Jedro

V sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka. Odločba gradbenega inšpektorja z dne 11. 11. 2014, v kateri je ugotovljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, bi lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar takšna odločitev pomeni, da bo takšen postopek vodila tožena stranka in da ga bo utemeljevala z odločbo gradbenega inšpektorja. Tožena stranka zato te odločbe (odločbe gradbenega inšpektorja), na kateri temelji njena odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ne more presojati oziroma se do nje vsebinsko opredeljevati, niti v spornem postopku ne more presojati pravne podlage, na podlagi katere je bila odločba izdana. To nadalje pomeni tudi, da v kolikor tožena stranka navedeno odločbo šteje kot podlago za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 144. člena, mora takšno odločbo upoštevati tudi kot razlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se 4. točka odločbe Ministrstva za kulturo, Direktorata za kulturno dediščino, Sektorja za nepremično kulturno dediščino št. 62242-30/2014/34 z dne 18. 11. 2014, se odpravi in se v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kulturo, Direktorat za kulturno dediščino, Sektor za nepremično kulturno dediščino, je 18. 11. 2014 izdal kulturnovarstveno soglasje za raziskavo in odstranitev spomenika, št. 26642-30/2014/34. V 1. točki izreka je dovolil odstranitev kulturnega spomenika Celje - Rakuschev mlin (EŠD10268), stavba št. 978, parc. št. 347/1 k.o. ...; v 2. točki izreka določil, da odstranitev objekta nadzoruje pooblaščena oseba Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Celje (v nadaljevanju Zavod) in da mora lastnica vsaj 30 dni pred nameravano odstranitvijo obvestiti Zavod ; v 4. točki lastnici določil obveznost, da vsaj 30 dni pred nameravano odstranitvijo pooblaščeni osebi Zavoda predloži arhitekturni digitalni posnetek obstoječega stanja z metodo terestričnega laserskega skeniranja (TLS), ki bo sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta; v 4. točki odločil, da se lastnici objekta naloži izvedba izravnalnega ukrepa, ki obsega plačilo denarnega zneska v vrednosti povzročene škode, ki bo nastala zaradi odstranitve kulturnega spomenika. V ta namen mora lastnica objekta najkasneje do 1. 7. 2015, na račun Ministrstva za kulturo plačati denarni znesek v višini 1,700.000,00 EUR in odločeno, da bo v primeru neizpolnitve izravnalnega ukrepa le-ta izveden na stroške zavezanca, z izvršbo. V 5. točki izreka je bilo odločeno, da mora o izvršeni odstranitvi lastnica obvestiti pooblaščeno osebo zavoda, ta pa ministrstvo, ki bo po uradni dolžnosti vložilo dokumentacijo o odstranjenem objektu v zbirko listin registra kulturne dediščine pri EŠD10268; in v 6. točki izreka, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Zavod je v mnenju z dne 17. 10. 2014 pojasnil, da je Rakuschev mlin v Celju vpisan v Register kulturne dediščine (v nadaljevanju Register), pod št. 10268 in da je bil leta 2002 ovrednoten kot kulturni spomenik lokalnega pomena, z Odlokom o razglasitvi kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Mestne občine Celje (v nadaljevanju Odlok), v katerem je bil tudi določen varstveni režim za stavbo. Mlin stoji na območju arheološkega spomenika Celje - arheološko najdišče Celje (EŠD56) in v vplivnem območju naselbinskega spomenika Celje - Staro mestno jedro (EŠD55).

3. Na podlagi „Poročila vodje intervencije“ Poklicne gasilske enote Celje z dne 11. 10. 2014 je razvidno, da je bila 6. 10. 2014 in ponovno 8. 10. 2014 opravljena intervencija na kulturnem spomeniku. Dotrajanost in poškodovanost objekta je stranka dokazovala z izvedeniškim mnenjem o konstrukcijskem stanju objekta po požaru, ki ga je v oktobru izdelal sodni izvedenec za gradbeništvo A.A. in s strokovnim mnenjem Gradbenega inštituta B., „Izdelava strokovnega mnenja o varnosti trgovskega objekta in dostopne poti v Celju pred nevarnostjo sosednjega objekta Rakuschev mlin“, ki ga je 21. 10. 2014 izdelala dr. C.C. Slednje mnenje je bilo izdelano za podjetje D. d.o.o. k.d. iz ..., z namenom ugotovitve morebitne nevarnosti, ki jo poškodovan objekt predstavlja za bližnjo trgovino in njeno dostopno pot. Tožena stranka je povzela tudi stališče Zavoda do predlagane odstranitve obravnavanega kulturnega spomenika, ki izhaja iz „Poročila o ogledu objekta Rakuschev mlin v Celju, EŠD10268“, ki ga je na podlagi ogleda objekta dne 15. 10. 2014 in razpoložljive dokumentacije pripravil konservatorski svetovalec G.G. 4. Po prejemu strankine vloge, dne 21. 10. 2014, je ministrstvo prejelo poziv št. 06122-3263/2014-424321 z dne 20. 10. 2014, pristojnega gradbenega inšpektorja Območne enote Celje - Novo mesto, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor Celje (v nadaljevanju Inšpektorat), v katerem je ministrstvo pozval, naj v 5 dneh poda pisno izjavo, v kateri naj navedene svoje pripombe oziroma pogoje za odstranitev nevarnega objekta.

