Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Novo mesto DT-0610-109/2008-26-1204-06 z dne 11. 8. 2008 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.742,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje od 1. 12. 2007 do 31. 12. 2007 v znesku 32.880,00 EUR in obresti v znesku 748,32 EUR (1. točka izreka); navedene obveznosti mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve navedene odločbe, po poteku roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka); zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se kot neutemeljena zavrne, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ (III. točka izreka); pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (IV. točka izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2007 in o ugotovitvah sestavljen zapisnik z dne 13. 6. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik prejel en račun od družbe A. d.o.o., in en račun od družbe B. d.o.o. Navedeni družbi sta tožniku na podlagi teh dveh računov zaračunali dobavo blaga oz. opravo storitev, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 32.880,00 EUR.

Za obe zgoraj navedeni družbi je bilo ugotovljeno, da sta „neplačujoča gospodarska subjekta“ oziroma tudi t. i. „missing traderja“ kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004. To so gospodarski subjekti, ki so registrirani davčni zavezanci za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobivajo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo blago ali storitve z obračunanim DDV, vendar pa dolgovanega DDV ne plačajo davčni upravi. Na podlagi podatkov in dokumentacije, pridobljene v postopku, je davčni organ zaključil, da tožniku omenjeni družbi nista opravili dobave blaga oz. storitev, ki sta jo tožniku zaračunali po omenjenih računih. Davčni organ se sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki odbitek vstopnega DDV ureja v 62. členu do 72. členu. Ugotavlja, da je tožnik prejemal račune od nedelujočih družb, ki DDV nista obračunavali in ga tudi nista plačevali in je po teh računih odbijal DDV. Šlo je za fiktivne posle, tožnik je v teh poslih nastopal kot dobavitelj blaga oziroma posrednik od „missing traderjev“ A. d.o.o. in B. d.o.o. in je zahteval vračilo vstopnega DDV od fiktivnih poslov. Na podlagi omenjenih ugotovitev je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV po računih, prejetih od navedenih dveh družb, ki ga po določbi 63. člena ZDDV-1 ne bi smel, saj mu promet blaga in storitev s strani teh dveh družb ni bil opravljen. Tožnikove ugovore pa davčni organ zavrača, saj tožnik v postopku ni dokazal, da je bilo blago dobavljeno s strani družbe A. d.o.o. in storitve opravljene s strani družbe B. d.o.o. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Strinja se z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da storitve oz. dobave blaga s strani družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. niso bile opravljene, saj tožnik v postopku nasprotnega ni uspel dokazati. Iz vseh razlogov, ki jih je podrobno pojasnil prvostopenjski organ, izhaja, da je tožnik vedel v kakšnih poslih sodeluje.

Tožnik v tožbi navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je že v pritožbi navajal, da je prvostopenjskemu organu predložil ustrezne listine in dal ustrezna pojasnila ter da ne obstojajo nobene objektivne okoliščine, iz katerih bi izhajajo, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje DDV. Tožnik je prav tako izpodbijal stališča prvostopenjskega organa glede sodbe Sodišča EU, ki jo citira davčni organ ter navajal njeno pravilno razumevanje. Sodba Sodišča EU napotuje na to, da lahko davčne goljufije ugotavljajo le sodišča, ne pa davčni organ. Davčni organ se je pri svojih zaključkih celo skliceval na pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije – Poslovanje z „neplačujočimi gospodarskimi subjekti“, ki je bilo objavljeno na spletnih straneh Davčne uprave 11. 1. 2008. Nanj se davčni organ ne more in ne sme sklicevati, saj tožniku v tistem obdobju ni bilo znano in mu ni moglo biti znano. Tožnik navaja, da ni imel nobenega interesa, da bi družbama plačal sporna računa le za to, da bi si lahko odbil DDV. Prvostopenjski organ ni imel nobene podlage za ugotovitev, da omenjeni družbi nista mogli in posledično tudi nista opravili zaračunanih in plačanih storitev ter da je tožnik za to moral vedeti oz. je vedel. Tožnik meni, da izpolnjuje vse zakonske pogoje za odbitek vstopnega DDV.

