10. 5. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Matjaž Bizjak, Golnik, Franc Gorše, Ljubljana, in družba Finis, d. o. o., Republika Hrvaška, na seji senata 19. aprila 2021 in v postopku po tretjem odstavku 55.c člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba družbe Finis, d. o. o., Republika Hrvaška, zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 5961/2013 z dne 23. 11. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. X K 5961/2013 z dne 14. 10. 2016 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba Matjaža Bizjaka, Golnik, in Franca Goršeta, Ljubljana, zoper sodni odločbi iz prejšnje točke izreka se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožniki izpodbijajo pravnomočen sklep o 6-mesečnem podaljšanju odrejenega začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitve 2., 22., 23., 29. in 33. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Kršitve med drugim utemeljujejo z navedbami, da je sodišče prve stopnje podaljšalo odrejen ukrep, še preden je za tretjega pritožnika (družbo Finis) iztekel tridnevni rok za odgovor in še pred prejemom njegovega odgovora.

3.Sodišče druge stopnje je zapisalo, da ima tretji pritožnik prav, da je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep o podaljšanju ukrepa, preden je od družbe prejelo odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje ukrepa. Ocenilo je, da je sodišče s tem prekršilo prvi odstavek 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – v nadaljevanju ZKP), da pa ne gre za bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP in tudi ne za kršitev pravic iz 29. člena Ustave. Posledično je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo. Zapisalo je, da pritožnik sam navaja, da je na predlog za podaljšanje odgovoril 13. 10. 2016, in da spisovni podatki kažejo, da je sodišče odgovor prejelo šele 17. 10. 2016. Ker je ukrep po zadnjem sklepu potekel 15. 10. 2016, je pojasnilo, da je očitno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo predčasno le zaradi izteka roka veljavnosti ukrepa. Zaključilo je, da opustitev pravice do odgovora na predlog za podaljšanje ukrepa ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je bilo sodišče dejansko seznanjeno z navedbami pritožnika v njegovem odgovoru na predlog za podaljšanje, saj se njegove navedbe vsebinsko pokrivajo z navedbami preostalih pritožnikov, ki so tudi odgovorili na predlog, ter se je sodišče prve stopnje z njimi seznanilo in nanje odgovorilo.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo tretjega pritožnika sprejelo v obravnavo. Presodilo bo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka). Ustavne pritožbe preostalih pritožnikov Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

5.Ustavno sodišče je sprejelo 1. točko tega sklepa na podlagi druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik Marko Šorli sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Za sprejem ustavne pritožbe so se izrekli sodnika Accetto in Jaklič ter sodnica Jadek Pensa. Senat Ustavnega sodišča je soglasno sprejel 2. točko izreka tega sklepa na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednika senata Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA) ter člana dr. Rajko Knez in dr. Marijan Pavčnik.

dr. Rajko Knez Predsednik

13. 1. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi družbe Finis, d. o. o., Republika Hrvaška, na seji 13. januarja 2022

odločilo:

S sklepom Višjega sodišča v Kopru št. II Kp 5961/2013 z dne 23. 11. 2016 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kopru št. X K 5961/2013 z dne 14. 10. 2016 je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom podaljšalo odrejeno začasno zavarovanje zahtevkov za odvzem premoženjske koristi do 15. 4. 2017. Višje sodišče v Kopru je pritožbe pritožnice in preostalih treh procesnih udeležencev zavrnilo kot neutemeljene.

