Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zlom baze stopalnice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V zvezi s tožnikovo poškodbo pri delu z dne 21.8.1997 je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 13.500 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.1999 dalje in odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 520.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Pri tem je določilo odškodnino za to vrsto škode v znesku 2.200.000 SIT, odštelo pa je valorizirano vrednost izplačane akontacije v znesku 1.680.000 SIT. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in za 300.000 SIT zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da je določilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 2.500.000 SIT in nato ob upoštevanju valoriziranega zneska akontacije 1.680.000 SIT prisodilo tožniku znesek 820.000 SIT. Spremenilo je tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za nepremoženjsko škodo, ki jih je prisodilo za obdobje od 1.1.2002 do 18.3.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 19.3.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Delno je tudi spremenilo odločitev o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v nespremenjenih izpodbijanih delih.

Tožnik je vložil revizijo zoper sodbi sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega nadaljnjega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode v znesku 2.900.000 SIT. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da sta sodišči dejansko stanje pravilno ugotovili, vendar sta ugotovljena dejstva premalo vrednotili in tožniku prisodili občutno prenizko odškodnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala biti tožniku prisojena celotna zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo, torej naj bi mu šlo še nadaljnjih 2.900.000 SIT.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga ne opredeli in ne konkretizira. Revizijsko sodišče kršitev postopka ne upošteva po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato tako nedefiniranega in neobrazloženega revizijskega razloga ne more upoštevati.

Pri presoji uporabe materialnega prava je potrebno izhajati iz določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), ki določajo pravila o odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Izhodišče so dejanske ugotovitve nižjih sodišč o tožnikovih poškodbah, da je tožniku pri delu padel na nogo kos železa, zaradi česar je nastala udarnina in odrgnina hrbtišča desnega stopala ter zlom baze druge stopalnice desno. Revident izrecno potrjuje dejansko stanje kot pravilno, a hkrati v reviziji dejansko podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka obširno navaja. Pri tem včasih preseže dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na primer s trditvami o nakupu ortopedskih čevljev po naročilu, o trajni omejitvi pri izbiri obutve in o prisilni opustitvi igranja odbojke ter košarke. Ker je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena ZPP), se s takimi trditvami ne ukvarja, revizija pa ne more uspeti s trditvami, ki ugotovljeno dejansko stanje presegajo.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in izraža načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih pravilno pravno ovrednotilo. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi končen skupni znesek zadoščenja pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

V izpodbijani sodbi je na tretji strani podrobno pojasnjeno, kakšno je bilo trajanje in stopnja telesnih bolečin in katere so bile neugodnosti v zvezi s tožnikovo poškodbo in zdravljenjem, kar tožnikova revizija v celoti tudi ponavlja. Glede na opisana merila oziroma upoštevaje temeljni načeli za odmero odškodnine revizijsko sodišče ocenjuje odškodnino za telesne bolečine, določeno v znesku 1.000.000 SIT, kot primerno in pravično ter ugotavlja materialnopravno utemeljenost zavrnitve nadaljnjega zahtevka za to vrsto škode.

Nižji sodišči sta za strah ob zahtevku 500.000 SIT prisodili odškodnino 200.000 SIT, pri čemer je bil upoštevan intenziven primarni strah ob poškodbi in nekaj časa po njej ter sekundarni strah dveh do treh mesecev kot srednje intenziven in do konca zdravljenja kot lažje intenzitete. Nobene utemeljenosti ne vidi revizijsko sodišče v trditvi tožeče stranke, da je prisojena odškodnina prenizka. Razen ponavljanja dejanskih ugotovitev, revizija niti ne ponuja nikakršnih argumentov za zvišanje odškodnine.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je ob zahtevku 1.300.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 1.100.000 SIT. Ugotovljeno je, da se je tožnikov zlom baze druge stopalnice zarasel v razmiku, kar zmanjšuje tožnikove možnosti daljše in forsirane hoje in povzroča težave pri težjem fizičnem delu. Tožnik težje opravlja dela v službi in težje hodi doma po stopnicah v četrto nadstropje. Opustil je občasno pomoč pri delu pri avtomehaniku in pri prekopavanju vrta. Opustil je še igranje tenisa, nogometa ter karateja. Navedene okoliščine tožnikova revizija poudarja kot take, ki naj bi utemeljevale zvišanje odškodnine, češ da so vse te okoliščine vsakodnevne tožnikove ovirnosti premalo ovrednotene. Revizijsko sodišče taki presoji ne more pritrditi, saj prav konkretne okoliščine primera kot primerjava z drugimi podobnimi primeri sodne prakse kažejo na pravilnost določene odškodnine. Pri tem je neutemeljeno zatrjevanje, da je preveč upoštevana procentualna ocena izvedenca o 7 % zmanjšanju življenjske aktivnosti, saj so bile v celoti upoštevane konkretne posledice poškodb in njihov vpliv na tožnikovo duševno stanje, vključno s pomenom tožnikove starosti v času škodnega dogodka. Tudi v tem primeru je materialnopravno pravilna presoja o primernosti odškodnine v znesku 1.100.000 SIT.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je ob zahtevku 400.000 SIT prisojena odškodnina 200.000 SIT, kar naj bi bila prenizka odškodnina. Vendar gre pri tožniku za blago spremembo, saj je ugotovljeno, da prične šepati le, če nekoliko več hodi. Nosi sicer ortopedske čevlje, ki pa se na pogled ne razlikujejo od navadnih, saj imajo samo vložek v notranjosti. Glede na te okoliščine ni podlage za ugotovitev drugačne kot blage skaženosti in temu ustreznih zmernih duševnih bolečin, kar je s prisojeno odškodnino primerno ovrednoteno.

Revizijsko sodišče glede na povedano zaključuje, da so neutemeljene revizijske trditve tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Zato je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).