Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji, ali se učinek pogodbene klavzule „ključ v roke“ razteza tudi na dolžnost pridobitve uporabnega dovoljenja s strani toženke, izhajali iz dejanske ugotovitve, da je bila pogodbena volja strank takšna. Vendar pa tega pogodbenega določila ne gre tolmačiti tako široko, da bi iz njega izhajala zaveza toženke pridobiti uporabno dovoljenje tudi v primeru, ko je tožnica sama, zaradi svojih posebnih zahtev, zaprosila za (novo) gradbeno dovoljenje, ki se je nanašalo na rekonstrukcijo kupljenih poslovnih prostorov. Ker je zaradi posebnih zahtev kupke (tožeče stranke) po rekonstrukciji kupljenih poslovnih prostorov prišlo do časovnega zamika (zamude) pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, je pravilna presoja da tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi te zamude.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sam krije stroške revizije.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 9,048.154,17 SIT (sedaj 37.757,27 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 1,406.134,30 SIT od 9. 6. 1998 do plačila, od 3,095.079,00 SIT od 18. 2. 2002 do plačila in od 4,546.940,87 SIT od 22. 11. 2001 do plačila). Z zahtevkom za plačilo tega zneska tožeča stranka uveljavlja povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi zamude tožene stranke pri izročitvi poslovnih prostorov z uporabnim dovoljenjem.

2. Tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki ima za posledico zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in naložitvijo toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju ZPP).

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči druge in prve stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki (tožnica kot kupka in toženka kot prodajalka) sta sklenili prodajno pogodbo z dne 4. 3. 1997 za nakup poslovnih prostorov v I. nadstropju prizidka poslovnega trgovskega objekta ... (priloga B3); tožnica in D. S. sta zaprosili za gradbeno dovoljenje pred datumom, ki je bil v prodajni pogodbi predviden za izročitev spornih prostorov, pri čemer ni šlo za izdajo dopolnilnega gradbenega dovoljenja (kot je to zatrjevala tožeča stranka), temveč za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo (priloga A56); gradbeno dovoljenje ni bilo izdano zaradi ureditve nad poslovnimi prostori tožnice ležečih prostorov za opravljanje medicinske dejavnosti ter v zvezi s tem za ureditev klimatizacije in vertikalnih vodov (kot je to zatrjevala tožnica), temveč zaradi rekonstrukcije prvega nadstropja za prostore za izobraževalno in pisarniško dejavnost tožnice ter za finalizacijo notranjih del; gradbeno dovoljenje je bilo tako izdano zaradi dodatnih zahtev tožeče stranke, ki je hotela poslovne prostore preurediti po svojih željah.

Presoja utemeljenosti revizije

6. Tožnica v reviziji uveljavlja, da naj bi „sodišče“ zmotno uporabilo materialno pravo pri tolmačenju pogodbene klavzule „ključ v roke“ (primerjaj IV. člen pogodbe z dne 4. 3. 1997 (priloge B3)). Vendar ta revizijski očitek ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji, ali se učinek pogodbene klavzule „ključ v roke“ razteza tudi na dolžnost pridobitve uporabnega dovoljenja s strani toženke, namreč očitno izhajali iz dejanske ugotovitve, da je bila pogodbena volja strank takšna. Vendar pa tega pogodbenega določila ne gre tolmačiti tako široko, da bi iz njega izhajala zaveza toženke pridobiti uporabno dovoljenje tudi v primeru, ko je tožnica sama, zaradi svojih posebnih zahtev, zaprosila za (novo) gradbeno dovoljenje, ki se je nanašalo na rekonstrukcijo kupljenih poslovnih prostorov. Kot pravilno razloguje drugostopenjsko sodišče, je namreč tožnica s tem, ko je zaprosila za gradbeno dovoljenje, prevzela vlogo investitorke ter s tem (posledično) obveznost, da bo sama zahtevala opravo tehničnega pregleda in pridobitev uporabnega dovoljenja (primerjaj 37.a, 65. in 71. člen takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov; Ur. l. SRS, št. 34-1605/84 in nasl.; ZGO). To izhaja tudi iz 6. točke prvega odstavka gradbenega dovoljenja, št. 351-1693/97 z dne 21. 8. 1998 (priloge A56). Ob dejanski ugotovitvi, da je zaradi posebnih zahtev kupke (tožeče stranke) po rekonstrukciji kupljenih poslovnih prostorov prišlo do časovnega zamika (zamude) pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi te zamude.

