Jedro

Ob izdaji plačilnega naloga so bili podani zakoniti pogoji za njegovo izdajo (1. odstavek 446. člena ZPP), po ugovoru tožene stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno meritorno odločalo o zahtevku. Temelj obveznosti ne more biti račun, temveč pogodba ali zakon.

Honorar je plačilo, ki gre avtorju ne le na podlagi pogodbe, temveč že na podlagi samega zakona, kolikor z oblično pogodbo ni drugače dogovorjeno.

Višino plačila je sodišče prve stopnje določilo ob uporabi določbe 223. člena ZPP. Pri tem je kot primerno merilo uporabilo znesek honorarja za avtorsko polo po prilogi k sporazumu o pravicah, obveznostih in odgovornosti založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb. Ali je tožena stranka podpisnica tega sporazuma ali ne, ni pomembno. Sodišče prve stopnje ga namreč ni uporabilo kot zavezujoč pravni vir.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I Pl 568/94-2, z dne 25. 7. 1994, in toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki povrne 100.754,00 SIT pravdnih stroškov.

S plačilnim nalogom je toženi stranki naloženo plačilo 633.468,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 14. 6. 1994 dalje.

Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in plačilni nalog razveljavi in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pri tem navaja, da je izdaja plačilnega naloga predvidena, kadar se tožbeni zahtevek tiče zapadle denarne terjat-ve in je ta terjatev izkazana z verodostojno listino. V konkretni zadevi naj bi bil to račun Avtorske agencije, za katerega pa ravno sodišče prve stopnje trdi, da ni podlaga za tožnikov zahtevek, pač pa je podlaga dejstvo, da je tožena stranka izdala knjigo tožeče stranke, ne da bi ji za to plačala avtorski honorar. Sodišče v nasprotju z razlogi obrazložitve ohranja v veljavi plačilni nalog. Račun ne more biti podlaga obveznosti, saj je izdan, sklicujoč se na pogodbo, ki ni bila sklenjena. Zaključek, da d-olžnikov ugovor proti plačilnemu nalogu ni utemeljen, ob navedenem ne more vzdržati. Nadalje je sodišče napačno presojalo razmerje med strankama, ko se je opiralo zgolj na načelne določbe ZAP (31. člen), češ da ima avtor izključno pravico objaviti svoje delo in ga v kakršnikoli obliki izkoriščati, pri tem pa gre avtorju za vsako izkoriščanje njegovega avtorskega dela po 27. člena ZAP plačilo oziroma honorar, če ni v zakonu ali pogodbi drugače določeno. Sodišče v konkretnem primeru izhaja iz zmotno ugotovl-jenega dejanskega stanj in svojo odločitev opira na tezo, da je tožena stranka izdala delo tožeče stranke neupravičeno, kar je glede na dogovore in okoliščine, vse prej kot smiselno. Sodišče neutemeljeno meni, da je bistveno, da je tožena stranka izdala knjigo, čeprav brez pogodbe in jasnega dogovora o plačilu. Ni razumljivo, zakaj je to pomembno za odločitev o prisoji honorarja, kot ga je prisodilo sodišče. Nesporno je, da pismena pogodba ni bila sklenjena ter da drugačn-a pogodba nima pravnega učinka (2-. odstavek 56. člena ZAP). Zato je nerazumljivo sklicevanje na to določbo, po kateri pravnih učinkov ne more biti za nobeno stranko, sodišče pa učinke razmerja, ki ga ni, presoja le upoštevaje koristi avtorja. Sodišče neprepričljivo sklene, da bi se avtor lahko odrekel honorarju le s pismeno pogodbo. Pri tem spregleda, da ga s pogodbo tudi ni dogovoril in zato ni osnove za prisojo honorarja, ki ga je sodišče odmerjalo iz pogodbenega razmerja, za katerega hkrati trdi, da ga ni bilo. Kakšno plačilo naj bi š-lo tožeči stranki v okoliščinah, ko ni bilo pismene pogodbe, sodišče ni ugotovilo. Tožeča stranka ni vedela, koliko naj bi prejela in se je sklicevala na napotke, ki jih je prejela od Avtorske agencije, pri čemer ni zanikala okoliščin pri izdaji knjige: da se je sama obrnila na toženo stranko glede izdaje knjige, da ni zagotovil sponzorja, da knjiga v prodajo ni šla tako, kot je pričakoval. Ob tem ne vzdrži, da višina honorarja ni bila vezana na prodajo knjige.

Sodišče je pri presoji višine honorarja po p-rostem preudarku napačno upoštevalo sporazum o pravicah, obveznostih in odgovornostih založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb, saj tožena stranka ni njegov podpisnik. Tudi, da gre za učbenik, ki ga je moral predhodno kot učni vir potrditi senat šole, ne drži. Šlo je za kasnejšo vključitev dela me učno gradivo, ne kot obveznega učbenika, pač pa kot študijski vir.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbi nasprotuje in predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje s tem, da je vzdržalo v veljavi plačilni nalog (4. odstavek 451. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), ni kršilo določb pravdnega postopka. Ob izdaji plačilnega naloga so bili podani zakoniti pogoji za njegovo izdajo (1. odstavek 446. člena ZPP), po ugovoru tožene stranke pa je sodišče prve stopnje pravilno meritorno odločalo o zahtevku. Temelj obveznosti ne more biti račun, temveč pogodba ali zakon. Izrek izpodbijane sodbe tako ni v nasprotju z njenimi razlogi. Sodišče prve stopn-je je ugotovilo, da je tožena stranka izdala avtorsko delo tožeče stranke, ne da bi stranki sklenili pismeno avtorsko pogodbo. Ob pomanjkanju obličnosti so avtorske pogodbe brez pravnega učinka (2. odstavek 56. člena Zakona o avtorski pravici - ZAP, Ur. l. SFRJ, št. 19/78, 24/86 in 21/90, veljavnega v času nastanka razmerja med strankama). Zato je tudi pravilno uporabilo določbo 4. odstavka 27. člena ZAP, na podlagi katere gre avtorju za vsako izkoriščanje avtorskega dela po drugem plačilo (honorar), če ni v zakonu ali pogodbi drugače določeno.

Honorar je tako plačilo, ki gre avtorju ne le na podlagi pogodbe, temveč že na podlagi samega zakona, kolikor z oblično pogodbo ni drugače dogovorjeno. Tako niti morebitna ustna zaveza tožeče stranke, da bo poiskala sponzorje, ne drugi ustni dogovori, ne morejo izključiti njene pravice do plačila. Višino plačila je sodišče prve stopnje prav tako pravilno določilo, in sicer ob uporabi določbe 223. člena ZPP. Pri tem je kot primerno merilo uporabilo znesek honorarja za avtorsko polo po prilogi k Sporazumu o pravicah, obveznostih in odgovornosti založniških organizacij in avtorjev pri sklepanju pogodb. Ali je tožena stranka podpisnica tega sporazuma ali ne, ni pomembno. Sodišče prve stopnje ga namreč ni uporabilo kot zavezujoč pravni vir, temveč na opisan način kot podlago pri odločanju o dejanskem vprašanju po prostem preudarku, kar je tudi obrazložilo. Da je ob drugih merilih upoštevalo pri ugotavljanju višine honorarja oz.

njegovega nadomestila tudi, da je izdana knjiga visokošolski učbenik, ki naj bi ga predhodno -moral odobriti senat šole, ali pa je njegova narava kot učnega gradiva drugačna, ob pravilno ugotovljenih in upoštevanih drugih okoliščinah, ni odločilno.

Sodišče prve stopnje tako ni storilo ne zatrjevane ne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Popolno in pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi določbe 1. odstavka 166. člena ZPP odloči sodišče druge stopnje tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi s pravnim sredstvom, če le to zavrne. Da tožeča stranka samo nosi stroške odgovora na pritožbo, je odločilo, ker z odgovorom glede na stanje stvari ni prispevala k odločitvi o pritožbi, tako da ti stroški za pravdo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, in RS, št. 55/92.