Jedro

Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo 1. odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati ZPIZ (1992), ki pa jih ne določa. ZPIZ (1992) predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) ter valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda.

Pravico do zamudnih obresti bi tožnica lahko pridobila le, če bi jih uveljavljala v skladu z določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka v tožbah vloženih leta 1994 in 1996 obrestnega zahtevka ni postavila in takrat sodišče (v sodbi leta 1999) o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zato ni moglo odločati. V času vložitve obravnavane tožbe, pa so bila dolgovanja tožene stranke že plačana, kar pomeni, da obresti od vložitve tožbe niso mogle pričeti teči, ker dolga ni bilo več.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati kapitalizirane zamudne obresti v znesku 5,474.165,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.12.1999 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče pri odločanju zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določil zakona o obligacijskih razmerjih niti dejstva, da ji je tožena stranka povzročila veliko škodo. Menila je, da je upravičena do plačila zamudnih obresti, ker je prejela plačane dajatve iz invalidskega zavarovanja s sedemletno zamudo. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, saj je sodišče odločilo skladno z določbami zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nadalj.) in zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanja (ZPIZ (1992) - Uradni list RS, št. 12/92 in nadalj.).

Za odločitev je najpomembnejša določba 1. odstavka 279. člena ZOR, ki prepoveduje obrestovanje zapadlih občasnih denarnih dajatev, kolikor drug zakon ne dovoljuje plačila zamudnih obresti. Ta določba je kogentne narave, zato jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Ker izrecno določa, da od zapadlih, pa ne plačanih pogodbenih ali zamudnih obresti ter od drugih zapadlih občasnih denarnih dajatev ne tečejo zamudne obresti, razen če zakon tako določa, je obrestovanje občasnih denarnih terjatev načelno prepovedano.

Občasne denarne terjatve so periodično ponavljajoče se obveze, ki dospevajo kot civilni plod matične - temeljne obveze in se spolnjujejo v časovno določenih obrokih ali rokih. Za občasno denarno terjatev je značilno, da je vsak obrok denarne terjatve samostojen predmet obveznosti in izpolnitve in tudi samostojen predmet pravnega prometa (lahko se odstopi, zarubi, zastavi).

Pokojnine, invalidnine, dodatki za pomoč in postrežbo in varstveni dodatki kot pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih določa 3. člen ZPIZ (1992), se po določbi 181. člena omenjenega zakona odmerjajo v mesečnih zneskih in izplačujejo za nazaj, kar pomeni, da so po svoji naravi občasne denarne terjatve in kot take glede obrestovanja podvržene uporabi določila iz 1. odstavka 279. člena ZOR. Pravno podlago za priznanje uveljavljenih zamudnih obresti bi glede na določbo 1. odstavka 279. člena ZOR moral vsebovati ZPIZ (1992), ki pa jih ne določa. ZPIZ (1992) predpisuje le način usklajevanja pokojnin (159. do 162. člen), njihovih akontacij (263. člen) in drugih denarnih dajatev (113., 128., 132. in 136. člen) ter valorizacijo prispevkov (244. člen), kar pomeni odstopanje od načela monetarnega nominalizma iz 394. člena ZOR in delno rešuje vprašanje ohranitve prave vrednosti izpolnitve denarne obveznosti zavoda.

Tudi zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 14/92 in 13/93), ki je bil v veljavi v času sojenja v predmetni zadevi, ni določil sankcij za plačilo zamude pri ponavljajočih se dajatvah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Ker niti zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niti zakon o obrestni meri zamudnih obresti kot posebna zakona ne določata, da od zapadlih ponavljajočih se dajatev, izvirajočih iz pravic pokojninskega in invalidskega zavarovanja, tečejo zamudne obresti, tožbeni zahtevek na njihovo plačilo po 1. odstavku 279. člena ZOR ni utemeljen.

Pravico do zamudnih obresti bi tožnica lahko pridobila le, če bi jih uveljavljala v skladu z določbo 3. odstavka 279. člena ZOR, ki določa, da od občasnih zapadlih denarnih dajatev tečejo zamudne obresti od dneva, ko je bil pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tožeča stranka v tožbah vloženih leta 1994 in 1996 obrestnega zahtevka ni postavila in takrat sodišče (v sodbi leta 1999) o njegovi utemeljenosti oziroma neutemeljenosti zato ni moglo odločati. V času vložitve obravnavane tožbe, pa so bila dolgovanja tožene stranke že plačana, kar pomeni, da obresti od vložitve tožbe niso mogle pričeti teči, ker dolga ni bilo več.

Tožeča stranka poizkuša sedaj zamudne obresti opredeljevati kot škodo, vendar ta v sojenju na prvi stopnji ni bila niti zatrjevana niti obravnavana. Iz tožbe je tudi razvidno, da je tožnica svoj zahtevek izrecno utemeljevala z določbo 279. člena ZOR, zato njena tožba ni bila obravnavana kot odškodninska.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.