Tožnik nadalje navaja, da so razlogi, ki jih za zavrnitev pritožbe navaja drugostopenjski organ, pavšalni. Povsem nov pa je argument drugostopenjskega organa, da tožniku ni bil priznan vstopni DDV domnevno predvsem zato, ker listine, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal vstopni DDV, niso verodostojno izkazovale resničnost dobavljenega blaga oziroma opravljenih storitev. Računa, ki ju je plačal tožnik, sta vsebovala vse potrebne podatke, drugostopenjski organ pa tudi ni imel razloga za sklepanje, da naj bi tožnik vedel, da sodeluje v goljufivih poslih. Iz izpodbijane odločbe in tudi drugostopenjske odločbe ni mogoče razbrati utemeljenih objektivnih elementov, na podlagi katerih naj bi bila tožniku odvzeta pravica do odbitka vstopnega DDV. Navaja še, da je bil po izdaji izpodbijane odločbe sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1, ki je določil, da s 1. 1. 2010 začne veljati nova določba o solidarni odgovornosti za plačilo DDV (76. b. člen). Slednja pa v relevantnem obdobju še ni veljala. V postopku so bile storjene bistvene kršitve določb davčnega postopka ter kršena vsa temeljna načela ZUP, takšno ravnanje davčnega organa je v nasprotju z ustavnimi določbami (2., 25., 33., 67., 74., 153., 154. in 155. člen Ustave), drugostopenjski organ pa se je pri svoji odločitvi oprl na spremembe ZDDV-1, čeprav tega ni izrecno navedel. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti plačani znesek DDV z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi kot tudi plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik v tožbi ponavlja že v pritožbi navedene razloge, na katere je tožena stranka v celoti odgovorila, zaradi česar predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v pripravljalnih vlogah prilaga še dokumentacijo, ki se nanaša na dobavljeno opremo od družbe A. d.o.o. in fotografije te opreme. Poudarja, da ima v konkretnem primeru izpodbijana odločitev zanj še dodatne posledice. Agencija RS za kmetijske trge zaradi izpodbijane odločitve zahteva od tožnika vračilo vseh sredstev, ki jih je tožnik pridobil iz programa EPD.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 1661/2010-16 z dne 27. 9. 2011 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 465/2011 z dne 27. 5. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od računa z dne 18. 12. 2007, ki ga je tožnik prejel od družbe A. d.o.o., v vrednosti 172.080 EUR, s katerim je zaračunano blago: prevzemni zaboj, ROMFIL filter RF 4 HF, preša pnevmatska A4500, stroj za pranje gajbic, posoda za mešanje enoloških sredstev ENO 5000, polnilno zapiralna linija z etiketirko, parilomat Koletnik (DDV od tega računa znaša 28.680,00 EUR). Prav tako je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od računa z dne 12. 12. 2007, ki ga je tožnik prejel od družbe B. d.o.o., v vrednosti 25.200 EUR, po katerem je zaračunano: optimizacija opreme za prevzem grozdja, optimizacija opreme za transport grozdja in drozge, optimizacija opreme za predelavo grozdja, optimizacija opreme za nego mošta in vina, optimizacija opreme za stekleničenje in embaliranje, optimizacija opreme za notranji transport, analiza delovanja opreme in predlaganje tehničnih izboljšav, odpravljanje pomanjkljivosti in napak po zapisniku del z dne 12. 12. 2007 (DDV od tega računa znaša 4.200,00 EUR). Po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni prišlo do dobave blaga oz. storitev s strani omenjenih dveh izdajateljev računa, tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Šlo je za fiktivne posle, na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih navaja, pa prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah (subjektivni element). Zato je zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih dveh računih.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile dobave dejansko opravljene prav s strani izdajateljev računov, to je družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. oziroma njunih podizvajalcev. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.

