Jedro

V konkretnem primeru se obdolžencu očita poskus kaznivega dejanja velike tatvine in v takšnih primerih, zlasti ko gre za nedokončan poskus in ko storilec kaznivo dejanje zanika, kot je to primer v obravnavani zadevi, sodišče zgolj na podlagi indicev s posrednim sklepanjem ugotovi vsebino storilčevega naklepa oziroma njegovo subjektivno usmerjenost proti določenemu cilju. Državna tožilka ima zato prav, da je v takšnih primerih natančna opredelitev predmeta napada praktično nemogoča ter neživljenjska in v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi nepotrebna. Tako je po presoji višjega sodišča v tem primeru zahtevi po določnosti opisa zadoščeno že s tem, ko je v opisu navedeno, da je obdolženec pri vlomu v zaprti prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tujo premično stvar, pa čeprav je to navedeno le v abstraktnem delu opisa. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah podalo jasno stališče, da v primerih, ko izrek obtožbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa dejanja predstavljata celoto in zato ni potrebno, da se za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej če so dovolj konkretizirani že v abstraktnem delu. Tako lahko v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker posameznega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Bistveno je, da je treba oba dela opisa vedno vrednotiti v vzajemni povezavi, zaradi česar je po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru predmet velike tatvine v opisu obtožbe zatrjevan in konkretiziran dovolj določno, da omogoča pravno presojo obsojenčevega ravnanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu.

Izrek

Pritožbi okrajne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbenega očitka, da je storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno sodbo je okrajna državna tožilka vložila pritožbo zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče kazen sedem mesecev zapora, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornica je na pritožbo državne tožilke odgovorila in se z uveljavljenimi pritožbenimi razlogi ne strinja. Predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe in podatkov v spisu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da v obravnavanem primeru opis dejanja v obtožbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in tako dejanje, ki se obdolžencu očita, ni kaznivo, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP.

6. V točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer pravilno pojasnilo, da je kaznivo dejanje velike tatvine po 205. členu KZ-1 kvalificirana oblika kaznivega dejanja tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, zaradi česar morajo biti podani tudi vsi zakonski znaki temeljnega kaznivega dejanja, ti pa morajo biti v opisu določno konkretizirani. Pravilno je tudi stališče, da je zahtevi po določnosti opisa zadoščeno, če so v opisu navedena konkretna dejstva in okoliščine, da je storilec pri vlomu v zaprt prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tuje premične stvari (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), saj opis dejanja predstavlja okvir predmeta obravnavanja in sodišču omogoča vrednotenje storilčevega ravnanja, po drugi strani pa obdolžencu zagotavlja možnost učinkovite obrambe (točka 6 obrazložitve izpodbijane sodbe).

7. Kljub navedenemu prvostopenjsko sodišče v točkah 4 in 5 razlogov izpodbijane sodbe ni pravilno zaključilo, da konkretni opis kaznivega dejanja ne zadosti zgornjim merilom konkretizacije abstraktnih zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s 34. členom KZ-1, zaradi česar je napačno zaključilo, da očitano dejanje ni kaznivo in tako obdolženca neutemeljeno oprostilo obtožbe. Sicer je pravilno ugotovilo, da so v opisu navedeni vsi abstraktni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, vendar državna tožilka utemeljeno graja nadaljnjo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v opisu konkretiziran zgolj vlomen način in poskus kaznivega dejanja, medtem ko konkretizacija zakonskega znaka tuje premične stvari (kaj si je obdolženec poskusil protipravno prilastiti oziroma kaj je bil obdolženčev namen vstopa na vlomen način v stanovanjski blok v izgradnji) iz opisa ne izhaja, saj razen abstraktne navedbe, da je obdolženec poskusil drugemu vzeti tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil, z ničemer ni konkretizirano, kaj naj bi ta premična stvar bila.

8. V konkretnem primeru se obdolžencu očita poskus kaznivega dejanja velike tatvine in v takšnih primerih, zlasti ko gre za nedokončan poskus in ko storilec kaznivo dejanje zanika, kot je to primer v obravnavani zadevi, sodišče zgolj na podlagi indicev s posrednim sklepanjem ugotovi vsebino storilčevega naklepa oziroma njegovo subjektivno usmerjenost proti določenemu cilju. Državna tožilka ima zato prav, da je v takšnih primerih natančna opredelitev predmeta napada praktično nemogoča ter neživljenjska in v skladu z uveljavljeno sodno prakso tudi nepotrebna.1 Tako je po presoji višjega sodišča v tem primeru zahtevi po določnosti opisa zadoščeno že s tem, ko je v opisu navedeno, da je obdolženec pri vlomu v zaprti prostor imel v naklepu, da si protipravno prilasti tujo premično stvar, pa čeprav je to navedeno le v abstraktnem delu opisa. Vrhovno sodišče je namreč v več svojih odločbah podalo jasno stališče, da v primerih, ko izrek obtožbe vsebuje tudi abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa dejanja predstavljata celoto in zato ni potrebno, da se za konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja določeni znaki ponavljajo, še posebej če so dovolj konkretizirani že v abstraktnem delu. Tako lahko v posameznih primerih pojmi zakonskega besedila prevzamejo vlogo dejstev, ker posameznega znaka ni smiselno konkretizirati ali ker je to včasih celo nemogoče. Bistveno je, da je treba oba dela opisa vedno vrednotiti v vzajemni povezavi,2 zaradi česar je po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru predmet velike tatvine v opisu obtožbe zatrjevan in konkretiziran dovolj določno, da omogoča pravno presojo obsojenčevega ravnanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pogledu.

9. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, opisano v obtožbi, kaznivo dejanje in posledično obdolženca obtožbenega očitka oprostilo, brez da bi se opredelilo do vseh relevantnih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov. Na podlagi navedenega je zato višje sodišče pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo po prvem odstavku 392. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer pred drugega sodnika posameznika, saj iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je razpravljajoča sodnica o zadevi že zavzela stališče, kot je to razbrati zlasti iz točke 9 obrazložitve, ko je pojasnila, da četudi bi bili podani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, sodišče ne bi moglo s potrebno gotovostjo obdolženca spoznati za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja.

10. Ali je obdolženec uresničil vse objektivne in subjektivne elemente očitanega kaznivega dejanja, bo tako sodišče prve stopnje ugotovilo po ponovni izvedbi dokaznega postopka v ponovljenem postopku. Pri tem bo moralo skrbno presoditi in oceniti vse izvedene dokaze, za svoje ugotovitve, ocene in stališča pa v skladu z zahtevami in pričakovanjem iz sedmega odstavka 364. člena ZKP navesti prepričljive razloge.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 327/2009 z dne 18. 3. 2010. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 57770/2017 z dne 28. 5. 2021, sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 38269/2018 z dne 3. 2. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022, in druge.