Jedro

Tožnica s tožbo izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, kar pomeni, da ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice v zadevi izločitve A.A. iz upravne zadeve št. 464-470/99 – povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje na …. V obrazložitvi je uvodoma citiral določbe 42. in 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86), navedel, da je v postopku zaslišal A.A., ki je vse očitke iz zahteve zavrnila. Po proučitvi zadeve je ugotovil, da ne obstajajo izločitveni razlogi iz 42. člena ZUP/86, prav tako pa niso podane druge okoliščine, ki bi vzbujale dvom o nepristranosti uradne osebe (44. člena ZUP/86). Tožnica tudi ni navedla okoliščin, ki bi kazale na subjektiven odnos uradne osebe do stranke v postopku. Zgolj strankin dvom v nepristranost in nezaupanje v strokovnost uradne osebe ne morejo vplivati na odločitev, ampak mora stranka določno opredeliti in konkretno navesti okoliščine, zaradi katerih zahteva izločitev uradne osebe. Nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami uradne osebe samo po sebi ni izločitveni razlog, temveč so to lahko razlogi za izpodbijanje odločb s predpisanimi pravnimi sredstvi.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep zavrnil in se v celoti strinjal z razlogi prvostopnega organa za odločitev.

Tožnica je v tožbi navedla, da je prvostopni organ v tretje ponovljenem postopku izdal odločbo, s katero je odločil o višini ter načinu vračanja odškodnine iz naslova vlaganj v denacionalizirano stanovanje. Tožnica se je pritožila zoper odločbo, kakor tudi zoper delo uradne osebe, ki je vodila postopek, vendar je drugostopni organ njeno pritožbo obravnaval ločeno in izdal dve odločbi. Z odločitvijo se tožnica nikakor ni strinjala. Uslužbenka A.A. je tekom vseh postopkov delala vseskozi napake v njeno škodo, kar je pojasnjeno tudi v dopisu načelniku z dne 2. 3. 2013. Že podatek, da je o zadevi tretjič odločeno, sam po sebi pove dovolj, napake pa so se dogajale le z namenom prikrajšanja in/ali onemogočanja pravic tožnice. Vrh ledene gore predstavljata dva uradna zaznamka, ki predstavljata celo lažno vsebino, ki jo podrobneje povzame. Uslužbenka tudi ni pridobila sklepa o dedovanju, ko je izvedela, da je en solastnik umrl, kar bi morala storiti po uradni dolžnosti. Navedla je tudi, da iz ravnanj uslužbenke izhaja njena ''naravnanost'' do strank v postopku, saj je najprej zavrnila tožničin zahtevek, četudi je dokumentacija potrjevala njena vlaganja. Na svoj dopis z dne 2. 3. 2013 je tožnica prejela tudi odgovor z dne 12. 3. 2013, ki pa je predvidljiv in pričakovan. V osmih letih čakanja na obravnavanje zahtevka in še nadaljnjih petih letih gostilniškega obravnavanja zahtevka na prvi stopnji je tožnica popolnoma izgubila zaupanje in spoštovanje do uprave kot celote. Tožnica je prepričana, da osebe, katerih izjave je uslužbenka zapisovala, niso nikoli prišle do nje, še najmanj z namenom, kot ga je prikazovala uslužbenka, kar je mogoče zaključiti tudi iz dokumentacije v spisu. Sodišče naj vpogleda tudi v njeno pritožbo in dopis z dne 2. 3. 2013. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, drugostopno odločbo odpravi ter odloči, da v primeru ponovnega obravnavanja zadeve uslužbenka A.A. ni več uradna oseba, ki bi lahko vodila postopek; upravna enota je dolžna uvesti zoper uslužbenko disciplinski postopek, po naknadni proučitvi listin, ki jih je izdala A.A. oziroma po predhodnem povabilu B.B. in C.C., da se izjasnita do zapisane izjave, to predhodno soočenje se naj izvrši v prisotnosti tožnice, nadalje, da je upravna enota odgovorna za čas trajanja reševanja postopka od 7. 6. 1999 do 1. 8. 2007, ker je v tem času zahtevek tožnice miroval kljub pravnomočno zaključenemu postopku denacionalizacije leta 1994 in ni pristopila prej k reševanju zadeve, toženka pa je dolžna povrniti tožnici (eventuelne) stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku 8-dnevnega roka za prostovoljno plačilo dalje. V dopolnitvi tožbe je še navedla, da vlaga tožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev z dne 2. 11. 2009. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožnica s tožbo izpodbija sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe, kar pomeni, da ne gre za sklep iz zgoraj citiranega drugega odstavka 5. člena ZUS-1 in ga zato ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Takšno stališče je zavzela tudi že sodna praksa (sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008). Na drugačno odločitev zato tudi ne morejo vplivati obširni tožbeni ugovori o napačnem postopanju organa oziroma natančneje o napačnem postopanju uradne osebe A.A. in posledično napačni odločitvi v sklepu. Sodišče še pripominja, da iz podatkov vpisnika (kakor tudi iz obravnavanih tožbenih navedb) izhaja, da je tožnica vložila (tudi) tožbo zoper odločbo prvostopnega organa, št. 464-470/99-122 z dne 28. 9. 2012, v zvezi z njeno zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje, ki se vodi pod opr. št. I U 430/2013, v kateri tožnica (med drugim) ugovarja tudi vodenju postopka oziroma po tožničinem mnenju napačnemu postopanju uradne osebe pri obravnavi njene zahteve.

Ker glede na povedano ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.