5. Stranka je v dopolnitvi vloge priložila zapisnik o inšpekcijskem pregledu in zaslišanju z dne 15. 10. 2014 in odločbo gradbenega inšpektorja št. 06122-3263/2014-12 24321 z dne 11. 11. 2014. Iz izreka odločbe, ki je bila izdana inšpekcijski zavezanki, stranki v tem postopku, izhaja, da mora stranka takoj po prejemu odločbe prenehati z uporabo obravnavanega objekta in zavarovati površine v njegovi neposredni bližini tako, da se prepreči dostop do objekta in v objekt ter da se prepreči dostop na sosednja zemljišča, ki ležijo ob nevarnem objektu, natančneje v razdalji 22,5 m od najbolj izpostavljenih točk objekta. V skladu z določbo 12.3 točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) gre za objekt, ki je nevarna gradnja in ga je treba v dveh mesecih od prejema odločbe, pod strokovnim nadzorom Zavoda, odstraniti.

6. V nadaljevanju je tožena stranka pojasnila tudi, da je 23. 10. in 29. 10. 2014 prejela pobudo Civilne iniciative za ohranitev in prenovo kulturnega spomenika, prav tako pa je prejela peticijo strokovne javnosti za ohranitev spomenika s podpisi 629 oseb. Stranka je ministrstvu 17. 11. 2014 posredovala tudi „Poročilo o stanju požaru izpostavljenega objekta Rakuschev mlin, št. E1097/14-530-1“, ki ga je za zavarovalnico E. d.d. 29. 10. 2014 izdelal Zavod za gradbeništvo Slovenije.

7. Po izdanih ukrepih gradbenega inšpektorja in zaradi kratkih časovnih rokov, ki so bili določeni v tej odločbi, je morala tožena stranka postopek zaključiti in o vlogi stranki odločiti na podlagi obstoječe dokumentacije in v skrajšanem ugotovitvenem postopku.

8. Tožena stranka je navedla, da je bila v konkretnem primeru rušitev določena na podlagi verjetno izkazane nevarnosti hipne porušitve, ne pa direktne opredelitve za objekt nevarne gradnje, ki ogroža varnost ljudi in premoženja, kar bi bil izpolnjen pogoj za izdajo kulturnovarstvenega soglasja po drugem odstavku 31. člena ZVKD-1. Zaradi vsega navedenega tožena stranka ni mogla z gotovostjo ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1 in je o rušitvi kulturnega spomenika odločila na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZVKD-1, ki dopušča rušitev spomenika, ob hkratni določitvi izravnalnega ukrepa. Višino denarnega zneska v vrednosti povzročene škode v primeru popolne odstranitve kulturnega spomenika je tožena stranka določila na podlagi vrednosti Rakuschevega mlina, ki izhaja iz cenitvenega poročila o vrednosti stavbe, ki jo je za Mestno občino Celje izdelala F.F. 2. 4. 2013. To je zadnja cenitev kulturnega spomenika, s katero je tožena stranka razpolagala.

9. Tožnica vlaga tožbo zoper 4. točko izreka. Navaja, da je odločitev 4. točke izreka nepravilna in nezakonita, saj v postopku ni bil pravilno uporabljen ZVKD-1, v postopku izdaje upravnega akta so bile zagrešene bistvene kršitve določb postopka, prav tako je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka je sicer pravilno ugotovila, da je tožena stranka obravnavani spomenik neuspešno ponudila v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo obstoječe gradbeno stanje, je pa napačno zaključila, da obravnavani objekt ne predstavlja nevarne gradnje, ki ogroža varnost ljudi in premoženja. Posledično je svojo odločitev nepravilno oprla na četrti odstavek 31. člena ZVKD-1 in tožnici neupravičeno naložila izvedbo izravnalnega ukrepa.

10. Izpodbijani akt je bil izdan v skrajšanem ugotovitvenem postopku, čeprav za tak postopek niso bili izpolnjeni pogoji. Če se je že odločila za tak postopek, bi morala upoštevati 4. točko prvega odstavka 144. člena ZUP in kulturnovarstveno soglasje izdati na podlagi drugega odstavka 31. člena ZVKD-1, brez hkratne naložitve izravnalnega ukrepa. Morebiten posebni ugotovitveni postopek bi potrdil, da je v obravnavanem primeru šlo za nevarnost porušitve objekta. Nikakršne zakonske osnove ni bilo za opustitev spoštovanja določbe 9. člena ZUP, zato se tožnica ni mogla izreči o mnenju G.G., ki ji ni bilo niti posredovano. Prav tako bi v okviru posebnega ugotovitvenega postopka morala tožena stranka, skupaj s tožnico, opraviti ogled na kraju samem.

11. Izravnalni ukrep na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZVKD-1 je mogoče naložiti zgolj v primeru, če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. Napačno je bilo ugotovljeno, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prve alinee drugega odstavka 31. člena zakona. Tožena stranka je namreč na podlagi mnenj pristojnih strokovnjakov in odločbe gradbenega inšpektorja z dne 11. 11. 2014 napačno zaključila, da so bila vsa mnenja pristojnih strokovnjakov in odločba gradbenega inšpektorja pripravljena na podlagi delnih ogledov ter da analize materialov niso zajele stavbe v zadostnem obsegu, da bi bila dotrajanost objekta neizpodbitno dokazana. Rušitev naj bi bila odrejena na podlagi verjetno izkazane hipne porušitve, ne pa direktne opredelitve, da gre za objekt nevarne gradnje, ki ogroža varnost ljudi in premoženja. Prav tako ni tožena stranka pojasnila, zakaj ni sledila mnenjem A.A., B. in ZAG. Tožena stranka bi morala upoštevati odločbo inšpektorja, brez naložitve izravnalnega ukrepa. Napačno je zaključila tudi, da naj bi gradbeni inšpektor govoril le o verjetno izkazani nevarnosti hipne porušitve.

12. Tožena stranka je bila na podlagi 147. člena ZUP vezana na ugotovitev gradbenega inšpektorja iz odločbe 11. 11. 2014. Nevarnost obravnavanega objekta za ljudi in premoženje izhaja tudi iz izvedenskih mnenj v spisu in mnenja A.A. Tudi zaradi teh mnenj po presoji tožnice niso obstajali pogoji za naložitev izravnalnega ukrepa. Prav tako tožena stranka ni upoštevala, da tožnica ni z ničemer zakrivila, ali prispevala k uničenju obravnavanega kulturnega spomenika. Prav tako ni mogoče presoditi višine izravnalnega ukrepa, pri kateri po mnenju tožnice ni mogoče izhajati samo iz cenitve objekta. Objekt bi bilo treba oceniti v sedanjem stanju, po požaru. Prav tako bi izravnalni ukrep tožena stranka lahko naložila le po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku. Navaja tudi, da za izrečeni izravnalni ukrep niso predpisana merila za njegov izračun. Tožena stranka ni pojasnila niti, zakaj v obravnavani zadevi ne bi prišli v poštev morebitni drugi izravnalni ukrepi, razen plačila denarnega zneska, saj gre po mnenju tožnice za skrajni ukrep, ki se izreče takrat, ko ne pridejo v poštev drugi načini izvedbe izravnalnega ukrepa. Kot je tožnici znano, je tožena stranka doslej izravnalni ukrep v primeru odstranitev kulturnih spomenikov izrekla le v treh primerih, med drugim tudi v primeru stavbe Kolizej v Ljubljani. V tem primeru lastniku stavbe ni bilo naloženo nikakršno plačilo, ampak zgolj financiranje izdelave projektne dokumentacije za drug, nadomestni spomenik in financiranje obnove strehe nadomestnega spomenika. V zvezi s tem tožnica opozarja tudi na nekorektno ravnanje tožene stranke v zvezi z vlogo za dostop do informacij javnega značaja. V nadaljevanju tožnica pojasnjuje tudi, da je v zadnjem času namenila ogromna denarna sredstva za vzdrževanje kulturnih spomenikov in da ji že zaradi tega izravnalnih ukrepov v tej zadevi ne bi bilo potrebno, niti smiselno nalagati. Plačilo spornega zneska onemogoča tožnici vzdrževanje katerega drugega kulturnega spomenika. Prav tako tožena stranka ni z ničemer pojasnila, oziroma utemeljila, kako bi lahko tožnica sporni objekt ohranila. To izhaja tudi iz prakse Upravnega sodišča RS. Interes javnosti za ohranitev Rakuschevega mlina še ne pomeni, da ga je bilo mogoče ohraniti.

