Jedro

V postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati zakonitosti pravnomočnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje.

Po ZDen ni pogojev za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine po 7.a členu zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, zato je upravni akt, s katerim je upravni organ zavrgel tak zahtevek, zakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep prvostopnega upravnega organa, s katerim je zavrgel vlogo tožnice za denacionalizacijo nepremičnine, podržavljene z odločbo z dne 14.6.1974. Tožena stranka je pritožbo tožnice zavrnila, ker je presodila, da je izpodbijani prvostopni sklep zakonit, pritožbeni razlogi pa neutemeljeni. Nepremičnina, katere vrnitev zahteva tožnica v postopku denacionalizacije, je bila nacionalizirana na podlagi 7.a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Po 3. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen) pa do denacionalizacije niso upravičene osebe, ki jim je bilo premoženje nacionalizirano na podlagi že navedenega 7. a člena zakona. Ker zahtevek tudi nima pravne podlage v 4. členu ZDen, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožničino zahtevo zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da se z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne strinja, saj v obrazložitvi niso navedeni prepričljivi razlogi, ki bi utemeljevali takšno negativno odločitev. Postala je lastnica nepremičnine, ko je bila še mladoletna, kar izhaja iz prvega zemljiškoknjižnega vpisa. Ta parcela se je brez pravne podlage priključila drugi parceli in bila nacionalizirana. Bila je državljanka SFRJ in je tudi sedaj državljanka RS. Zato ni bilo razloga za nacionalizacijo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe niso navedeni razlogi, ki bi pojasnjevali temelj uporabe navedene določbe ZDen. Predlaga, da sodišče spremeni izpodbijano odločbo tožene stranke tako, da razveljavi odločbo o nacionalizaciji z dne 14.6.1974 v delu, ki se nanaša na podržavljeno parcelo tožnice oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka zavrača tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V upravnem sporu presoja sodišče zakonitost izpodbijanega akta, in sicer v mejah tožbenega zahtevka (40. člen ZUS). Tožbeni zahtevek, v okviru katerega sodišče presodi zakonitost izpodbijanega upravnega akta, se lahko glasi le na odpravo tega akta v celoti ali samo dela tega akta. Glede na navedeno sodišče v tem primeru ni presojalo tožbenega zahtevka, s katerim tožnica zahteva razveljavitev odločbe o nacionalizaciji z dne 14.6.1974, saj ta ni bila izdana v upravnem postopku, ki je bil končan z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. V navedenem upravnem postopku je bila izdana odločba, ki je navedena v glavi sodbe in samo ta je lahko predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato se je sodišče pri presoji omejilo na tožbeni zahtevek, ki ga tožnica navaja podrejeno, torej, da sodišče presodi zakonitost izpodbijanega akta, torej odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep prvostopnega upravnega organa, ki je vlogo tožnice za denacionalizacijo nepremičnine, podržavljene z odločbo z dne 14.6.1974, zavrgel. Po vpogledu v podatke, zbrane v upravnih spisih je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila in v odločbi tudi navedla razloge za tako odločitev. Določba 8. točke 1. odstavka 3. člena ZDen namreč določa, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno tudi po zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48), razen po 7. a členu tega zakona. Že iz prvostopnega upravnega akta, prav tako pa tudi iz izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki v upravnih spisih, da je bila nepremičnina, ki je predmet tega denacionalizacijskega postopka, podržavljena prav na podlagi navedene določbe 7. a člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. Zato sta oba organa, pravilno ugotovila, da po ZDen ni pogojev za denacionalizacijo navedene podržavljene nepremičnine in na tej podlagi tudi pravilno odločila. Tožbene navedbe (da se je podržavljena nepremičnina brez pravne podlage priključila drugi parceli in je bila zato nacionalizirana ter da je bila tožnica ves čas slovenska državljanka, zato naj ne bi bilo razlogov za nacionalizacijo), ne morejo vplivati na odločitev v tem upravnem sporu, saj v postopku denacionalizacije ni mogoče izpodbijati zakonitosti pravnomočnega akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. Zato iz že prej navedenih razlogov te odločbe v tem upravnem sporu ne more uspešno izpodbijati.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).