2.Pritožnica je zoper pravnomočni sklep vložila ustavno pritožbo, s katero zatrjuje kršitve 2., 22., 23., 29. in 33. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Kršitve med drugim utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje podaljšalo odrejeni ukrep še pred potekom sodno odrejenega roka za odgovor in še preden se je moglo seznaniti z njenimi navedbami. Navaja, da je v odgovoru jasno navedla okoliščine, ki kažejo na neizkazanost pogojev za ugoditev predlogu za podaljšanje ukrepa. Poudarja, da je sodišče odločilo, ne da bi se seznanilo z njenimi navedbami, in navaja, da ji je s tem kršilo pravico do kontradiktornega postopka in ji odvzelo pravici do obrambe (tj. da poda stališče v zvezi s predlogom za podaljšanje ukrepa) in do izvajanja dokazov v njeno korist. Pritožnica navaja, da je odgovor na predlog vložila istega dne, kot je prejela predlog za podaljšanje ukrepa; da ji zato ni mogoče očitati zavlačevanja postopka; in da stališče, da je bilo treba odločiti zaradi iztekajočega se roka odrejenega ukrepa, ne more biti izgovor, ki bi upravičeval kršitev njenih pravnih jamstev.

3.Sodišče druge stopnje je zapisalo, da je sodišče prve stopnje res izdalo izpodbijani sklep o podaljšanju ukrepa, preden je od pritožnice prejelo odgovor na predlog tožilstva za podaljšanje ukrepa. Ocenilo je, da je sodišče s tem prekršilo prvi odstavek 502.c člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP), da pa ne gre za bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP in tudi ne za kršitev pravic iz 29. člena Ustave. Posledično je pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo. Zapisalo je, da pritožnica sama navaja, da je na predlog za podaljšanje odgovorila 13. 10. 2016, da spisovni podatki kažejo, da je sodišče odgovor prejelo šele 17. 10. 2016, da je ukrep po zadnjem sklepu potekel 15. 10. 2016 in da je zato očitno, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev sprejelo predčasno le zaradi izteka roka veljavnosti ukrepa. Zaključilo je, da opustitev pravice do odgovora na predlog za podaljšanje ukrepa ni vplivala na pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je bilo sodišče dejansko seznanjeno z navedbami pritožnice v njenem odgovoru na predlog za podaljšanje, ker se njene navedbe vsebinsko pokrivajo z navedbami preostalih udeležencev postopka, ki so tudi podali odgovore na predlog, sodišče prve stopnje pa se je s temi odgovori seznanilo in se do njih opredelilo.

4.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-1075/16 z dne 10. 5. 2021 sprejelo v obravnavo na podlagi ocene, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Kopru.

B. – I.

5.Izpodbijana sklepa v času odločanja o ustavni pritožbi ne učinkujeta več, ker se je iztekel čas, za katerega je bil odrejeni ukrep podaljšan. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne učinkuje več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ali sodno odločanje o stvarnih omejevalnih ukrepih v kazenskem postopku. Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljih svoboščin v teh primerih zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ne učinkuje več.[1]

B. – II.

6.Pritožničine očitke o odločitvi sodišča o predlogu za podaljšanje ukrepa še pred prejemom njenega odgovora je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Slednja določba vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po ustaljeni ustavnosodni presoji iz tega ustavnoprocesnega jamstva med drugim izhaja pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave; slednja stranki daje možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča.[2] Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen Ustave), stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice in interese.[3] Ta ustavna pravica obdolžencu v kazenskem postopku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve, ter mu zagotavlja, da bo subjekt in ne zgolj objekt postopka.[4] Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da nosilec te pravice ni le obdolženec, temveč tudi pravna oseba zasebnega prava, katere premoženje je predmet začasnega zavarovanja in ima posledično položaj udeleženca postopka.[5]

7.Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je treba v skladu z načelom kontradiktornosti kot enim od bistvenih elementov pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP stranki oziroma udeležencem postopka omogočiti, da se seznanijo z vsemi dokazi in stališči, ki so sodišču posredovani z namenom, da bi vplivali na odločitev v zadevi, ter da se do teh dokazov in stališč tudi opredelijo.[6] Ker EKČP nudi enak obseg varstva pravice do izjave kot Ustava, je Ustavno sodišče pritožničine očitke presodilo z vidika 22. člena Ustave.