13. Tožnica v tožbi predlaga, da sodišče tožbi ugodi in 4. točko izreka izpodbijanega odločbe odpravi in postopek v zvezi z izravnalnim ukrepom ustavi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka. Podrejeno sodišču predlaga, da 4. točko izreka odpravi in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

14. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je obširno pojasnila razloge za svojo odločitev in odgovorila na vse tožbene navedbe. Sodišču je predlagala, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

15. Tožba je utemeljena.

16. Drugi odstavek 31. člena ZVKD-1 določa, da se kulturnovarstveno soglasje, s katerim se dovoljuje raziskavo in odstranitev spomenika ali registrirane nepremične dediščine, za poseg v katero je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje, in ki ni arheološka ostalina, lahko izda pod pogojem, če se ugotovi dotrajanost ali poškodovanost spomenika ali dediščine, ki je ni mogoče odpraviti z običajnimi sredstvi ali če spomenik ali dediščina ogroža varnost ljudi in premoženja (prva alineja drugega odstavka 31. člena ZVKD-1) in če je bil spomenik pred tem ponujen v prodajo po ceni, ki upošteva njegovo stanje (druga alinea drugega odstavka 31. člena ZVKD-1).

17. V zadevi ni sporno, da je bil objekt Rakuschev mlin v Celju, v času izdaje izpodbijane odločbe vpisan v Register, pod št. 10268. Prav tako ni sporno, da je bil leta 2002, z Odlokom Mestne občine Celje, ovrednoten kot kulturni spomenik lokalnega pomena, in zanj določen varstveni režim. V zadevi ni sporno niti, da je bil objekt 6. 10. 2014 v požaru poškodovan.

18. Postopek v tej zadevi se je začel z vlogo stranke, z dne 10. 10. 2014 in 13. 10. 2014. Stranka, tožnica, je zaprosila za izdajo smernic in kulturnovarstvenega soglasja za rušitev kulturnega spomenika Celje- Rakuschev mlin. Tožnica je vlogi priložila dokazila, s katerimi je utemeljevala svoj predlog za uporabo določbe drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. 19. O vlogi je tožena stranka odločila na podlagi 31. člena ZVKD-1 (četrtega odstavka) ter na podlagi 144. člena ZUP, v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Svojo odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka je tožena stranka utemeljila z navedbo, da po izdanih ukrepih gradbenega inšpektorja in zaradi kratkih časovnih rokov določenih v tej odločbi, postopka ni mogla zaključiti in o tožničini vlogi odločiti po posebnem ugotovitvenem postopku. Pojasnila je, da so bila vsa predložena dokazila pripravljena na podlagi delnih, večinoma zunanjih ogledov in analize materialov niso zajele stavbe v zadostnem obsegu, da bi bila dotrajanost objekta neizpodbitno dokazana. Tudi odločba gradbenega inšpektorja temelji na ugotovitvi, da je nevarnost hipne porušitve verjetno izkazana, ni pa direktno opredeljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, ki ogroža varnost ljudi in premoženja, kar bi pomenilo, da je izpolnjen pogoj za izdajo kulturnovarstvenega soglasja po drugem odstavku 31. člena ZVKD-1. Zato je tožena stranka o rušitvi kulturnega spomenika odločila na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZVKD-1, ki dopušča rušitev spomenika ob hkratni določitvi izravnalnega ukrepa.

