Jedro

Po določbi prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 se odločbe, izdane na podlagi 25. in 26. člena tega zakona, izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Glede na navedeno izrecno zakonsko določbo, pri čemer ZIKS-1 postopek sodnega varstva izrecno ne izključuje, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za obravnavanje predlagane začasne odredbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

: Tožnik je pri tem sodišču vložil tožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru v zadevi odložitve izvršitve kazni zapora. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da se tožnikovi prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora, vloženi 9. 3. 2009, ne ugodi ter da mora tožnik kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora A. nastopiti takoj. Navedena odločba je bila izdana na podlagi 25. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. list RS, št. 110/2006 in spremembe, ZIKS-1). V odločbi se navaja, da je bila tožniku izvršitev kazni že večkrat odložena, nazadnje po uradni dolžnosti z odločbo z dne 2. 3. 2009 in sicer do 10. 3. 2009. V zvezi s ponovno tožnikovo prošnjo za odložitev izvršitve kazni zapora je sodišče zaprosilo za mnenje posebno zdravstveno komisijo Ministrstva za pravosodje, ki je bila v skladu s 1. točko 24. člena ZIKS-1C pristojna, da ugotovi, ali gre pri tožniku za hujšo bolezen, zaradi katere ni zmožen nastopiti kazni zapora. Glede na mnenje komisije z dne 20. 5. 2009, ki je bilo dano na podlagi predložene medicinske dokumentacije, in iz katerega izhaja, da je tožnik sposoben nastopiti kazen zapora, ko bo končano hospitalno zdravljenje v psihiatrični ustanovi, predvidoma s 1. 7. 2009, je sodišče ugotovilo, da ni podan odložitveni razlog po 1. točki 24. člena ZIKS-1C. Na podlagi navedenega je prošnjo zavrnilo in odločilo, da mora tožnik kazen zapora nastopiti takoj. Takšno odločitev je potrdilo tudi Višje sodišče v Mariboru, ki je na podlagi 26. člena ZIKS-1 pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe sodnika, ki vodi zadeve izvrševanja kazni zapora. Po mnenju višjega sodišča kljub novo predloženemu psihiatričnemu izvidu z dne 1. 7. 2009 ni mogoče zaključiti, da tožnik ni sposoben nastopiti kazen zapora. Zdravniška komisija namreč v svojem mnenju ni navedla, da gre pri tožniku za hudo bolezen, zaradi katere ne bi mogel prestajati kazni zapora. Po določbi 24. člena ZIKS-1 pa je mogoče kazen odložiti le, če gre za hudo bolezen. Tega pa tožnik zgolj s predložitvijo psihiatričnega potrdila, da se od 29. 9. 2008 nahaja na oddelku Psihiatrične bolnišnice B. zaradi depresivne motnje, ni dokazal. Prav tako tega ne izkazuje izvid dr. A.A. glede astme, saj je iz njega razvidno le, da se tožnik ambulantno zdravi za rezistentno alergijsko astmo. Iz izvidov z dne 19. 3. 2009 dr. B.B. in dr. C.C. pa tudi izhaja le, da ima tožnik psihične težave. Glede na to, da je tudi posebna zdravniška komisija pri izdelavi mnenja že upoštevala tožnikove psihične težave, je mogoče brez dvoma zaključiti, da je sposoben nastopiti kazen zapora. Zgolj dejstvo, da bi naj bil tožnik hospitaliziran, pa še ne izkazuje pri njem hujše bolezni. Obsojencem pa so že po zakonu med prestajanjem kazni na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje tako v zavodu, kakor tudi zunaj njega. Po mnenju višjega sodišča bo tako tožniku tudi znotraj zavoda omogočeno potrebno zdravljenje.

