Jedro

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je (ne)obstoj vzročne zveze med določeno škodo, ki jo utrpi oškodovanec in protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe pravno vprašanje, vendar je podlaga za takšno oceno vedno dejanska (primerjaj številne odločbe VS RS, npr. II Ips 269/2008). Sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti, temveč mora rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi tožnik sedanje težave trpel tudi, če poškodbe sploh ne bi bilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopenjskega postopka, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 735,28 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 1. 2009 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki jih je odmerilo na znesek 542,84 EUR.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki predlaga njeno spremembo, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in sprejme zanj ugodna stroškovna odločitev. Z vlogo z dne 6.2. 2009 je skrčil zahtevek za izplačani del odškodnine in zahteval še razliko v višini 3.425,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 10. 2008 dalje do plačila in obresti zaradi zamude tožene stranke s plačilom nespornega zneska, ki so znašale 75,22 EUR. Iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, kaj natančno je sodišče zavrnilo, sodba nima razlogov o zavrnitvi vtoževanega zneska obresti v višini 75,22 EUR. Smiselno bi se dalo razbrati, da so razlogi sodbe v tem delu v nasprotju z izrekom, saj je sodišče ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom odškodnine od 16. 1. 2009 dalje, nesporni znesek odškodnine pa je plačala 22. 1. 2009. Iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo prenizko odškodnino, saj je tožnik zaradi pekoče bolečine obraza in bolečin v očesu obiskoval zdravnike, ki so mu predpisali kapljice za oko. Imel je neprijeten občutek tujka v očesu, izvedenec sam je potrdil, da je do tega prišlo zaradi zračne blazine, ki je delovala proti njegovim očem. Občasne bolečine v vratu trpi od prometne poškodbe dalje, ta je bila tisti faktor, ki jih je obudila, pravno gledano je vzročna zveza podana zato je upravičen še do zneska 300,00 EUR. Strah za izid zdravljenja je (zlasti zaradi meglenega vida) je trpel mesec dni, moral je jemati pomirjevala, iz tega naslova je upravičen do odškodnine 1000,00 EUR, torej še do zneska 500,00 EUR. Zaključek sodišča, da mu odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre, je napačen. Še vedno ga vrat občasno boli, bolečine se širijo v levi zadnji del glave in desno ramo, zaradi česar se ponoči zbuja, težko vozi avto vzvratno, težave ima pri delu na vrtu in v vinogradu, prav poškodba v prometni nezgodi je povzročila, da so se predpoškodbene spremembe manifestirale v obliki bolečin, pravno gledano vzročna zveza obstaja. Tožena stranka ni ugovarjala, da fotoaparat, ki je bil v nesreči uničen ni bil tožnikov, sodišče zato ni imelo podlage za ugoditev nepodanemu ugovoru, razen tega pa dejstvo, da je šlo za službeni fotoaparat, ne pomeni, da zanj tožnik ne odgovarja delodajalcu. Sodišče bi moralo zahtevku v višini 100,00 EUR ugoditi. Tudi pravdne stroške je sodišče napačno odmerilo, saj je bil tožnikov uspeh v pravdi 52%, in ne 20%. Tožniku je sodišče priznalo 2.643 točk odvetniških storitev, moralo bi jih 2.839 in je tožena stranka tista, ki mu je dolžna povrniti pravdne stroške.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) v 20a. členu določa (in ne v 27. členu, kot navaja sodišče prve stopnje - glej Zakon o spremembah in dopolnitvah ZOZP-D, Ur. l. RS, št. 52/2007, objavljen 12. 6. 2007, ki velja od 27. 6. 2007), da mora v primeru, če odgovornost ni sporna (kakršen je tudi obravnavani) in je bila škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, dati nanj utemeljen odgovor. Če v tem roku ne predloži ponudbe (in torej ne, če ne plača), pride v zamudo. Da je tožena stranka ponudbo znotraj tega roka tožeči stranki predložila, pa izhaja že iz navedb pod tč. III. tožbe, zato pritožbene navedbe o njeni zamudi (kljub napačnemu zaključku sodišča prve stopnje, ki pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva) niso utemeljene.

Bistvo tožnikovih pritožbenih trditev je, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker mu je odmerilo za prestane telesne bolečine in za strah prenizko odškodnino in ker je zavrnilo odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta očitek ni utemeljen.

Pravna podlaga za odmero odškodnine v vsakem konkretnem primeru je določena v 179. členu in nasl. Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Oškodovancu gre za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah pravična denarna odškodnina. Iz navedene določbe izhaja, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca, kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrine določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje).

Izhodišče za odmero odškodnine so torej dejanske ugotovitve, ki jih je prvostopenjsko sodišče v zadevi po mnenju pritožbenega sodišča tudi s pomočjo izvedenca zanesljivo ugotovilo. Ugotovljene so tožnikove poškodbe (nateg vratnih mišic, udarnina nosu, prsnice, levega ramena in desne goleni), kot tudi vrsta, obseg in trajanje bolečin, ki jih je tožnik zaradi poškodb imel in tožnikove nevšečnosti med zdravljenjem (bolečine srednje jakosti sedem dni, tri tedne blažje; boleč prevoz v bolnišnico, kratkotrajni RTG, deset fizioterapij, trikrat pregled pri specialistu, šestkrat pri lečečem zdravniku, 34-dnevni bolniški stalež). Pritožbene trditve, da je v nesreči prišlo tudi do poškodbe tožnikovega očesa, nimajo opore v izvedenih dokazih, celo nasprotno, izvedenec je udarnino očesa izključil, predvidel je le možnost draženja očesnih veznic, pri čemer je izrecno pojasnil, da iz izvida okulista, ki ga je tožeča stranka predložila, ne izhaja, da bi bilo solzenje in občasno rdečenje tožnikovega levega očesa posledica prometne nezgode (l. št. 62), tožnik pa v postopku ni dokazal nasprotno. Odškodnina iz tega naslova v znesku 2.000,00 EUR je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerna, drugačne pritožbene trditve pa neutemeljene (primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 775/2005) .

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede na stopnjo in trajanje tožnikovega strahu (ob nesreči desetminuten, za izid zdravljenja mesec dni) primerno odmerilo tudi to odškodnino. Vse kar navaja pritožba je sodišče ob dosoji zneska 500,00 EUR iz naslova odškodnine zaradi strahu upoštevalo, prisojena odškodnina pa je znotraj dosojenih v primerljivih primerih (primerjaj npr. sodbo VS RS II Ips 804/2006, II Ips 54/2007) in torej ustreza pojmu pravične denarne odškodnine.

Izvedenec je pojasnil, da so občasne bolečine v vratu, ki jih tožnik trpi, posledica spondilotičnih sprememb vratne hrbtenice, in ne prometne nesreče. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo in zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo. S takšno odločitvijo pritožbeno sodišče soglaša. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da je (ne)obstoj vzročne zveze med določeno škodo, ki jo utrpi oškodovanec in protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe pravno vprašanje, vendar je podlaga za takšno oceno vedno dejanska (primerjaj številne odločbe VS RS, npr. II Ips 269/2008). Sodišče pri ocenjevanju vzročne zveze med poškodbo in konkretnim obsegom nastale škode ne sme razmejevati vzrokov, kot je to značilno za presojo deljene odgovornosti, temveč mora rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi tožnik sedanje težave trpel tudi, če poškodbe sploh ne bi bilo. Dokazni postopek je pokazal, da je temu tako in da tožnikove občasne bolečine (in s tem zvezane težave) niso povezane s poškodbo z dne 12. 5. 2008 (primerjaj sklep VS RS II Ips 387/2007). Do denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato tožnik ni upravičen in je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Tožnik je v postopku trdil le, da je bil ob trčenju poškodovan tudi fotografski aparat Canon (l. št. 3), zaslišan kot stranka pa izpovedal, da je bil aparat službeni (l. št. 34), kar pomeni, da sam ni aktivno legitimiran za uveljavljanje s tem zvezanega odškodninskega zahtevka in je tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje pravilna, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Utemeljeno pa pritožba graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Pritožbena graja glede priznanja števila točk odvetniških storitev je premalo konkretizirana, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, drži pa da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo tožnikovega uspeha v pravdi. Izračun pokaže, da je upoštevaje celoten zahtevek in celoten (plačan in dosojen) znesek odškodnine tožnik v pravdi uspel z približno 52% zahtevka, upoštevaje skrčeni zahtevek in dosojeni znesek pa znaša njegov uspeh 21%, vendar pa je bila kljub delnemu plačilu pravda potrebna in v njej je tožnik delno uspel, zato je upoštevaje okoliščine primera pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijanem a nespremenjenem potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je s pritožbo uspel le v sorazmerno majhnem delu (glede stranske terjatve), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. ter tretji odstavek 154. člena ZPP).