z merili za prisojo pravične denarne odškodnine za razne vrste negmotnih škod iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Tožeča stranka zatrjuje, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zašlo v šablonizacijo in ni upoštevalo načela individualizacije v odškodninskem pravu, saj bi po njenem bila pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini, kot jo je tožena stranka uveljavljala in kot jo je prisodilo prvostopenjsko sodišče. Revizijsko sodišče opozarja, da je stališče tožeče stranke preozko, saj določbe 200. in 203. člena ZOR zahtevajo tako individualizacijo, kot objektivizacijo odškodnin. Tako so po eni strani v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na oškodovanca individualizirajo, po drugi strani pa se upošteva načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki se kaže skozi pomen prizadete dobrine. To je pozitivni kriterij, ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrine določene vrste. To je konkretizirano s kriterijem primerljivosti, ko se konkretna odškodnina primerja z odškodninami, ki jih slovenska sodišča prisojajo za nepremoženjske škode primerljivega obsega. Na opisan način je ravnalo pritožbeno sodišče, ki je upoštevalo vse na prvi stopnji podrobno ugotovljene okoliščine na strani tožnice, hkrati pa je upoštevalo primerljive primere sodne prakse zaradi ustreznega obravnavanja škod različnega obsega. Vsaka škoda je namreč primer zase, ob upoštevanju posebnosti posameznih oškodovancev, zato revizija po nepotrebnem načelno poudarja nujnost individualizacije odškodnin in zmotno trdi, da se ob podobnih primerih poškodb dosojajo vsem enake odškodnine. To ne drži, saj se odškodnine vselej odmerjajo po merilih iz 200. člena ZOR glede na vse pravno odločilne okoliščine. Pri tem je nerelevantna nadaljnja revizijska trditev, o mnenju zavarovalnic o prisojanju odškodnin tetraplegikom, saj tožničin primer s tetraplegijo nima nobene zveze.

Posledica tožničine nezgode z dne 12.2.1994 je stanje po udarnini v glavo, stanje po stisu vratnega dela hrbtenice in po udarnini v vratno hrbtenico, kot ugotavljata nižji sodišči, ki v svojih sodbah vsebujeta tudi vse ugotovitve o posledicah škodnega dogodka, predvsem o telesnih bolečinah, nevšečnostih, strahu in duševnih bolečinah. Izčrpne ugotovitve obeh sodb predstavljajo dejansko podlago za odmero odškodnin za posamezne vrste nepremoženjske škode, zato teh ugotovitev na tem mestu ni potrebno ponavljati. Tožeča stranka pa v reviziji konkretno omenja samo intenzivnejše tožničine duševne bolečine, ker s povečanim naporom opravlja poklicno delo in opozarja na medsebojno prepletanje vseh oblik škode zaradi občasnih bolečin v vratnem segmentu in občasnih glavobolov ter posebej zmanjšanja življenjske aktivnosti zaradi stalne bolečine v vratu in glavobolih. V zvezi s temi trditvami je treba pojasniti, da so kot bodoče telesne bolečine v smislu 200. in 203. člena ZOR upoštevane občasne sedanje in bodoče bolečine v vratu in občasni glavoboli, za kar je bila prisojena odškodnina v okviru odškodnine za telesne bolečine. Druga škoda, ki nastaja tožnici, pa so duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ko tožnica zaradi trajnih posledic poškodb, to je predvsem bolečin v vratu in glavobolu ob prisilnih držah težje opravlja svoj poklic, ima motnje pri koncentraciji, težave pri vožnji avtomobila in ne zmore vseh del v gospodinjstvu in na vrtu, zaradi česar duševno trpi. Za to vrsto škode, kot tudi za telesne bolečine in za strah, je sodišče druge stopnje pravilno odmerilo odškodnine, tako glede na konkretno ugotovljena dejstva na strani tožnice, kot tudi glede na širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pri odmeri odškodnin v višini 500.000 SIT, 200.000 SIT oziroma 750.000 SI so bile pravilno upoštevane tako stopnja, kot trajanje bolečin in strahu ter druge relevantne okoliščine primera, tako da je individualizacija odškodnine v tožničem primeru našla pravi odraz. V izpodbijani sodbi so tudi ustrezno upoštevani primerljivi primeri sodne prakse za odškodnine pri poškodbah vratne hrbtenice, tako da je po presoji revizijskega sodišča ob celovitem tehtanju vseh okoliščin primera in drugih meril iz 200. člena ZOR prisojena pravična odškodnina za vsako od treh vrst nepremoženjske škode. Odločitev sodišča druge stopnje je torej materialnopravno pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP 1977).