20. Sodišče ugotavlja, ali so bili v sporni zadevi izpolnjeni pogoji za vodenje postopka na podlagi 144. člena ZUP. Ugotovitveni postopek je namreč namenjen ugotovitvi vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembne za odločitev v upravni zadevi, strankam pa omogoča uveljavitev njihovih pravic in pravnih koristi. Bistvo ugotovitvenega postopka je torej ugotovitvi vsa tista dejstva in okoliščine, ki so predpisane oziroma morajo obstajati v materialnem predpisu. Posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka je, da lahko organ odloči v zadevi takoj, in za ugotovitev dejstev in okoliščin ni treba opraviti posebnih dejanji v postopku. To pomeni, da ni treba zaslišati stranke, prič, izvesti ustne obravnave, ogleda, dokazovanja z izvedencem...

21. ZUP taksativno navaja razloge, na podlagi katerih je mogoče odločiti na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Tako v prvem odstavku 144. člena določa, da organ lahko po skrajšanem postopku odloči o zadevi takoj, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. alinea); če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. alinea); če je s predpisom določeno, da se zadeva lahko reši na podlagi dejstev ali okoliščin, ki niso popolnoma dokazane ali se z dokazi le posredno dokazujejo, in so dejstva oziroma okoliščine verjetno izkazane, iz vseh okoliščin pa izhaja, da je treba zahtevku stranke ugoditi (3. alinea) in če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana (4. alinea).

22. Sodišče ugotavlja, da v sporni zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 1., 2., in 3. alineji prvega odstavka 144. člena ZUP, sporno v zadevi pa je še nadalje vprašanje, ali je tožena stranka svojo odločitev pravilno oprla na določbo 4. alineo prvega odstavka 144. člena ZUP.

23. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka 13. 11. 2014 prejela odločbo RS, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje - Novo mesto, št. 06122-3263/2014-21 24321 z dne 11. 11. 2014, ki jo je inšpekcijski zavezanki, MO Celje, izdal gradbeni inšpektor. Slednjo odločbo je toženi stranki posredovala 14. 11. 2014 tudi tožnica, ki je toženo stranko zaprosila, da ji v skladu z izdano odločbo zagotovi strokovni nadzor Zavoda za varstvo kulturne dediščine.

24. Po presoji sodišča bi odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje - Novo mesto, št. 06122-3263/2014-21 24321 z dne 11. 11. 2014, s katero je bilo v 1. in 2. točki izreka ugotovljeno, da gre za objekt nevarne gradnje, lahko utemeljevala odločitev tožene stranke, da so podani pogoji za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Vendar takšna odločitev, torej vodenje postopka na podlagi prej navedene postopkovne določbe pomeni, da bo takšen postopek vodila tožena stranka in da ga bo utemeljevala z odločbo gradbenega inšpektorja. Tožena stranka zato te odločbe, na kateri temelji njena odločitev za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka, ne more presojati oziroma se do nje vsebinsko opredeljevati, niti v spornem postopku ne more presojati pravne podlage, na podlagi katere je bila odločba gradbenega inšpektorja izdana. To nadalje pomeni tudi, da v kolikor tožena stranka odločbo št. 06122-3263/2014-21 24321 z dne 11. 11. 2014 šteje kot podlago za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 4. alineje prvega odstavka 144. člena, mora takšno odločbo upoštevati tudi kot razlog za izdajo kulturnovarstvenega soglasja na podlagi 1. alineje drugega odstavka 31. člena ZVKD-1. 25. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja tudi, da iz listin priloženega spisa izhaja, da je tožnica toženi stranki predložila Izvedeniško mnenje o konstrukcijskem stanju objekta po požaru na naslovu …, ki ga je oktobra 2014 izdelal sodni izvedenec za gradbeništvo - gradbeništvo splošno, A.A. Iz 5. točke mnenja izhaja, da je bilo pri konstrukcijskem pregledu objekta po požaru dne 6. 10. 2014, ugotovljenih več resnih konstrukcijskih poškodb objekta, ki lahko povzročijo njegovo nekontrolirano - hipno porušitev. Iz te točke izhaja tudi mnenje, da je eventualna sanacija objekta praktično neizvedljiva, predvsem zaradi nevarnosti porušitve obodnih zidov. Prav tako se med listinami upravnega spisa nahaja Poročilo o ogledu objekta Rakuschevega mlina v Celju - EŠD 10268 z dne 16. 10. 2014, ki ga je sestavil G.G. udig. konzervatorski svetovalec. Na podlagi poziva za dopolnitev vloge št. 62242-30/2014/8 z dne 24. 10. 2014 je tožena stranka pridobila še nadaljnjo dokumentacijo, s katero je tožnica dokazovala stanje objekta po požaru. Tožnica je priložila zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 15. 10. 2014, Poročilo gasilcev, ki so gasili požar 6. 10. 2014 in Poročilo z naslovom „Izdelava strokovnega mnenja o varnosti trgovskega objekta in dostopne poti D. v Celju pred nevarnostjo sosednjega objekta Rakuschev mlin“, ki ga je izdelal gradbeni institut B. d.o.o., 20. 4. 2014, po naročilu trgovske družbe D. Iz listin upravnega spisa nadalje izhaja tudi, da je bilo v spis vloženo tudi poročilo o stanju požaru izpostavljenega objekta Rakuschev mlin št. E1097/14-530-1 z dne 29. 10. 2014, ki ga je izdelal Zavod za gradbeništvo Slovenije (ZAG) in iz katerega izhaja, da je po požaru stabilnost objekta resno ogrožena in da je v trenutnem stanju objekt nevaren, ter pomeni nevarnost tudi za okoliške objekte, predvsem za nakupovalni center D. Obstoja nevarnost nastanka večje materialne škode, hkrati pa so lahko ogrožena človeška življenja.