V situacijah, kot je obravnavana, ko zaradi okoliščin na strani t. i. „missing traderja“ ni mogoče zaključiti, da je dobavo opravil ravno izdajatelj računa, davčni organ lahko preveri, ali je izdajatelj računa morda sam opravil zadevno transakcijo. Če se to potrdi, potem ne more biti dvoma, da je prejemnik računa vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi računa plačal storitev oziroma dobavo, ki jo je opravil sam. Če pa se ugotovi, da je storitve opravil drug gospodarski subjekt (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je storitev opravil izdajatelj računa), je v položaju, kot je obravnavani, ko je tožnik med drugim predložil račune, izstavljene s strani družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o., in je bilo plačilo nakazano na njun transakcijski račun ter glede na druge okoliščine primera, pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU D-80/11 in C-142/11, Mahagebén kft in Dávid, z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth, z dne 6. 9. 2012. V obravnavani zadevi se utemeljitev objektivnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi tožnik vedel oziroma moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, nanaša tudi na takšne okoliščine, ki se tičejo navedenih neplačujočih gospodarskih subjektov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so v obravnavani zadevi objektivne okoliščine predvsem tiste okoliščine, ki so navedene pri značilnostih obeh omenjenih družb. Ključno pa je, da zgolj zato, ker je izdajatelj računa ravnal nezakonito, davčnemu zavezancu še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV.

Iz ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je izpodbijana odločitev utemeljena predvsem na zaključku, da tožnik ni izkazal, da sta mu dobave blaga oz. storitev opravili prav družbi, ki sta mu izdali sporna računa in za kateri je ugotovljeno, da sta t. i. „missing traderja“. Na podlagi vseh okoliščin, ki jih opisuje, davčni organ tožniku očita tudi subjektivni element, torej vedenje, da je pri poslovanju z navedenima družbama sodeloval v poslih, povezanih z goljufijo. Vendar pa po presoji sodišča tožnikov subjektivni element v konkretni zadevi ni zadostno ugotovljen. Pri očitku, da je tožnik vedel, da je sodeloval v poslih goljufije, so kot objektivne okoliščine upoštevane predvsem tiste okoliščine, ki so navedene pri značilnostih obeh družb (da navedeni družbi nista mogli dobaviti blaga oziroma storitev, ker sploh nista poslovali in nista imeli za to niti kadrovskih niti materialnih pogojev, prav tako dobav blaga oziroma storitev zanju ni opravil nihče drug, saj iz prometa na transakcijskih računih ni razvidno plačilo podizvajalcem, da družba C. ni dobavila parilomata, itd). Ne glede na to, da so v izpodbijani odločbi navedeni tudi drugi objektivni „indici“ (da naj bi družba B. d.o.o. opravila storitve na opremi, še preden je le-ta bila listinsko dobavljena od družbe A. d.o.o.; da je bil račun plačan še istega dne; da je nenavadno, da bi tožnik posodabljal, popravljal, dopolnjeval in dograjeval opremo, ki je bila v garancijskem roku in za katero sploh še ni dobil računa, pri tem pa je v obeh primerih sodeloval z isto osebo, da ni sklenil pisne pogodbe z družbo A. d.o.o., da si opreme ni predhodno ogledal), ki bi lahko bili relevantni, vendar so bile kot poglavitne objektivne okoliščine upoštevane zgoraj navedene okoliščine na strani izdajateljev računov in družbe C. Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kot že pojasnjeno, temelji v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do odbitka DDV tudi na razlogih, ki niso relevantni (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 465/2011 z dne 27. 5. 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno.

V predmetni zadevi niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanje sklicuje prvostopenjski organ in tožena stranka pa niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU (glej stališča v že navedenih sodbah SEU v zadevah Tóth, Mahagében in Dávid). Kot že pojasnjeno, se pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa kot relevantne okoliščine ne morejo upoštevati tudi nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v navedeni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da sta računa popolna in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajatelja računov ali njihovih podizvajalcev (drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 420 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 465/2011 z dne 27. 5. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 33.628,32 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 1082,00 EUR (količnik 2,0 x 541,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 220,40 EUR, kar skupaj znaša 1.322,40 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.742,40 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 1.322,40 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1).

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).