Hkrati s tožbo, ki jo je tožnik vložil v upravnem sporu, s katero predlaga odpravo odločbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 30. 6. 2009, je v zvezi z izpodbijano odločbo predlagal tudi izdajo začasne odredbe. V zahtevi navaja, da bi moral tožnik zaradi nastopa prestajanja zaporne kazni zapustiti hospitalno zdravljenje, zaradi česar bi lahko prišlo do hujših škodljivih posledic za njegovo zdravje, morebiti tudi celo do storitve samomora, saj je iz mnenja dr. C.C. razvidno, da je globoko depresiven in da je pri njem prisotna suicidalna ideacija. Z izdajo začasne odredbe, ki ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, pa bi sodišče tudi poskrbelo za to, da se z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožniku ne bi povzročila težko popravljiva škoda. Zaradi navedenega v skladu z določbo 69. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, 50/1997 (65/1997-popr.), 70/2000, ZUS) predlaga, da sodišče do dokončne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe tožene stranke z dne 30. 6. 2009 in odloči, da tožnik ni dolžan takoj nastopiti prestajanja zaporne kazni po sodbi opr. št. ... z dne 19. 5. 2006. V zvezi s predlagano začasno odredbo je tožena stranka navedla, da vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih v svoji odločbi.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožba vložena zoper odločbo Okrožnega sodišča v Mariboru zaradi odložitve izvršitve kazni zapora, ki je bila izdana na podlagi 25. člena ZIKS-1. O pritožbi zoper navedeno odločbo je v skladu s 26. členom istega zakona odločilo Višje sodišče v Mariboru. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZIKS-1 se odločbe, izdane na podlagi 25. in 26. člena tega zakona, izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Glede na navedeno izrecno zakonsko določbo, pri čemer ZIKS-1 postopek sodnega varstva izrecno ne izključuje, je sodišče presodilo, da so podane procesne predpostavke za obravnavanje predlagane začasne odredbe.

Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe na podlagi 69. člena ZUS. Navedeni zakon pa ne velja več, saj od 1. 1. 2007 postopek v upravnem sporu ureja Zakon o upravnem sporu (Ur. list RS, št.105/2006, ZUS-1), ki institut začasne odredbe ureja v 32. členu. Prav tako ZUS-1 drugače ureja položaj tožene stranke. Po določbi 18. člena ZUS-1 je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca pa v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal navedeni akt. Tožnik je v tožbi, ki jo je vložil po odvetnici, kot toženo stranko navedel Ministrstvo za pravosodje. Ker je bilo iz predloženih listin razvidno, da je odločbo v pritožbenem postopku izdalo Višje sodišče v Mariboru Republike Slovenije, ter glede na potrebno hitrost odločanja o začasni odredbi, sodišče tožnika ni pozvalo na ustrezno popravo tožbe, temveč je štelo, da je v obravnavani zadevi toženec Republika Slovenija zastopana po Višjem sodišču v Mariboru.

Po ZUS-1 je možno izdati začasno odredbo po 2. ali 3. odstavku 32. člena. V skladu z določbo drugega odstavka 32. člena sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena pa lahko tožnik iz istih razlogov zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po določbah ZUS-1 je torej mogoče z začasno odredbo odložiti izvršitev izpodbijanega akta do odločitve sodišča v upravnem sporu (odložitvena začasna odredba) ali pa začasno urediti sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba). Ker tožnik v svoji zahtevi ni navedel pravilne pravne podlage, je sodišče tožnikovo zahtevo, da do dokončne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev odločbe z dne 30. 6. 2009, obravnavalo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Čeprav je Okrožno sodišče v Mariboru z izpodbijano odločbo odločilo, da se prošnji tožnika za odložitev izvršitve kazni zapora ne ugodi, pa je mogoče šteti, da pri navedeni odločbi gre za akt, ki se prisilno izvršuje in sicer po določbah ZIKS-1. Za izdajo odložitvene začasne odredbe morajo biti zakonski pogoji, določeni v drugem odstavku 32. člena ZUS-1, izpolnjeni kumulativno. To pomeni, da je izdaja začasne odredbe možna le, če so ti pogoji izpolnjeni. Primarno zakon govori o težko popravljivi škodi, ki bi naj nastala tožniku z izvršitvijo izpodbijanega akta. V zvezi s tem tožnik navaja, da bi zaradi nastopa prestajanja zaporne kazni lahko prišlo do hujših škodljivih posledic za njegovo zdravje, ter morebiti tudi celo do storitve samomora. Pri tem se sklicuje na mnenje dr. C.C., da je globoko depresiven in da je pri njen prisotna suicidalna ideacija.