7. Tožnica se v reviziji sklicuje tudi na listino - Sporazum št. 1 z dne 7. 7. 1997 (v nadaljevanju Sporazum), ki naj bi potrjevala njene navedbe, da je soglašala z izdajo odločbe o dopolnitvi gradbenega dovoljenja pod tam navedenimi pogoji. V zvezi s Sporazumom uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. in 105. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ta očitek je možno razumeti, kot da naj bi sodišče prve stopnje kršilo določbo o materialnem procesnem vodstvu, ker tožeče stranke ni pozvalo k predložitvi Sporazuma, in kot da naj bi pritožbeno sodišče zmotno ocenilo, da zatrjevana kršitev ni podana. Vendar pa je tožnica vsebinsko enak očitek uveljavljala že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je nanj argumentirano odgovorilo. Revizijsko sodišče pritrjuje drugostopenjskemu sodišču, da, kadar izvedba nekega dokaza ni potrebna, v zvezi z njim odpade dolžnost materialnega procesnega vodstva. Nestrinjanje revidentke z oceno drugostopenjskega sodišča, da presoja Sporazuma za odločitev ni relevantna, pa samo po sebi v okviru revizijskega preizkusa ni upoštevno, saj vsebinsko pomeni izpodbijanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega in v postopku pred sodiščem druge stopnje preizkušenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Ne drži revizijska navedba, da naj bi sodišče v tem postopku pravnomočno ugotovilo, da je toženka kršila pogodbo. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje, s katero je le-to potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o prisoji stroškov pridobitve uporabnega dovoljenja tožnici(1), namreč izhaja zgolj to, da je ta znesek prisodilo na podlagi ugotovitve, da je bila toženka na podlagi pogodbe zavezana pridobiti uporabno dovoljenje. To pa ni v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč nižjih stopenj, ki so bile podlaga za presojo predmetnega (odškodninskega) zahtevka, kot to skuša prikazati revidentka. Poleg tega sodišči nižjih stopenj pri odločitvi o odškodninskem zahtevku nista bili vezani na svojo predhodno odločitev o prisoji stroškov pridobitve uporabnega dovoljenja, saj so bili ti stroški prisojeni iz druge (izvenpogodbene) pravne podlage.

9. Na revizijske navedbe, da je bilo že v drugih pravdah pravnomočno ugotovljeno, da je za zamudo odgovorna tožena stranka, in da je tožeča stranka upravičeno zadržala del kupnine na račun penalov, revizijsko sodišče odgovarja, da na ugotovljena dejstva v drugih postopkih sodišči nižjih stopenj nista bili vezani, kakor tudi ne na rešitev predhodnih (pravnih) vprašanjih v teh (drugih) postopkih(2) (glej drugi odstavek 13. člena ZPP).

10. Ne drži niti revizijski očitek, da naj bi tožena stranka navedb glede odgovornosti tožeče stranke za zamudo ne podala najkasneje do prvega naroka. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da jih je tožena stranka podala v vlogi z dne 12. 12. 2001 (list. št. 35-38), ki jo je predložila v spis na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 12. 2001. Pravilna je zato ugotovitev pritožbenega sodišča, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji na prepoznih navedbah.

11. Iz razlogov, navedenih v 6. točki predmetne obrazložitve izhaja, da je pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, ki sta odškodninski zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnili. S tem je odpadla potreba po preizkusu revizijskih navedb, ki se nanašajo na uporabo četrtega odstavka 266. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), to je glede zahtevka nasprotne stranke na zmanjšanje odškodnine.

Odločitev revizijskega sodišča

12. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene in ker ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

13. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Glej odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1041/2002 z dne 12. 1. 2005, 4. str. obrazložitve (list. št. 106).

Op. št. (2): Vezanost na že rešeno pravno vprašanje se izvaja le iz izreka odločbe o pravici ali pravnem razmerju, o katerih je bilo v nekem drugem postopku odločeno kot o glavnem vprašanju (tako V. Rijavec: »Pravdni postopek, zakon s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga (1.–150. člen), str. 130).