8.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-564/16 obravnavalo vprašanja, podobna tem, ki jih vsebuje predmetna ustavna pritožba. V citirani zadevi je šlo za to, da je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožilstva za podaljšanje ukrepa začasnega zavarovanja zahtevkov za odvzem premoženjske koristi, ne da bi čakalo na potek tridnevnega roka za odgovor udeležencev na predlog, ki ga je bilo določilo, in je predlogu ugodilo še pred potekom roka in pred prejemom kateregakoli odgovora, pritožbeno sodišče pa je to ravnanje upravičevalo s stališčem, da se je iztekal rok, do katerega je bilo odrejeno začasno zavarovanje, zaradi česar je bilo sodišče primorano hitro odločiti. Ustavno sodišče je v citirani zadevi presodilo, da je prvostopenjsko sodišče pritožnikom onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja in jim s tem odvzelo možnost, da se v postopku izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, s čimer jim je kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave, in da je enako kršitev zagrešilo tudi pritožbeno sodišče, ki je poseg v pravico do izjave pritožnikov upravičevalo s pritiskom časa zaradi poteka roka za začasno zavarovanje. Ustavno sodišče je v citirani zadevi presodilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje, čeprav ni počakalo na izjave pritožnikov in jih torej ni upoštevalo, kljub temu že vnaprej odgovorilo na navedbe, ki so jih pritožniki šele kasneje podali v odgovorih na predlog tožilstva. Ocenilo je, da to stališče povsem razvrednoti pomen pravice do izjave iz 22. člena Ustave, saj ta pravica ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se lahko stranka oziroma udeleženec postopka izjavi o določenem dejstvu, dokazu ali predlogu, da obrazloženo ugovarja nasprotnemu stališču in da skuša sodišče prepričati o pravilnosti svojega stališča, pravica do izjave stranke pa je povezana tudi z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Ustavno sodišče je sklenilo, da se odločitev glede podaljšanja začasnega zavarovanja sicer res nanaša na odločanje o istem omejevalnem ukrepu, o katerem je bilo odločeno že z odreditvijo začasnega zavarovanja, a pomeni povsem samostojno odločitev sodišča, in da se poleg tega lahko bistveno spremenijo tudi okoliščine, pomembne za odločitev, in da je torej jasno, da se sodišče, ki se z vsebino odgovorov strank na predlog za podaljšanje ukrepa ni seznanilo, saj ni počakalo na iztek roka za odgovor, nikakor ni moglo opredeliti glede navedb, ki so jih stranke podale šele v prihodnjih vlogah. Presodilo je, da nasprotno stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu že samo od sebe odgovorilo na navedbe, ki so jih pritožniki podali šele v kasnejših odgovorih, ob odločanju pa jih sodišče še sploh ni imelo v spisu, pomeni izvotlitev pravice do izjave in s tem dodatno kršitev 22. člena Ustave.

B. – III.

9.Predmetna zadeva se od citirane (št. Up-564/16) razlikuje v tem, da ne gre za položaj, ko bi sodišče odločilo še pred prejemom kateregakoli odgovora na predlog. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče opredelilo do vlog preostalih treh udeležencev postopka. Vloge pritožnice sodišče ni omenilo.

