Jedro

Ker so težave s hrbtenico povezane z obolevnim stanjem hrbtenice in ne izvirajo iz škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke (ni vzročne zveze), tudi ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) za te težave.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi tožnici odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 250.000,00 SIT (zahtevanih 700.000,00 SIT), drugi tožnici pa odškodnino za telesne bolečine v znesku 30.000,00 SIT (zahtevanih 200.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh tožnic in pritožbo tožene stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnici sta vložili proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlagata, da spremeni sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da njunima tožbenima zahtevkoma v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navajata, da se duševne bolečine pri prvi tožnici manifestirajo v več oblikah. Ene težave so posledica preloma nosne kosti, druge pa poškodbe vratne hrbtenice. Iz izvedenskega mnenja dr. J. L. izhaja, da je prva tožnica utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Prva tožnica duševno zelo trpi, ker ne more izvrševati svojih delovnih obveznosti tako, kot jih je izvrševala včasih. Tudi življenje v prostem času se ji je spremenilo. Dodatno trpljenje ji povzroča obiskovanje različnih terapij in nošnja ovratnice. Mnoga gospodinjska dela opravlja s težavo. Njeno nevrotično reagiranje na poškodbe, ki jih je zadobila v prometni nesreči, ni bilo pravilno ovrednoteno. Nepravilno so bile ovrednotene tudi telesne bolečine druge tožnice, ki jih je prestala in jih še vedno prestaja. Obe prisojeni odškodnini tudi odstopata od veljavne sodne prakse.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je tudi predmet tožničine revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila določitev višine denarne odškodnine za negmotno škodo prve tožnice zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpela oziroma jo trpi kot posledico poškodbe (zlom nosnih kosti, udarnina desne strani obraza, zlom desne zgornje čeljusti, raztrganinska rana na nosu, udarnina levega kolena in udarnina v prsnem predelu), zadobljene v prometni nezgodi dne 8.7.1987, in določitev višine odškodnine za negmotno škodo druge tožnice zaradi telesnih bolečin, ki jih je pretrpela zaradi poškodb (udarnine po glavi in desnem kolku), zadobljenih v istem škodnem dogodku. Prvotožnici je bila že prej pravnomočno prisojena denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, drugi tožnici pa za strah.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ima prva tožnica dve vrsti težav, ki ji povzročajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: - prve izvirajo iz poškodovane vratne hrbtenice, - druge pa iz glavobolov, ki vplivajo na njeno počutje, delovno sposobnost ter na splošno razpoloženje in s tem na zmanjšanje njenih življenjskih sposobnosti.

Pri tem pa sta še ugotovili, da do poškodbe vratne hrbtenice (degenerativne spremembe) ni prišlo v prometni nesreči, temveč, da je posledica bolezni in da so bolezenske spremembe vratne hrbtenice obstajale že v času prometne nesreče. Revizijsko izpodbijanje te ugotovitve ne more biti upoštevano. Navedena ugotovitev namreč predstavlja del dejanske podlage odločitve, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Ker so torej težave s hrbtenico povezane z obolevnim stanjem hrbtenice in ne izvirajo iz škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke (ni vzročne zveze), tudi ni podlage za njegovo odškodninsko odgovornost (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR) za te težave. Zato jih sodišči prve in druge stopnje pravilno nista upoštevali.

Glede glavobolov prvotožnice pa sta sodišči ugotovili, da je eden od vzrokov za njihov nastanek oziroma stopnjevanje (prvotožnica je imela občasne glavobole že pred prometno nesrečo) tudi v posledicah prometne nesreče (zlomi obraznih kosti, nevrotično reagiranje na poškodbe), zato ji je bila za to vrsto škode tudi prisojena odškodnina in sicer v znesku 250.000,00 SIT.

Pri presoji njene višine je mogoče ugotoviti, da je bila odškodnina odmerjena, upoštevajoč vsa merila, določena v 200. členu ZOR - tako tista, ki se nanašajo na konkretne okoliščine, ki obstajajo pri prvotožnici (stopnja in trajanje duševnih bolečin), kot tudi, upoštevajoč objektivno merilo, po katerem mora biti odškodnina določena glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in s primerjavo z dosojenimi odškodninami za enako škodo, kar omogoča primerjava sodne prakse, ki oblikuje navedeno razmerje. Ob hkratni ugotovitvi, da prvotožničine omejitve življenjske aktivnosti zaradi glavobolov ne izvirajo v celoti le iz škodnega dogodka, ki ga je povzročil zavarovanec tožene stranke, se izkaže prisojena odškodnina za pravično.

Tudi odškodnina v znesku 30.000,00 SIT za telesne bolečine, ki je bila prisojena drugotožnici, ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Iz dejanske podlage sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je mld. T. trpela hude telesne bolečine prvih štiriindvajset ur po poškodbi, v naslednjih nekaj dneh (5 - 7) pa so bolečine v celoti popustile. Revizijska trditev, da bolečine zaradi udarnin še vedno prestaja, predstavlja novoto, zato je ni mogoče upoštevati.

Glede na navedeno uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo obeh tožnic zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).