26. Do navedenih dokazil se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, ker je vodila skrajšani ugotovitveni postopek. Vendar sodišče opozarja, da listine priloženega spisa izkazujejo tudi, da je tožena stranka 6. 11. 2014 Policijsko upravo Celje zaprosila za pojasnilo o kriminalistični preiskavi na lokaciji kulturnega spomenika Celje - Rakuschev mlin (EŠD-10268) in dne 17. 11. 2014 prejela obvestilo Policijske uprave Celje, Sektorja kriminalistične policije, št. 2310-562/2014/8 iz katerega izhaja, da v zvezi s tem požarom obravnavajo sum kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1-B. Prav tako iz priloženih listin - kopij elektronske korespondence - izhaja, da se je 12. 11. 2014 izvedel ogled objekta, na katerem so bili poleg predstavnikov ministrstva prisotni še predstavniki Inšpektorata za kulturo in medije in predstavnik Restavratorskega centra RS. O izvedbi tega ogleda je bila obveščena tudi MO Celje, ki se je tega ogleda tudi udeležila. Dokazila o izvedbi ogleda, v smislu določbe 199. do 203. člena ZUP v upravnem spisu ni.

27. Zgoraj navedeno in tudi pozivi tožene stranke tožnici, k predložitvi dodatnih dokazil, po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka že začela z izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka v smislu 145. člena ZUP, kar seveda pomeni, da bi morala v ta postopek pritegniti tudi tožnico in jo seznaniti z Poročilom o ogledu objekta Rakuschevega mlina v Celju - EŠD 10268 z dne 16. 10. 2014, ki ga je sestavil G.G. udig. konzervatorski svetovalec. Nadalje izvedba takega (posebnega ugotovitvenega) postopka pomeni tudi, da se je dolžna tožena stranka opredeliti do vseh v postopku predloženih dokazil, tudi do odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, OE Celje - Novo mesto, št. 06122-3263/2014-21 24321 z dne 11. 11. 2014. Tožena stranka sicer ta dokazila v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja in povzema njihova mnenja, v ničemer pa ne obrazlaga, zakaj teh dokazil, razen posredno Poročila o ogledu objekta Rakuschevega mlina v Celju - EŠD 10268 z dne 16. 10. 2014, ne šteje kot dokazil v smislu opredelitve objekta kot objekta, ki ogroža varnost ljudi in premoženja.

28. Glede na navedeno je sodišče, na podlagi določbe 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS.-1) tožbi ugodilo in zadevo v skladu z določbo tretjega odstavka istega člena vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. Po določbi četrtega odstavka istega člena je ta organ pri ponovnem odločanju vezan na stališča Upravnega sodišča, ki se tičejo postopka.

29. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnici omogočiti, da se seznani z dejstvi in okoliščinami pomembnimi za odločitev in da se o njih tudi izjasni, v obrazložitvi odločbe, ki jo bo izdala na podlagi tega postopka, pa bo morala med drugim določno navesti ugotovljeno dejansko stanje in dokaze na katero je le-to oprto, razloge odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (2., 3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in tako utemeljiti uporabo določbe 31. člena ZVKD-1, eventualno tudi naložitev vrste izravnalnega ukrepa iz petega odstavka 31. člena ZVKD-1, kot enega pogojev za odstranitev objekta.

K II. točki izreka:

30. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 347,70 € skupaj z DDV, ki jih je naložilo v plačilo toženi stranki.

31. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno.