Jedro

Tožena stranka odločitev o višini izpodbija le z navedbami, da je tožeča stranka predložila predračun, zaradi česar ni upravičena do povračila stroška DDV, saj bi morala izkazati, da je bil DDV res plačan. Pritožbeno ni izpodbijano, da zavarovalno kritje obsega stroške za odpravo škode. Ker tožeča stranka v relevantnem času škode še ni odpravila, znaša torej zavarovalnina ocenjeni znesek teh stroškov. Zato ni utemeljen pritožbeni razlog, da sodišče prve stopnje pri določanju višine ne bi smelo upoštevati DDV, ker tega tožeča stranka še ni plačala. Tožeča stranka tudi stroškov za odpravo škode še ni plačala. Ravno zato je bil v konkretnem primeru potreben dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil oz. (vnaprej) ocenil, koliko bodo ti stroški znašali, takrat ko bodo nastali. Tožeča stranka pa bo takrat, ko bo škodo dejansko odpravila, morala plačati tudi DDV, saj trditev, iz katerih bi izhajalo nasprotno, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe se zavrže. II. Pritožba zoper I. točko izreka se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 3. 2019 v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 19.435,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 5. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške 959,91 EUR, v II. točki izreka pa zavrnilo preostanek tožbenega zahtevka, tj. znesek 5.811,84 EUR z obrestmi od 21. 5. 2014 od tega zneska in za obresti od 25.246,86 EUR od 20. 5. 2014. 2. Zoper sodbo v celoti je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in citirano sodbo spremeni in zavrne zahtevek ter odloči o stroških, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo v celoti obdrži v veljavi.

4. Pritožnica za pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe nima pravnega interesa. V preostanku pa pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjski postopek se je začel dne 21. 5. 2014, kar je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (14. 9. 2017), zato se je po določbi prvega odstavka 125. člena tega zakona postopek pred sodiščem prve stopnje dokončal po določbah do tedaj veljavnega ZPP. Postopek pred sodiščem druge stopnje, ker je bila sodba izdana po začetku njegove uporabe, po določbi tretjega odstavka 125. člena tega zakona, že poteka po določbah ZPP, kot veljajo po začetku uporabe prej navedene novele.

6. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka izpodbijane sodbe tožbeni zahtevek delno zavrnilo, pritožnica s pritožbo v tem delu zase ugodnejše odločitve ne more doseči, zato za pritožbo zoper ta del izpodbijane sodbe nima pravnega interesa. Pritožbeno sodišče je zato njeno pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe zavrglo (prvi odstavek 346. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP).

7. Po določbi 921. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega.

8. Tožeča stranka je v trditveni podlagi navedla, da je dne 21. 2. 2020 prišlo do izliva vode v stavbi na naslovu A., za katero je imela s toženo stranko sklenjeno zavarovanje, ki je zajemalo tudi primer izliva vode zaradi zmrzali. Izliv vode po fasadi hiše je opazila soseda, ki je približno ob deseti uri tega dne v intervencijo poklicala B. B., da je zaprl glavni ventil na cesti. Tožeča stranka je nadalje navedla, da so v tej stavbi živeli delavci, ki so delali na gradbiščih tožeče stranke in ki so odhajali na delo zgodaj zjutraj in se v hišo vračali v poznih popoldanskih in večernih urah. Po odstranitvi razmočenega ometa je strokovnjak za zaključna dela v gradbeništvu C. C., s. p. ugotovil, da je počila cev v kopalnici v 2. etaži, ki meji na severno zunanjo steno hiše. Ugotovil je tudi, da termostat na ventilu na radiatorju v kopalnici ni pravilno deloval in ni ogreval prostora. V zvezi s trditvijo, da je bil vzrok počenju vodovodne cevi zmrzal, je tožeča stranka navedla, da iz meteoroloških podatkov Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) izhaja, da je bila temperatura v obdobju od 29. 1. 2012 do 14. 2. 2012 vseskozi močno pod lediščem ter da so se vidne posledice izliva vode pokazale dne 21. 2. 2012. 9. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve, da je škoda v hiši tožeče stranke posledica izlitja vode iz cevi, ki je počila zaradi zmrzali, kar predstavlja zavarovalni primer iz zavarovalne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama. Obstoj zavarovalne pogodbe in dejstvo, da je z njo podano kritje za zavarovalni primer izlitja vode zaradi zmrzali, med strankama ni bilo sporno. Ker gre pri tem za vsebino pogodbenega prava, katerega vsebino morata stranki zatrjevati (in dokazati),1 je bilo v konkretnem primeru za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno, ali je bila škoda zaradi izliva vode, za katero je plačilo zavarovalnine v tem postopku zahtevala tožeča stranka, posledica zamrznjenja vode v cevi oz. ali je sploh prišlo do zamrznjenja vode v cevi.

10. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, med drugim, oprlo na mnenje izvedenca D. D. (red. št. 42, 57 in 78), iz katerega izhaja, da je izvedenec po ogledu hiše ter slik objekta in cevi sklepal, da gre za pok vodovodne cevi zaradi zmrzali. Pri tem je izvedenec še pojasnil, da cev ob zmrzali poči vedno vzdolžno na potek in nikoli prečno, tudi v krivini ne. Nadalje je izvedenec zapisal še, da imajo razpoke, ki nastanejo zaradi zmrzali tipičen potek in obliko, da drugega razloga kot zmrzal v tistem času ni bilo in tudi oblika razpoke kaže le na zmrzal. Prerjavenje bi se kazalo na drugačen način, pojavile bi se okrogle luknje, fotografije pa, razen nekaj rje na površini, ne dokazujejo dotrajanosti. Ugotovitve izvedenca D. D. se skladajo z ugotovitvami C. C., s. p. (priloga A17 in list. št. 56), ki je po naročilu tožeče stranke pred pravdo opravil ogled škodnega mesta z odprtjem stene. Ob ogledu je ugotovil, da so bile pocinkane šivne vodovodne cevi počene na poziciji (dolžini) šiva cevi, prav tako pa ni opazil vidnih tanjših plasti materiala. Sodišče prve stopnje je nadalje povzelo tudi mnenje izvedenca E. E. (red. št. 88 in 98), ki je navedel, da predstavlja poškodbo cevi raztrganje, mnenja, ali je raztrganje povzročil samo (pre)visok tlak v cevovodu zaradi zmanjšane trdnosti cevi zaradi očitnega rjavenja, ali pa samo zamrznitev, pa ni mogel podati. Ugotovil pa je, da gre za raztrganje cevi in ne točkovno prerjavenje. Zmrzali, ki jo je kot edini vzrok za pok cevi navajal prejšnji izvedenec, torej tudi izvedenec E. E. ni izključil, zato njuni mnenji nista v nasprotju, kot to trdi tožena stranka.

11. V konkretnem primeru sta oba izvedenca v svojem mnenju navedla pogoje, pod katerimi je lahko prišlo do zamrznitve vode v cevi, pri čemer so pogoji, ki jih je navedel izvedenec E. E. (poleg nedelovanja radiatorja v kopalnici še ne-ogrevanje preostalih prostorov oz. najvišja temperatura v sosednjih prostorih 6,5 -C ali pa odprto okno), strožji od pogojev, ki jih je navedel izvedenec D. D. (ne-ogrevanje v kopalnici).2 Iz mnenja izvedenca E. E. in njegove dopolnitve izhaja, da so bile po podatkih ARSO zunanje temperature v obdobju od zadnjega januarja do sredine februarja neprestano pod točko zmrzišča. V obdobju od 31. 1. do 13. 2. 2012 je znašalo povprečje najnižjih temperatur -10,3 -C, najvišjih pa -5,3 -C. Ob izračunanem povprečju zunanjih temperatur -7,8 -C bi vodovodna cev v zunanji steni kopalnice zmrznila samo pod pogojem, da notranja temperatura v kopalnici „nekaj časa“ ni presegala 1,7 -C. To je mogoče samo ob predpostavki nedelujočega radiatorja v kopalnici, poleg tega pa bi moral biti izpolnjen še eden od dveh naslednjih pogojev, in sicer da sosednji prostori kopalnice niso bili ogrevani oz. da temperatura v njih ni presegala 6,5 -C, ali da je bilo v kopalnici nekaj ur odprto okno. Slednjo možnost je izključil izvedenec sam, saj bi v takem primeru zmrznila voda v ceveh, ki so vodene nadometno, kar pa se ni zgodilo. Navedel je, da bi v primeru zaprtega okna in neogrevanih sosednjih prostorov voda v ceveh lahko zmrznila v času od 2,5 do 5 dni. Nadalje iz njegovega mnenja in dopolnitve izhaja, da je za to, da začne voda iztekati treba, da se led odtali, pri čemer je za otoplitev zunanjega zidu (v katerem se je nahajala kritična cev) ponovno potreben čas 2,5 do 5 dni. Izhajajoč iz podatkov ARSO se je zunanja temperatura dvignila povsem nad ledišče šele po 17. 2., kar pomeni časovno možnost zaznave razlitja zunaj v času med 19. in 22. 2. 2012. Te predpostavke je povzelo tudi sodišče prve stopnje in ugotovilo, da so bile v konkretnem primeru izpolnjene.

12. Tožena stranka v pritožbi izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da niso bile podane predpostavke za zmrznitev vode v cevi, saj je bila hiša naseljena, v kopalnici tedaj (še) ni bilo težav z ogrevanjem, prav tako ni bilo težav s tekočo vodo, ki je bila stalno v uporabi, sosednji prostori so bili ogrevani, zunanja temperatura pa je bila v času izliva vode tudi nad lediščem. Dokazno oceno sodišča prve stopnje izpodbija predvsem s sklicevanjem na izjave prič tožeče stranke ter tabelo zunanjih temperatur. Pritožbo gradi na trditvi, da je časovno nemogoče, da bi dne 21. 2. 2012, potem ko so delavci ob 6h odšli na delo, najprej prišlo do zamrznitve vode, nato do poka cevi, nadalje do odtajanja vode v cevi, nato pa bi ta v precejšnih količinah odtekla v steno (skozi špranjo v velikosti 7cm x 2 cm), naredila nekaj kvadratnih metrov velik madež na fasadi ter se hkrati razlila po stopnicah do pritličja.

13. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja s pritožbenimi navedbami ni uspela izpodbiti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je škodni dogodek zgodil 21. februarja 2012, torej sredi zime. Pri tem je treba upoštevati še ugotovitev sodišča prve stopnje o zunanjih temperaturah v obdobju od zadnjega januarja do sredine februarja, ki so bile neprestano pod točko zmrzišča. V obdobju od 31. 1. do 13. 2. je znašalo izračunano povprečje podanih najnižjih temperatur -10,3 -C, najvišjih pa -5,3 -C, kar govori v prid trditvam tožeče stranke o zelo nizkih temperaturah v tem času. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila predmetna hiša sicer naseljena, vendar pa ne gre za družinsko stanovanjsko hišo, temveč so v njej bivali delavci, ki so sicer delali na gradbiščih pri tožeči stranki. Delavci so hodili na delo zgodaj zjutraj (ob 6. uri) in se vračali pozno popoldne ali zgodaj zvečer (po 5. uri). Odsotni so bili tudi med vikendi, ko so odhajali domov (v Bosno). Njihov način življenja med tednom je bil torej takšen, kot je izpovedal F. F., da si „prišel, povečerjal, šel spat in šel spet delat.“ Kot je pojasnila tožeča stranka, gre za hišo, ki je imela staro opremo in ni imela kakšnega posebnega luksuza, gradbeni delavci pa so bili vajeni ostrih razmer, saj so tudi v zimskem času že zgodaj zjutraj hodili na delo na prostem. Objekt sam je izvedenec D. D. označil kot „neugoden“ za bivanje, saj na objektu ni bilo toplotno izolacijske fasade, kopalnica pa meji na severno oziroma severo - vzhodno zunanjo steno hiše. Iz navedenega je torej moč razbrati, da so delavci bivali v zelo skromnih razmerah. Za trditev tožene stranke v pritožbi, da je „hiša očitno funkcionirala kot pač vsaka naseljena hiša“, zato ni realne podlage. Očitno je prav nasprotno, da je hiša funkcionirala zgolj kot nastanitveni objekt za gradbene delavce tožeče stranke, ne pa kot njihov toplo ogrevan dom. Glede na navedene okoliščine konkretnega primera pa, po presoji pritožbenega sodišča, ni utemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi bila nerealna oziroma neživljenjska ugotovitev sodišča prve stopnje, da temperatura v kopalnici ni bila višja od 1,7 -C, v okoliških prostorih pa ni presegala 6,5 -C. 14. Kot nadalje izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, se je na radiatorju v kopalnici zataknil ventil, zaradi česar radiator kopalnice v navedem obdobju ni ogreval. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to dejstvo pravilno ugotovilo na podlagi izjave priče C. C., ki je potrdil, da je bil vzrok za to v zatiku tršega delca v ventilu. To ugotovitev pa potrjuje tudi izpovedba prokurista tožeče stranke, da radiator tedaj kopalnice ni ogreval. Tožena stranka v pritožbi navedeno dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje sicer napada, vendar pa dvoma vanjo ne uspe zasejati.

15. V konkretnem primeru so namreč priče, to so pri tožeči stranki zaposleni delavci, zgolj na splošno izpovedovale oz. izjavljale, da je bilo z vodo vse v redu ter da je bila hiša ogrevana. Nobena od prič tožeče stranke na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi (G. G., H. H., I. I., F. F.), v svoji izjavi ni navedla, da bi prav kritičnega dne zjutraj (oz. v dnevih pred tem) točila vodo in to ravno v sporni kopalnici (objekt je namreč imel tri kopalnice). Dodatno je treba upoštevati še, da je bil kritični dan (21. 2. 2012) torek, kar je zgolj en dan po vikendu, ob katerih so se delavci navadno vračali domov. Trditev tožene stranke, da so delavci tožeče stranke dne 21. 2. ob 6h brez težave uporabljali tekočo vodo v sporni kopalnici oziroma da so do tedaj stalno (neprekinjeno) uporabljali vodo v sporni kopalnici, je tako brez podlage, saj to iz izvedenih dokazov tožeče stranke ne izhaja. Tožena stranka tako pritožbeno ne more uspeti s sklicevanjem na izjave prič, to je delavcev tožeče stranke, ki so zgolj na splošno izjavili, da je bila v hiši voda, elektrika ter da je bila hiša ogrevana. Očitno je, da pri gradbenih delavcih iz tujine ne gre za zahtevne najemnike. Nenazadnje pa je logično, da so bile izjave prič o stanju hiše splošne, saj so bile podane več kot štiri leta po škodnem dogodku.