Dokazno in trditveno breme v zvezi s pogoji za izdajo začasne odredbe je na strani tožnika in sicer, da dokaže, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe njemu nastala težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda kot zakonski pogoj po določbi 32. člena ZUS-1 je nedoločen pravni pojem, saj navedeni zakon njene vsebine ne določa. Zato se njena vsebina določi v vsakem posameznem primeru posebej, in sicer na podlagi konkretnih podatkov in dokazov. V obravnavani zadevi gre za odložitev izvršitve zaporne kazni. Že ZIKS-1 kot pogoj za odložitev kazni zahteva, da gre pri obsojencu za hujšo bolezen. V zvezi s težko popravljivo škodo, ki jo je potrebno v obravnavanem primeru izkazati za izdajo začasne odredbe, je zato nujno dokazati konkretno nevarnost, da bi pri obsojencu zaradi prestajanja kazni prišlo do poslabšanja njegove hujše bolezni. Pri odločanju o začasni odredbi se sodišče sicer ne spušča v presojo utemeljenosti tožbe, vendar se tožnik v obravnavanem primeru v zvezi z izdajo začasne odredbe ter dokazovanjem nastanka težko popravljive škode sklicuje na isto medicinsko dokumentacijo, s katero je v postopku tudi dokazoval, da gre pri njem za hudo bolezen. Na podlagi te dokumentacije pa je posebna zdravstvena komisija ugotovila, da je tožnik glede na izvide sposoben nastopiti kazen zapora. Ne glede na navedeno mnenje pa je tudi sodišče samo zaradi ugotovitve izkazanosti pogojev za izdajo začasne odredbe presodilo dokumentacijo, na katero se sklicuje tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri tem ugotavlja, da je iz izvidov, ki se nanašajo na tožnikovo psihiatrično zdravljenje, razvidno, da se tožnik od 29. 9. 2008 nahaja na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici B., Delovni enoti C. zaradi depresivne motnje. Po mnenju lečeče psihiatrinje dr. D.D. tožnikovo psihično stanje niha od globlje do lažje depresivnosti, kar je tudi v povezavi z njegovimi telesnimi boleznimi. Osebno meni, da ni sposoben za prestajanje zaporne kazni ter predlaga, da ga pregleda psihiatrični izvedenec (izvid z dne 1. 7. 2009). V obvestilu zdravniku z dne 10. 7. 2009 ista zdravnica navaja, da se tožnik nahaja na oddelku od 29. 2. 2009 do nadaljnjega zaradi depresivne motnje s psihosomatiko. Dr. C.C., spec. nevropsihiater s Psihiatrične klinike D. pa v izvidu z dne 9. 7. 2009 navaja, da je pacient globoko depresiven, da je prisotna suicidalna ideacija ter predlaga postavitev sodnega izvedenca. Tudi on izraža osebno mnenje, da tožnik ni sposoben prestajanja zaporne kazni. Po presoji sodišča pa tožnik z navedenimi mnenji ni izkazal konkretne nevarnosti za nastanek težko popravljive škode v smislu izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. V izvidih gre za osebna mnenja, saj se predlaga postavitev sodnega izvedenca, torej gre le za sklepanje o možnih posledicah, prav tako so navedbe o zdravstvenem stanju tožnika pavšalne. To pa za izdajo začasne odredbe ne zadošča, saj mora tožnik že v svoji zahtevi težko popravljivo škodo dokazati. Tudi prekinitev hospitalnega zdravljenja sama po sebi ne pomeni nastanka hujše težko popravljive škode. Po določbah ZIKS-1 so namreč obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah. To pa pomeni, da ima tožnik tudi po nastopu prestajanja kazni zagotovljeno svojemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo. Sicer pa iz uradnega zaznamka tožene stranke o poizvedbah pri lečeči zdravnici dr. D.D. z dne 17. 7. 2009 izhaja, da ima tožnik med zdravljenjem več izhodov. Glede na navedeno, kakor tudi, da je tožnik na bolnišničnem zdravljenju v enoti psihiatrične bolnice, ki nima značaja zaprtega oddelka, je torej očitno, da v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem ni potreben stalen nadzor, ki bi ga bilo mogoče ustrezno zagotoviti le v bolnici. Navedeno dejstvo torej tudi potrjuje, da ni verjetno izkazana potreba za začasno odložitev nastopa zaporne kazni. Prav tako je sodišče pri odločanju o začasni odredbi dolžno v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Izvrševanje kazenskih sodb pa je v javnem interesu, saj je namen kaznovanja (razen rehabilitacije obsojenega) v preventivni zaščiti družbe pred storilci kaznivih dejanj. Ob tehtanju vseh navedenih okoliščin in posledic je sodišče ob upoštevanju načela sorazmernosti presodilo, da bi bila odložitev izvršitve kazni tudi v nasprotju z javno koristjo.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1, zato je odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa.