Jedro

Tožnica je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki dva meseca in 21 dni, zato je upravičena do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta in do plačila sorazmernega dela regresa. Dolžnosti plačila sorazmernega dela regresa bi se namreč tožena stranka izognila le v primeru, če bi tožnica za to koledarsko leto že prejela celotni znesek regresa za letni dopust s strani svojega predhodnega delodajalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožnici A. A. sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2006 v bruto znesku 100,85 EUR, od tega zneska obračunati in plačati dohodnino, preostali neto znesek pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.11.2007 dalje plačati tožnici, vse pod izvršbo. V presežku je zahtevek iz naslova vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od bruto zneska zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 287,79 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila in da je te stroške dolžna plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Meni, da pravica do izplačila sorazmernega dela regresa tožnici ne pripada. Tožnica je bila do 30.9.2006 zaposlena pri drugem delodajalcu in se je pri toženki zaposlila šele z dnem 1.10.2006. Ker je delodajalec na podlagi zakonskih in podzakonskih določil dolžan izplačati regres v prvi polovici koledarskega leta, je tožnica pravico do izplačila do celotnega regresa pridobila v razmerju do prejšnjega delodajalca V. S. s.p., pri katerem je bila v tem obdobju zaposlena. Pri tem je irelevantno, ali je pri navedenem delodajalcu izkoristila celotno pravico do letnega dopusta, ki ji je pripadal. Dejstvo je, da tožnica pravice do izplačila regresa v razmerju do prejšnjega delodajalca ni uveljavljala niti ob prenehanju delovnega razmerja, niti ni te terjatve prijavila v stečajnem postopku, ki se je v letu 2007 začel zoper V.S. Ker je bil prav V.S. s.p. zavezan k izplačilu celotnega regresa in ker tožnica te svoje terjatve ni priglasila, je na ta način izgubila pravico zahtevati izplačilo regresa tudi od toženke.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo tistih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in k ustrezni razlagi odločitve v izpodbijani sodbi glede na pritožbene navedbe dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pravica do izplačila sorazmernega dela regresa tožnici ne pripada. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je pravna podlaga za presojo odločitve v tem delovnem sporu podana v 131. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02), ki v 1. odstavku določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. V primeru, da ima delavec pravico le do sorazmernega dela letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (4. odstavek 131. člena ZDR). Kdaj pridobi delavec pravico do letnega dopusta pa določa 161. člen ZDR, kjer je opredeljeno, kdaj pridobi delavec pravico do celotnega letnega dopusta (preteči mora čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od šestih mesecev). Vendar je to določbo treba razlagati v povezavi s 162. členom ZDR, v katerem je urejena pravica delavca do dela letnega dopusta, sorazmerno glede na dolžino predhodnega trajanja delovnega razmerja, kadar delavec ne izpolnjuje pogoja za pridobitev pravice do celotnega letnega dopusta po 161. členu. ZDR v 1. odstavku 162. člena tako določa, da ima delavec pravico do izrabe 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem letu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po poteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, ali če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. Ker iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica bila zaposlena pri toženi stranki v obdobju od 1.10.2006 do 21.12.2006, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je potrebno ugotoviti, da je tožnica pri toženi stranki bila v delovnem razmerju dve meseca in 21 dni, zato je v skladu z določili ZDR-ja upravičena do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta in v posledici tega tudi do plačila sorazmernega dela regresa v višini, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe in katere višina med strankama ni sporna.

V zvezi z pritožbenimi navajanji, da je tožnica izgubila pravico zahtevati izplačilo regresa od toženke iz razloga, da te pravice ni uveljavljala od prejšnjega delodajalca, pri katerem je pridobila pravico do izplačila celotnega regresa, pa je potrebno povedati naslednje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica, preden se je dne 1.10.2006 zaposlila pri toženi stranki, bila zaposlena pri drugem delodajalcu in sicer od 12.1.2006 do 30.9.2006. To pa pomeni, da je že pri slednjemu pridobila pravico do celotnega dopusta in posledično tudi do plačila celotnega regresa za leto 2006 in v tem ima pritožba prav. Vendar, če tožnica pravice do izplačila regresa v razmerju do prejšnjega delodajalca ni uveljavljala niti ob prenehanju delovnega razmerja, niti te terjatve ni prijavila v začetem stečajnem postopku zoper tega delodajalca, to še ne pomeni, da je tožnica s takim ravnanjem izgubila zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa pri toženi stranki, saj zakon tega ne določa. Ker gre pri regresu za zakonsko pravico delavca, ki pomeni denarno odmeno delodajalca za oddih delavca v času dopusta, bi zato dolžnosti izplačila sorazmernega dela regresa delodajalca lahko odvezalo le dejstvo plačila regresa s strani prejšnjega delodajalca v celoti, kot to pravilno v svojih navedbah ugotavlja tožnica. Ob ugotovitvi, da je tožnica izkazala, da regresa za letni dopust pri prejšnjem delodajalcu ni dobila izplačanega v skladu z določili ZDR, je potrebno zaključiti, da je upravičena do izplačila vtoževanega sorazmernega dela regresa, saj ni sporno, da je pri toženi stranki pridobila pravico do izrabe sorazmernega dela dopusta.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožničina denarna terjatev ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odst. 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.