10.Sodišče prve stopnje se do pravočasno vloženega odgovora pritožnice in s tem do njenih navedb v vlogi ni opredelilo, ker z vlogo in njeno vsebino ob odločanju o predlogu za podaljšanje ukrepa ni razpolagalo. Opredelilo pa se je do navedb preostalih procesnih udeležencev, ki so po ugotovitvah pritožbenega sodišča, ki jim pritožnica ne oporeka, vsebinsko enake navedbam, ki jih je pritožnica podala v vlogi, ki jo je sodišče prejelo naknadno. Pritožnica je torej prejela posreden odgovor na svoje navedbe. Ustavno sodišče ugotavlja, da je bila uresničitev pritožničine pravice do izjave odvisna od negotovega dejstva vsebinske skladnosti njene vloge z vlogami preostalih procesnih udeležencev. Takšno pogojevanje pomeni, da je uresničevanje človekove pravice odvisno ne le od ravnanja imetnika pravice, temveč tudi od izjav volje drugih udeležencev postopka, ne da bi bil z zahtevo po takšni usklajenosti imetnik pravice predhodno sploh seznanjen. Posledično je bila vsebinska poenotenost pritožničine vloge z vlogami preostalih procesnih udeležencev plod naključja. S tem ko je sodišče prve stopnje uresničitev pritožničine pravice do izjave prepustilo naključju, je kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Pritožnici je s tem ravnanjem onemogočilo aktivno sodelovanje pri odločanju o podaljšanju ukrepa in ji odvzelo možnost, da se v postopku izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

11.Sodišče prve stopnje je v skladu z zakonsko določbo pritožnici določilo rok za opredelitev do predloga za podaljšanje ukrepa. Pritožnica je rok upoštevala in se pri tem utemeljeno zanašala na to, da bo sodišče, ki je samo določilo dolžino roka za odgovor, slednjega tudi spoštovalo. Vendar pa je sodišče glede odgovora pritožnice ravnalo prav nasprotno, saj ni počakalo nanj. Višje sodišče je takšno ravnanje sodišča prve stopnje upravičevalo s tem, da se je v dani zadevi iztekal rok, do katerega je bil odrejen ukrep, zaradi česar naj bi bilo sodišče primorano hitro odločiti. Vendar pa je Ustavno sodišče že večkrat opozorilo, da se prizadevanje sodišča za izvedbo postopka brez nepotrebnega zavlačevanja ne sme končati v kršenju človekovih pravic. Tudi če tožilstvo (pre)pozno predlaga podaljšanje začasnega zavarovanja, to ne more biti razlog, ki bi utemeljeval poseg v pravico udeleženca do izjave v postopku. Zato je kršitev 22. člena Ustave zagrešilo tudi pritožbeno sodišče, ki je poseg v pravico do izjave upravičevalo s pritiskom časa zaradi poteka roka za začasno zavarovanje in s stališčem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu odgovorilo na navedbe preostalih udeležencev, ki se vsebinsko pokrivajo z navedbami pritožnice. Sodišče, ki se z vsebino odgovora pritožnice na predlog za podaljšanje ukrepa ni seznanilo, se namreč ni moglo opredeliti do navedb, ki jih je pritožnica podala šele v prihodnji vlogi. Z opredelitvijo sodišča do vsebinsko enakih navedb drugih udeležencev je pritožnica sicer prejela posreden odgovor na svoje navedbe, vendar se je to zgodilo po naključju, tak način opredeljevanja sodišča do navedb udeležencev pa ni skladen z bistvom pravice do izjave.

12.Izpodbijani odločitvi ne učinkujeta več, zato je Ustavno sodišče le ugotovilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ker je ugotovilo že navedeno kršitev, drugih v ustavni pritožbi zatrjevanih kršitev ni presojalo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik in dr. Rok Svetlič. Sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik Marko Šorli sta bila pri odločanju v tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Mežnar.

dr. Matej Accetto

Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-6/14 z dne 5. 3. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15).

[2]Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003 (Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49), 7. točka obrazložitve, in št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019, 5. točka obrazložitve.

[3]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1051/11 z dne 4. 7. 2013 (Uradni list RS, št. 60/13), 8. točka obrazložitve.

[4]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-206/04 z dne 23. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06, in OdlUS XV, 105), 6. točka obrazložitve.

[5]Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-564/16 z dne 9. 5. 2019.

[6]Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Nideröst-Huber proti Švici z dne 18. 2. 1997, 24. točka obrazložitve, Krčmář in drugi proti Republiki Češki z dne 3. 3. 2000, 38.–46. točka obrazložitve, in Gregačević proti Hrvaški z dne 10. 7. 2012, 50. točka obrazložitve.