16. Po mnenju pritožbenega sodišča zato tožena stranka v pritožbi napačno gradi svoje pomisleke na tezi, po kateri naj bi se celoten potek dogodkov (voda zamrzne, cev poči, voda se odtali in odteče skozi špranjo tako po fasadi kot po stopnicah v notranjosti stavbe) odvil v času med 6.00 uro in 10.00 uro dne 21. 2. 2012. V času temperatur pod točko zmrzišča je voda v cevi lahko zmrznila v obdobju 2,5 do 5 dni, nato je prišlo do poka cevi, zatem se je povprečna zunanja temperatura dvignila nad ledišče, pri čemer je bilo za otoplitev spet potrebnih 2,5 do 5 dni preden je prišlo do zaznave razlitja od zunaj. Da gre za proces ohlajanja in nato otoplitve je navedlo sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitev izvedenca E. E. Takemu poteku dogodkov ne nasprotuje niti ugotovitev sodišča o temperaturah, ki so bile od konca januarja do srede februarja 2012 neprestano pod lediščem, kot tudi ugotovitev, da se je povprečna temperatura povsem nad ledišče dvignila šele po 17. 2. 2012. Kot je nadalje ugotovil izvedenec E. E. je bila ob takih zunanjih temperaturah časovno možna zaznava razlitja prav v času med 19. in 22. 2. 2012. 17. Navedeni potek dogodkov je torej, tudi glede na izvedensko mnenje izvedenca E. E. mogoč, ob predpostavkah, za katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so izkazane. Tožeča stranka je svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu zadostila, tožena stranka pa z ugovori dokaznega uspeha tožeče stranke ni uspela omajati. V opisanih okoliščinah konkretnega primera je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila vzrok poka zmrzal. 18. Pritožnica tudi ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem, da so že splošno znanje in življenjske izkušnje dovolj za ugotovitev, da je nemogoče, da bi v kritičnem času skozi cca. 7 cm dolgo in 2 mm široko razpoko v cevi izteklo toliko vode, da bi povzročila nastalo škodo. Tudi tu sta izvedenca namreč menila, da je to mogoče, do tega pa sta prišla na podlagi svojega strokovnega znanja (in na podlagi izračunov), pri čemer sta upoštevala tudi velikost razpoke, na katero se sklicuje tožena stranka. Izvedenec D. D., na katerega mnenje se je v tej zvezi predvsem naslonilo sodišče prve stopnje, je namreč ugotovil, da bi v času 4 ur lahko izteklo 1.152 l (oz. 1,152 m3 – op. sodišča) vode (medtem ko je bila ocena izvedenca E. E. še večja, in sicer cca. 3 m3). Glede na to, bi tožena stranka torej morala podati precej bolj konkretizirane navedbe, če bi želela uspeti z ugovorom, da to ne zadošča za takšno škodo, kot je nastala v konkretnem primeru.

19. Tožena stranka odločitev o višini izpodbija le z navedbami, da je tožeča stranka predložila predračun, zaradi česar ni upravičena do povračila stroška DDV, saj bi morala izkazati, da je bil DDV res plačan. Pritožbeno ni izpodbijano, da zavarovalno kritje obsega stroške za odpravo škode. Ker tožeča stranka v relevantnem času škode še ni odpravila, znaša torej zavarovalnina ocenjeni znesek teh stroškov. Zato ni utemeljen pritožbeni razlog, da sodišče prve stopnje pri določanju višine ne bi smelo upoštevati DDV, ker tega tožeča stranka še ni plačala. Tožeča stranka tudi stroškov za odpravo škode še ni plačala. Ravno zato je bil v konkretnem primeru potreben dokaz z izvedencem, ki naj bi ugotovil oz. (vnaprej) ocenil, koliko bodo ti stroški znašali, takrat ko bodo nastali. Tožeča stranka pa bo takrat, ko bo škodo dejansko odpravila, morala plačati tudi DDV, saj trditev, iz katerih bi izhajalo nasprotno, tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Ker pritožnica odločitve sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka s čim drugim ni izpodbijala, je pritožba tudi glede tega neutemeljena.

20. Ker se je za pravilno izkazala odločitev o glavni stvari in tožena stranka glede odločitve o stroških ni podala nobenih konkretiziranih očitkov, je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

21. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor toženka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.3 Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki toženke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu I. točke izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

22. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

1 Prim. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 89/2006 z dne 23. 9. 2008, sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 95/2010 z dne 5. 7. 2011 ter sodbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 259/2010 z dne 10. 6. 2010 in opr. št. I Cpg 114/2014 z dne 16. 10. 2014. 2 Iz njegovega mnenja izhaja ocena, da je možno, da je, če radiator v kopalnici ni grel, v kritičnem obdobju prišlo do podhladitve stene pod 0 -C in je voda v cevi zmrznila, pri čemer je navedel čas 7 do 10 ur mirovanja (list. št. 131). 3 Prim. sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 3/2014 z dne 11. 11. 2014 in III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.